Bipolarna motnja: znaki in terapija

Kratek pregled

  • Simptomi: Izmenjava med depresivnimi in maničnimi fazami (= faze z očitno povišanim, ekspanzivnim ali razdražljivim razpoloženjem, povečano željo po pogovoru itd.).
  • Vzroki in dejavniki tveganja: Pri nastanku bolezni naj bi sodelovalo več dejavnikov, med njimi predvsem genetski dejavniki, pa tudi drugi, kot so porušeno ravnovesje nevrotransmiterjev v možganih, stres, nekatera zdravila.
  • Diagnoza: razgovor zdravnik-pacient, klinični vprašalniki; fizične preiskave za izključitev organskih bolezni
  • Zdravljenje: pretežno medikamentozno v kombinaciji s psihoterapijo; po potrebi druge terapije, kot sta budna terapija in elektrokonvulzivna terapija; podporne npr. sprostitvene metode, vadbeni programi, ergoterapija, glasbena terapija, srečanja s skupinami za samopomoč itd.

Bipolarna motnja: opis

Bipolarna motnja, tako kot depresija, spada med tako imenovane afektivne motnje. To pomeni, da vpliva na čustva prizadete osebe. Bolniki doživljajo močna nihanja razpoloženja, za katera običajno ni zunanjega sprožilca. Manične faze z veliko evforijo, energijo in samoprecenjevanjem ali razdražljivostjo in nezaupanjem se izmenjujejo z depresivnimi fazami, v katerih je prizadeta oseba depresivna in brezvoljna. Bipolarno motnjo zato pogosto še vedno pogovorno imenujemo manična depresija.

Bipolarna motnja naj bi prizadela od enega do treh odstotkov prebivalstva.

Bipolarna motnja: različne oblike

  • Bipolarna motnja I: izmenjujeta se depresija in manija. Depresivna epizoda traja najmanj dva tedna, manična epizoda vsaj sedem dni. Slednja je huda (razlika od bipolarne motnje II).
  • Bipolarna motnja II: tu so depresivne epizode in vsaj ena hipomanična epizoda. Slednje se od maničnih epizod razlikujejo po minimalnem trajanju (najmanj štiri dni) in po prisotnosti določenih simptomov (npr. povečane težave s koncentracijo namesto hitenja misli ali bežanja idej; manj pretirane samozavesti in nespametnega vedenja itd.).
  • Hitro kroženje: za to posebno obliko je značilna posebno hitra menjava med depresivnimi in maničnimi epizodami (vsaj štiri ločene epizode v dvanajstih mesecih). Prizadene do 20 odstotkov vseh bolnikov z bipolarno motnjo, predvsem žensk.

Bipolarna motnja: simptomi

Pri bipolarni motnji obstajajo štiri različne vrste epizod. Poleg »klasičnih« depresivnih in maničnih epizod vključujejo še hipomanične in mešane epizode. Včasih manični fazi sledi depresivna epizoda – bodisi neposredno kot »popotresni šok« ali kasneje (po obdobju »normalnega« razpoloženja) kot ločena epizoda. V drugih primerih deluje obratno: začne se z depresivno fazo, ki ji sledi manična faza – spet bodisi kot "popotresni šok" bodisi se pojavi ločeno. Zelo redko bolnik trpi le za maničnimi fazami.

Simptomi depresivne epizode

V depresivnih fazah je klinična slika podobna depresiji. Glavni simptomi nato vključujejo:

  • depresivno razpoloženje
  • izguba zanimanja in veselja
  • brezvoljnost
  • Motnje spanja, zlasti spanje vso noč v drugi polovici noči
  • Motnje koncentracije in mišljenja
  • Občutek krivde
  • Samomorilne misli

Izrazi obraza so med depresivno epizodo ponavadi togi in brezizrazni. Oboleli ponavadi govorijo tiho in njihovi odzivi so zakasnjeni.

Med depresivno epizodo se lahko pojavijo tudi telesni simptomi. Apetit se zmanjša in mnogi bolniki znatno izgubijo težo. Nekateri čutijo bolečine v različnih delih telesa. Pogoste težave vključujejo težko dihanje, težave s srcem, želodcem in črevesjem ter omotico, glavobole in erektilno disfunkcijo.

Simptomi manične epizode

V fazah manije je vse pretirano – čustvena vzburjenost, razmišljanje, govorjenje, delovanje: bolnik je poln energije (medtem ko potrebuje malo spanca) in opazno dvignjenega razpoloženja ali zelo razdražljiv. Ima močno željo po pogovoru, je nestalen in neosredotočen, prav tako zelo potrebuje stik, pretirano aktiven in impulziven.

