Kratek pregled
- Kaj je kuga? Zelo nalezljiva nalezljiva bolezen, ki jo prenašajo glodavske bolhe. Danes v Evropi ne igra več nobene vloge.
- Simptomi: odvisno od oblike, npr. visoka vročina, mrzlica, otekle bezgavke, črna/modrikasta obarvanost kože, krvav izpljunek.
- Vzrok: Sprožilec je bakterija Yersinia pestis, ki se prenaša z ugrizi bolh in se lahko prenaša tudi s človeka na človeka. Redko pride do okužbe z neposrednim stikom z okuženimi glodavci. Pri pljučni kugi je kapljična okužba glavna pot prenosa. Dejavniki tveganja vključujejo slabe higienske standarde.
- Zdravljenje: antibiotiki
- Prognoza: dobra, če se zdravljenje začne zgodaj, sicer je bolezen običajno usodna.
Kuga: Opis
Okuženi s kugo lahko prenašajo povzročitelja tudi na druge ljudi. To se zgodi zlasti pri pljučni kugi. Prenaša se kapljično.
Cepiva proti kugi v Nemčiji ni na voljo.
Kuga: Zajeziti, vendar ne izkoreniniti
Nevarnost okužbe s kugo je še posebej velika na območjih, kjer so s kugo okuženi divji glodavci. Vendar pa po podatkih Inštituta Roberta Kocha to zdaj velja samo za omejena endemična območja v Afriki, Aziji, tropski Srednji in Južni Ameriki ter na jugozahodu ZDA. Širjenju kuge je ugodno, če veliko ljudi živi skupaj v zaprtem prostoru v slabih higienskih razmerah.
Vendar večjih epidemij in pandemije, ki so v srednjem veku zahtevale milijone žrtev, danes ni več.
Kuga je poleg kolere, črnih koz in rumene mrzlice ena od štirih karantenskih bolezni, kot jih je opredelila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO). Te bolezni imajo posebej nevaren potek in so izjemno nalezljive.
Kuga: simptomi
Čas od okužbe s povzročiteljem kuge do pojava prvih simptomov (inkubacijska doba) je zelo različen. Traja od nekaj ur do sedem dni.
V bistvu obstajajo tri različne glavne oblike kuge pri ljudeh, nekatere z različnimi simptomi kuge.
Črna kuga
Bubonska kuga, imenovana tudi bubonska kuga ali črna smrt, je najpogostejša in najbolj znana oblika kuge. Na splošno se prenaša le z ugrizi bolh. Običajno se prvi simptomi pojavijo dva do šest dni po okužbi.
- visoka vročina
- mrzlica
- glavobol
- splošen občutek šibkosti
Tako kot pri modricah tudi otekline bezgavk v nekaj dneh postanejo modre, kar pri bolnikih s kugo ustvari značilno podobo temnih izboklin. Redko se odprejo in izločijo zelo nalezljive izločke.
Če bezgavke krvavijo, lahko pride do zapletov. Takrat namreč obstaja nevarnost, da bakterije pridejo v kri ali pljuča. Takrat lahko nastane tako imenovana kužna sepsa ali pljučna kuga. Obe obliki bolezni sta resni in pogosto usodni.
Pljučna kuga
Pljučna kuga se razvije bodisi kot zaplet bubonske kuge bodisi kot »samostojna« bolezen po prenosu povzročitelja kuge s kapljično okužbo: oboleli ljudje ob govorjenju, kašljanju ali kihanju širijo drobne kapljice izločka v okoliški zrak. Te kapljice vsebujejo bakterije kuge in so zelo nalezljive. Ko jih zdravi ljudje vdihnejo, pridejo bakterije neposredno v pljuča in sprožijo pljučno kugo.
Kužna sepsa
V približno desetih odstotkih vseh primerov pride bakterija kuge v kri in povzroči »zastrupitev krvi«. Ta tako imenovana kužna sepsa se pojavi kot zaplet bubonske ali pljučne kuge. Možni simptomi vključujejo padec krvnega tlaka, visoko vročino, zmedenost ali letargijo in prebavne težave.
Ker se lahko povzročitelji s krvjo razširijo kamor koli po telesu, so posledice kužne sepse različne in lahko prizadenejo različne organe. Še posebej nevarne so motnje strjevanja krvi, saj so povezane s krvavitvami v telesu. Druge možne posledice so srčno popuščanje, povečanje vranice in jeter ter odpoved ledvic.
Če kužne sepse ne zdravimo, povzroči odpoved krvnega obtoka. Če pretoka krvi v telesu ni mogoče vzdrževati, bo bolnik umrl zaradi kužne sepse.
Kuga: vzroki in dejavniki tveganja
Bakterija kuge je zelo nalezljiva. Človeški imunski sistem lahko pretenta tudi s posebnim mehanizmom: Pomembne obrambne celice imunskega sistema so nekatere bele krvničke. Lahko »požrejo« napadalce, kot so bakterije, in tako ustavijo okužbo. Pri kugi ni tako: »požrte« bakterije kuge se preprosto še naprej delijo znotraj obrambnih celic.
Kje se pojavi kuga?
Danes kuga v mnogih državah ne obstaja več. To je zato, ker so se higienski standardi marsikje dramatično izboljšali. Pomanjkanje higiene, podgane v hiši in življenje v slumih so možni dejavniki tveganja za razvoj in širjenje kuge. Danes se kuga še vedno pojavlja v naslednjih regijah:
- Afrika (zlasti Srednja, Južna in Vzhodna Afrika)
- Azija (zlasti Rusija, Bližnji vzhod, Kitajska, jugovzhodna Azija, Mjanmar)
- Srednja in Južna Amerika (tropske in subtropske regije)
- Severna Amerika (jugozahodne ZDA)
Kuga: preiskave in diagnoza
- Kakšni so točno vaši simptomi?
