Normalne vrednosti in referenčno območje

Kaj pomenijo normalne vrednosti in referenčno območje

Za odkrivanje bolezni ali spremljanje njihovega napredovanja lahko zdravnik da v laboratoriju določiti izmerjene vrednosti v krvi ali drugih telesnih tekočinah ali vzorcih tkiv. Kot vodilo glede tega, katere vrednosti bi lahko bile opazne, laboratorij poda normalne vrednosti ali referenčna območja. Besede "normalne vrednosti", "standardne vrednosti" in "referenčno območje" v bistvu pomenijo isto stvar. Če izmeriš določeno laboratorijsko vrednost pri zdravih ljudeh, je ta vrednost le redko popolnoma enaka pri drugih zdravih ljudeh in tudi pri isti osebi v različnih obdobjih. Vse vrednosti so podvržene naravnim nihanjem in se lahko štejejo za "normalne". Ležijo znotraj določenega območja, ki se imenuje referenčno, normalno ali normalno območje. Ta razpon je določen za določeno laboratorijsko vrednost z merjenjem vrednosti pri zelo velikem številu zdravih ljudi. Območje, v katerem je takrat 95 odstotkov vrednosti, je referenčno območje. To pomeni, da ima višjo ali nižjo izmerjeno vrednost 5 odstotkov zdravih ljudi. Zato je treba govoriti o referenčnih vrednostih in ne o normalnih ali standardnih vrednostih.

Če laboratorijska vrednost preseže ali pade pod meje referenčnega območja, je treba meritev ponoviti (večkrat), da preprečite napačno interpretacijo. Če je odstopanje potrjeno, je običajno priporočljivo skrbno spremljanje vrednosti.

Samo laboratorijske vrednosti ne omogočajo diagnoze

Kot je navedeno zgoraj, so lahko ljudje z laboratorijsko vrednostjo zunaj normalnega območja vseeno zdravi. Nasprotno pa je oseba z vrednostjo znotraj normalnega območja lahko bolna. Samo laboratorijska določitev vrednosti torej ne zadostuje za ugotovitev, ali je nekdo zdrav ali bolan. Prav tako je treba bolnika povprašati o njegovi anamnezi (anamnezi), opraviti fizični pregled in včasih uporabiti druge preiskavne metode. Le vsi izvidi skupaj omogočajo diagnozo.

Stare enote in enote SI

Stoletja so v medicini uporabljali zelo različne standardne sisteme, ki so temeljili na različnih merilnih sistemih. To je pogosto povzročalo zmedo zaradi različnih enot. Zaradi tega je bil leta 1971 dogovorjen mednarodno veljaven sistem Système International d'Unité (skrajšano SI). Enote SI zdaj vključujejo le parametre meter (m), kilogram (kg), sekunda (s) in količina snovi (mol).

V Nemčiji se je sistem SI doslej uporabljal predvsem v znanstvenih člankih. V vsakdanji bolnišnični rutini ali v praksi mnogi strokovnjaki še vedno uporabljajo stare enote. Na primer, laboratoriji pogosto poročajo o vrednosti hemoglobina v "stari" enoti g/dl, ne pa v enoti SI mmol/l.

Primeri enot