Med manično epizodo so bolniki tudi zelo ustvarjalni. Zdaj se verjame, da sta bila med drugim Vincent van Gogh in George Frideric Handel manično-depresivna.

Pri več kot dveh tretjinah vseh bolnikov z manijo se pojavijo tudi psihotični simptomi. Ti vključujejo povečano samoprecenjevanje, halucinacije, preganjalne blodnje in blodnjave misli.

Simptomi hipomanične epizode

V nekaterih primerih bipolarne motnje so manični simptomi izraženi v oslabljeni obliki. To se imenuje hipomanija. Prizadete osebe imajo na primer težave s koncentracijo in ne bega idej in hitrih misli. Še posebej izraziti simptomi manije, kot so izguba socialnih zavor, močna pretirana samozavest in nespametno vedenje, so prav tako odsotni ali komaj prisotni.

Simptomi mešane epizode

Bipolarna motnja je povezana z velikim trpljenjem in povečanim tveganjem za samomor. V zvezi s tem se poskusi samomora in samomori skoraj vedno zgodijo med ali takoj po depresivni ali mešani epizodi.

Bipolarna motnja: vzroki in dejavniki tveganja.

Bipolarno motnjo povzročajo biološki in psihosocialni dejavniki. Prejšnje raziskave kažejo, da zapletena interakcija več genov z različnimi okoljskimi dejavniki spodbuja bolezen.

Bipolarna motnja: genetski vzroki.

Družinske študije in študije dvojčkov so pokazale, da so genetski dejavniki vpleteni v razvoj bipolarne motnje. Na primer, otroci bolnega starša imajo deset odstotkov večjo verjetnost, da postanejo tudi manično-depresivni. Če imata bipolarno motnjo oba starša, se verjetnost za nastanek bolezni poveča na kar 50 odstotkov.

Bipolarna motnja: Vpliv nevrotransmiterjev

Obstaja veliko dokazov, ki kažejo na to, da je pri bipolarni motnji distribucija in regulacija pomembnih prenašalnih snovi v možganih (nevrotransmiterjev) motena. Nevrotransmiterji so endogene snovi, ki povzročajo določene reakcije v telesu in možganih. Primeri so serotonin, noradrenalin in dopamin.

Ugotovili so, da depresivnim ljudem primanjkuje norepinefrina in serotonina. V maničnih fazah pa je koncentracija dopamina in norepinefrina povečana. Tako ima lahko pri bipolarni motnji pomembno vlogo neravnovesje različnih nevrotransmiterjev. Zdravljenje bipolarne motnje z zdravili je torej usmerjeno v doseganje nadzorovanega sproščanja teh signalnih snovi.

Bipolarna motnja: psihosocialni vzroki

Hude bolezni, ustrahovanje, slabe izkušnje v otroštvu, ločitve zaradi ločitve ali smrti pomenijo stres prav tako kot nekatere razvojne faze (npr. puberteta). Kako stres občutimo in kako se z njim spoprijemamo, je odvisno od posameznika. Nekateri ljudje so razvili dobre strategije za spopadanje s stresom, drugi pa so hitro preobremenjeni. Tako lahko dejavniki, ki povzročajo stres, povečajo verjetnost razvoja bipolarne motnje.

Bipolarna motnja: vzroki za zdravljenje

Nekatera zdravila lahko spremenijo razpoloženje in v skrajnih primerih celo sprožijo bipolarno motnjo. Sem spadajo pripravki, ki vsebujejo kortizon, metilfenidat, nekatera zdravila proti parkinsonizmu in epilepsiji ter tudi zdravila, kot so alkohol, LSD, marihuana in kokain.

Obstajajo tudi osamljena poročila o primerih bipolarne motnje, ki se pojavi po možganski poškodbi.

Bipolarna motnja: pregledi in diagnoza

Bipolarno motnjo II in predvsem ciklotimijo je težko prepoznati, saj so simptomi tu manj izraziti kot pri bipolarni motnji I. Zato je še posebej pomembno, da zdravniku ali terapevtu podrobno opišemo izkušnje, razpoloženja in občutke.

Prava kontaktna oseba

Če sumite na bipolarno motnjo, se lahko najprej obrnete na zdravnika primarne zdravstvene oskrbe. Vendar pa je zaradi težke diagnoze in povečanega tveganja za samomor priporočljivo takoj stopiti v ambulanto ali se posvetovati s specialistom psihiatrijo. Pogosto pa prizadeti ne vidijo potrebe po zdravniški pomoči – zlasti v svoji manični fazi.