- Kako dolgo so simptomi prisotni?
- Ste pred kratkim potovali? Če da, kam?
- Ste imeli stik z glodavci?
- Ste na sebi opazili pike žuželk?
- Ali ste laboratorijski delavec varnostne stopnje S3 (to so laboratoriji, ki gojijo bakterije kuge za oceno vzorcev)?
Temu sledi fizični pregled. Med drugim bo zdravnik pretipal bezgavke, da bi ugotovil oteklino in bolečino. Včasih so tipične izbokline bubonske kuge že nastale, kar je jasen znak. Pri pljučni kugi so simptomi pogosto manj jasni. Kašelj, krvav izpljunek in zvišano telesno temperaturo si zlahka napačno razlagamo kot hudo pljučnico.
Za natančno diagnozo je treba v telesu odkriti bakterijo kuge. Da bi to naredil, zdravnik zbode otečeno bezgavko, vzame vzorec in ga pošlje v laboratorij na analizo. Če obstaja sum na pljučno kugo, se pošlje vzorec sputuma ali sline. V primeru kuge je mogoče bakterije, ki povzročajo bolezen, odkriti v teh izločkih ali v vzorcu materiala iz oteklih bezgavk.
Kuga: Zdravljenje
Ko je diagnoza kuga postavljena, bolnika izoliramo, da ne okuži še koga. V njegovo bolniško sobo je dovoljeno vstopiti le pod strogimi varnostnimi in zaščitnimi predpisi. Izogiba se vsakemu nepotrebnemu stiku z bolnikom.
Dandanes se kuga zdravi z antibiotiki, na primer s streptomicinom, gentamicinom, tetraciklini (npr. doksiciklin) ali kloramfenikolom. Zdravniki običajno aplicirajo zdravila najprej intravensko v obliki injekcije, nato pa v obliki tablet.
Po začetku antibiotične terapije morajo biti bolniki z bubonsko kugo izolirani vsaj dva dni, bolniki s pljučno kugo pa vsaj štiri dni.
Kuga: potek bolezni in prognoza
Če bubonsko kugo odkrijemo pravočasno in jo dosledno zdravimo, je prognoza dobra in skoraj vsi bolniki preživijo (smrtnost: 10 do 15 odstotkov). Nasprotno pa brez zdravljenja od 40 do 60 odstotkov tistih, ki zbolijo za to boleznijo, umre.
Pri pljučni kugi in kužni sepsi so možnosti preživetja majhne, če bolnikov ne zdravimo hitro. Če pa zdravnik pravočasno postavi diagnozo in začne z antibiotično terapijo, se umrljivost pri teh dveh oblikah kuge bistveno zmanjša.
Kuga v srednjem veku
Kuga je ena največjih nalezljivih bolezni srednjega veka. Pogovorno jo imenujemo tudi črna smrt ali črna kuga. Ime izhaja iz dejstva, da med potekom bolezni koža počrni in odmre.
V srednjem veku so po Evropi pustošili veliki izbruhi kuge, ki so terjali življenja na stotine milijonov. Vendar pa obstajajo tudi dokazi, da je črna smrt obstajala že dolgo pred srednjim vekom. Ni pa jasno, ali je res šlo za okužbo z bakterijo Yersinia pestis.
Pandemija kuge 1 (pribl. 541 do 750 n. št.): Prvi večji val kuge v srednjem veku traja od približno 540 do 750 n. št. Iz Egipta se je razširil preko Sredozemskega morja v Evropo vse do današnje Francije. Med to prvo veliko pandemijo kuge je po vsem svetu umrlo približno 100 milijonov ljudi, vključno s približno polovico evropskega prebivalstva. Obstaja veliko teorij o socialno-ekonomskih in političnih posledicah te množične smrti v Evropi. Nekateri zgodovinarji ga povezujejo z arabsko ekspanzijo proti južni Evropi.
Pandemija kuge 2 (od 14. do 19. stoletja): Med letoma 1340 in 1350 je v Srednji Aziji prišlo do velikega izbruha kuge. Kuga je ponovno dosegla Evropo in Afriko po trgovski poti svilene ceste. Svetovno prebivalstvo se je v tem času zmanjšalo s približno 450 milijonov na 350 milijonov ljudi. Veliki val kuge se je res končal nekaj let po začetku v Aziji. Vendar so se majhni izbruhi v Evropi še naprej pojavljali do 19. stoletja.
Črna kuga: spremembe v medicini
V srednjem veku je bilo na primer raziskovanje mrtvih prepovedano. Vendar pa je bila zaradi številnih smrti zaradi kuge ta splošna prepoved počasi odpravljena in razrez trupel je postal sprejemljiv. Ta preobrat predstavlja pomemben trenutek v medicinskem razumevanju telesa.
Naslednji pomemben korak je bilo spoznanje, da so bolezni lahko nalezljive in se prenašajo s fizičnim stikom z bolnimi ljudmi. Vendar je trajalo nadaljnjih 200 let, da se je uveljavila ta tako imenovana teorija okužbe.
Šele tretja velika kuga v 18. in 19. stoletju je bila dokončno pojasnjena, na kakšen način se je kuga prenašala. To je bilo posledica dejstva, da cerkveni pogled (kuga kot božja kazen) ni več zadostoval kot edina razlaga za prebivalstvo. To je sprožilo iskanje bolj posvetnih razlag. Leta 1894 je švicarsko-francoskemu zdravniku in bakteriologu Alexandru Yersinu uspelo odkriti bakterijo kuge. V njegovo čast je dobila znanstveno ime: Yersinia pestis.