Obširno spraševanje

Za razjasnitev morebitne bipolarne motnje se bo zdravnik s pacientom najprej podrobno pogovoril in pridobil anamnezo (anamnezo). Zdravnik ali terapevt lahko med tem postopkom postavi naslednja vprašanja:

  • Ste zjutraj težko vstali?
  • Ali ste težko spali vso noč?
  • Ste imeli dober apetit?
  • Kakšne so vaše misli v tem trenutku? Kaj imaš v mislih?
  • Imate včasih misli o smrti ali o tem, da si vzamete življenje?
  • Ste bili v zadnjih nekaj tednih neobičajno hiperaktivni?
  • Ste imeli občutek, da ste pod močjo?
  • Se vam je zdelo, da govorite več in hitreje kot običajno?
  • Ali se je vaša potreba po spanju zmanjšala?
  • Ste bili zelo aktivni in ste v kratkem času opravili veliko stvari?
  • Je vaše razpoloženje zadnje čase spremenljivo?
  • Ali so v vaši družini znani primeri manično-depresivne bolezni?

V diagnostiki bipolarne motnje se uporabljajo tudi klinični vprašalniki. Nekateri se uporabljajo za oceno maničnih simptomov, drugi za oceno depresivnih simptomov. Poleg tega so takšni vprašalniki na voljo tako za samoocenjevanje kot tudi za zunanje ocenjevanje (npr. s strani partnerja).

Diferencialne diagnoze

Pri postavljanju diagnoze mora biti zdravnik še posebej pozoren na razlikovanje med manijo in shizofrenijo, kar ni vedno enostavno. Namesto bipolarne motnje so za bolnikove simptome lahko odgovorne tudi druge duševne bolezni. Te diferencialne diagnoze vključujejo na primer mejno osebnostno motnjo in ADHD.

Sočasne bolezni

Ko zdravnik postavi diagnozo bipolarne motnje, mora skrbno zabeležiti tudi morebitne spremljajoče bolezni (komorbidnosti). Ti pri bipolarni motnji niso neobičajni in lahko vplivajo na njen potek in prognozo. To mora zdravnik upoštevati pri načrtovanju terapije.

Veliko ljudi z bipolarno motnjo trpi tudi za drugimi duševnimi boleznimi. Med najpogostejšimi so anksiozne in obsesivno-kompulzivne motnje, zasvojenost z alkoholom ali mamili, ADHD, motnje hranjenja in osebnostne motnje.

Poleg tega imajo bipolarci pogosto eno ali več organskih bolezni, med katerimi so predvsem bolezni srca in ožilja, presnovni sindrom, sladkorna bolezen, migrene in mišično-skeletna obolenja.

Bipolarna motnja: zdravljenje

V bistvu ločimo akutno zdravljenje in fazno profilakso pri zdravljenju bipolarne motnje:

  • Akutno zdravljenje: To je zagotovljeno med akutno fazo bolezni in je namenjeno kratkoročnemu zmanjšanju trenutnih depresivnih ali (hipo)maničnih simptomov.
  • Fazna profilaksa: tukaj je dolgoročni cilj preprečiti ali vsaj zmanjšati nadaljnje afektivne epizode. Pogosto tega ni mogoče v celoti doseči takoj. Potem se skuša približati dolgoročnemu cilju z »etapnimi zmagami«. Na primer, prizadevamo si, da bi bile epizode bolezni krajše in/ali manj pogoste.

Bipolarna motnja: komponente terapije

Tako pri akutnem zdravljenju kot pri fazni profilaksi se običajno uporablja kombinacija zdravil in psihoterapevtskih ukrepov:

  • Psihoterapevtsko zdravljenje lahko pozitivno vpliva na potek bipolarne motnje. Predvsem pa je odločilno za bolnikovo razumevanje bolezni in njegovo voljo do zdravljenja. Bipolarcem pogosto manjka ta tako imenovana skladnost, saj se med maničnimi fazami počutijo še posebej dobro in se jim neradi odrečejo.

Zdravljenje z zdravili in psihoterapevtsko zdravljenje lahko koristno dopolnimo z drugimi ukrepi. To so lahko na primer budna terapija ali elektrokonvulzivna terapija v akutnem zdravljenju ali kreativne in akcijsko usmerjene metode (npr. glasbena terapija) v fazni profilaksi.

Manično-depresivne bolnike je običajno treba zdraviti vse življenje, saj le tako ohranjajo svoje razpoloženje stabilno. Če bolnik prekine zdravljenje, obstaja veliko tveganje za ponovitev.

Bipolarna motnja: zdravljenje z zdravili

Bipolarno motnjo zdravimo predvsem z antidepresivi, stabilizatorji razpoloženja in atipičnimi nevroleptiki. Če bolnik trpi tudi za vznemirjenostjo, agresivnimi impulzi ali anksioznimi motnjami, lahko zdravnik začasno predpiše tudi pomirjevalo, kot je diazepam.

  • Antidepresivi: lahko ublažijo simptome depresije. Na voljo je približno 30 antidepresivov, na primer triciklični antidepresivi (kot so amitriptilin, imipramin, doksepin) in selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI, kot so fluoksetin, citalopram, paroksetin).
  • Atipični nevroleptiki: To so zdravila, odobrena za zdravljenje psihotičnih (predvsem shizofrenih) motenj in v nekaterih primerih za zdravljenje bipolarne motnje. Pri bipolarnih bolnikih se na primer uporabljajo kvetiapin, amisulprid, aripiprazol, olanzapin in risperidon.

Od posameznega primera je odvisno, katere učinkovine v kateri kombinaciji in v kakšnem odmerku bo lečeči zdravnik predpisal bolniku. Odločilni dejavniki so vrsta in faza bipolarne motnje, prenašanje posameznih učinkovin in morebitna spremljajoča obolenja.

Učinek teh zdravil se pogosto pokaže šele po nekaj tednih. Zato morajo biti bolniki potrpežljivi, dokler ni opazno izboljšanje.

Bipolarna motnja: Psihoterapevtsko zdravljenje

Za zdravljenje bipolarne motnje se uporablja več psihoterapevtskih postopkov. Nekateri postopki so bili posebej učinkoviti pri preprečevanju nadaljnjih epizod bolezni:

Psihoedukacijska terapija

V psihoedukacijski terapiji bolnika in njegove svojce seznanimo in poučimo o bipolarni motnji, vzrokih zanjo, poteku in možnostih zdravljenja. To lahko poteka v različnih stopnjah – na primer v časovno omejeni informativni razpravi v individualnem ali skupinskem okolju (»preprosta psihoedukacija«) ali kot podrobna in interaktivna psihoedukacija.

Slednje vključuje na primer navodila za samoopazovanje: pacient naj bo pozoren na svoje razpoloženje, dejavnosti, ritem spanja in budnosti ter vsakodnevne izkušnje, da ugotovi morebitno povezavo z njegovimi nihanji razpoloženja.

Pri vedenjski terapiji se na primer pacient nauči prepoznati zgodnje opozorilne znake in potencialne sprožilce depresivnih ali maničnih faz. Naučiti se mora vestno uporabljati zdravila in razviti strategije za obvladovanje maničnih in depresivnih simptomov.

Poleg tega se v vedenjski terapiji ukvarjamo z individualnimi težavami in medosebnimi konflikti. To je namenjeno zmanjšanju bolnikove ravni stresa – stres ima navsezadnje ključno vlogo pri izbruhu bipolarnih epizod.

Družinsko usmerjena terapija (FFT).

Družinsko osredotočena terapija se uporablja predvsem pri mlajših bolnikih. Gre za kognitivno-vedenjsko usmerjeno družinsko terapijo – zato so tu v terapijo vključene pomembne navezanosti pacienta (npr. družina, partner).

Interpersonalna in socialna ritmična terapija (IPSRT)

Terapija medosebnega in socialnega ritma poskuša preprečiti manično-depresivne epizode s tremi mehanizmi. Ti mehanizmi so:

  • odgovorna uporaba zdravil
  • Stabilizacija socialnih ritmov ali redne dnevne rutine (npr. dnevna struktura, ritem spanja in budnosti, socialna stimulacija)
  • @ zmanjšanje individualnih in medosebnih težav

Bipolarna motnja: budna terapija

Zdravljenje z zbujanjem ali zdravljenje pomanjkanja spanja pomaga med depresivnimi epizodami: pri 40 do 60 odstotkih bolnikov z bipolarno motnjo zmanjšan spanec znatno izboljša simptome depresije, vendar le za kratek čas. Zato je budna terapija primerna le kot dodatek drugim terapijam (npr. zdravilom).

Protokol zdravljenja budne terapije vključuje dve do tri obdobja budnosti v enem tednu.

  • Pri delni budni terapiji spimo prvo polovico noči (npr. od 9 do 1) in nato ostanemo budni drugo polovico noči in naslednji dan (do večera).

Obe različici kažeta enak antidepresivni učinek in ju je mogoče izvajati tako ambulantno kot bolnišnično.

V nekaterih primerih se terapija v budnem stanju ne sme uporabljati, na primer pri bolnikih z znano motnjo epileptičnih napadov (pomanjkanje spanja poveča tveganje za epileptične napade).

Bipolarna motnja: elektrokonvulzivna terapija.

Akutno zdravljenje z elektrokonvulzivno terapijo (ECT) je zelo učinkovito pri hudih depresivnih in maničnih epizodah. Poteka takole:

Celotna serija zdravljenja elektrokonvulzivne terapije običajno obsega šest do dvanajst sej. Stopnja odziva je običajno bistveno višja kot pri zdravljenju z zdravili – elektrokonvulzivna terapija je torej učinkovita pri več bolnikih kot akutno zdravljenje z zdravili. Poleg tega se učinek elektrokonvulzivne terapije občuti hitreje kot pri zdravilih, ki običajno trajajo več tednov, da začnejo delovati.

Kljub temu pa morajo bolniki po uspešni uporabi elektrokonvulzivne terapije, če je le mogoče, prejeti zdravila za preprečevanje novih epizod bolezni (v kombinaciji s psihoterapijo). V nasprotnem primeru lahko hitro pride do ponovitve.

Zaradi varnosti se pred elektrokonvulzivno terapijo opravijo različni telesni in psihiatrični pregledi. To je zato, ker se ne sme uporabljati v določenih primerih, kot je povečan intrakranialni tlak ali huda hipertenzija. Visoka starost in nosečnost prav tako »prepovedujeta« EKT.

Koncepti celovite terapije, kot so tisti, ki se uporabljajo za bipolarno motnjo, običajno vključujejo tudi podporne postopke. Na primer, sprostitveni postopki lahko pomagajo pri specifičnih simptomih, kot so nemir, motnje spanja in tesnoba.

Šport in vadbena terapija lahko prek interakcije z drugimi ljudmi odvrneta pozornost od negativnih dražljajev in izboljšata razpoloženje.

Delovna terapija se lahko uporablja za pomoč ljudem z bipolarno motnjo, da nadaljujejo ali ponovno sodelujejo na pomembnih področjih življenja, kot so vodenje gospodinjstva, zaposlitev, izobraževanje ali rekreacija.

Različne umetniške terapije (glasbena terapija, plesna terapija, likovna terapija) lahko podpirajo ali povrnejo duševno zdravje bolnikov.

Življenje z boleznijo

Bipolarna motnja: potek bolezni in prognoza

Ali je bipolarna motnja ozdravljiva? To se sprašuje veliko obolelih in njihovih svojcev. Odgovor: Trenutno znanost ne pozna preverjenih metod ali načinov za zdravljenje bipolarne motnje. Obstajajo bolniki, pri katerih manično-depresivne epizode s starostjo oslabijo, se pojavijo zelo redko ali pa se sploh ne pojavijo. Vendar pa velika večina bolnikov trpi za to motnjo do konca življenja.

Tečaj

Vendar to ne pomeni, da imajo bolniki z bipolarno motnjo II ali ciklotimijo nižjo stopnjo trpljenja. To je zato, ker se pri teh oblikah bipolarne motnje manične ali depresivne epizode pogosto pojavljajo pogosteje kot pri bipolarni motnji I.

Število in trajanje epizod

Večina bolnikov z bipolarno motnjo doživi le nekaj epizod bolezni. Samo eden od desetih bolnikov doživi več kot deset epizod v svojem življenju. Hitro cikliranje z zelo hitrimi menjavami med epizodami bolezni je posebej huda oblika bolezni.

Dejavniki tveganja za hud potek

Bipolarna motnja se običajno prvič pokaže med 15. in 25. letom starosti. Čim prej nastopi bipolarna motnja, manj ugoden je njen potek. Študije kažejo, da imajo mladi bolniki večjo samomorilno nagnjenost in pogosto razvijejo druge duševne motnje.

Strokovnjaki ocenjujejo, da je stopnja samomorov pri bipolarnih bolnikih okoli 15 odstotkov.

Poleg mladosti ob prvem nastopu obstajajo še drugi dejavniki tveganja za hud potek bipolarne motnje, torej za pogosto ponavljajoče se epizode. Ti vključujejo ženski spol, pomembne življenjske dogodke, mešane epizode, psihotične simptome (kot so halucinacije) in neustrezen odziv na fazno profilaktično terapijo. Zelo pogoste ponavljajoče se epizode bolezni so prisotne tudi pri motnji hitrega cikla.

Pomembna je zgodnja diagnoza

Na žalost tudi v tem primeru ni mogoče izključiti ponovitev. Simptome bipolarne motnje in s tem stopnjo trpljenja pa lahko z zdravili (in drugimi ukrepi zdravljenja) bistveno zmanjšamo.