Kratek pregled
- Opis: Globinsko psihološka metoda za zdravljenje duševnih težav, ki temelji na psihološkem konceptu Siegmunda Freuda.
- Uporaba: duševne bolezni, predelava stresnih izkušenj, reševanje duševnih konfliktov, nadaljnji razvoj osebnosti
- Postopek: Dialog med terapevtom in pacientom, analitična refleksija življenjske poti
- Tveganja: Obdelujejo se tudi dolgotrajne in delovno intenzivne, zelo boleče izkušnje, ki jih mora absorbirati terapevt, zahteva veliko osebne iniciative
Kaj je psihoanaliza?
Psihoanaliza je psihoterapevtska metoda za zdravljenje duševnih težav in motenj. Uporablja se tudi za raziskovanje in razvoj lastne osebnosti.
Psihoanaliza velja za prvotno obliko psihoterapevtskega zdravljenja. Od svojega razvoja ob koncu 19. stoletja je bil večkrat dograjen. Danes sodi med globinske psihološke metode skupaj z drugimi oblikami terapije.
Dolgotrajni konflikti iz otroštva
Psihoanalizo lahko izsledimo vse do dunajskega nevrologa Sigmunda Freuda. Freud je domneval, da duševne težave izhajajo iz nezavednih konfliktov, ki segajo v otroštvo. Po Freudu so bili simptomi duševne bolezni izraz potlačenih, bolečih spominov.
To razumevanje bolezni in zdravljenja je eden bistvenih elementov psihoanalize. V nasprotju z vedenjsko terapijo, katere pristop temelji na doživljanju tukaj in zdaj, je fokus psihoanalize bolj na odkrivanju konfliktov.
Osnovna načela psihoanalize
Osnova psihoanalitičnih tehnik je vedno pogovor med terapevtom in pacientom. Pacient reflektira svojo življenjsko pot in tako lahko prepozna nezavedne konflikte iz preteklosti. Notranji konflikti, ki se jih oseba ne zaveda, lahko povzročijo psihično trpljenje.
Če otrokovih potreb – na primer po varnosti – starši ne zadovoljijo v zadostni meri, otrok trpi. S potlačitvijo potrebe in učenjem obvladovanja brez želene varnosti lahko ublaži trpljenje.
Ta nezavedni konflikt pa lahko povzroča težave kasneje v življenju, na primer, ko oseba ne more sprejeti bližine in varnosti niti v partnerskem odnosu. Potreba je še vedno prisotna, vendar vas lahko ovira strah pred zavrnitvijo. Posledično se lahko pojavijo psihološki simptomi, ki izražajo čustveno bolečino.
Psihoanaliza lahko poteka v individualnem okolju, lahko pa tudi v skupini kot skupinska analiza.
Psihoanaliza se je nenehno razvijala od Freuda naprej. Ne samo, da so bili dodani novi koncepti, ampak so se pojavili tudi koncepti zdravljenja specifičnih kliničnih slik, ki presegajo Freudove zamisli.
Sigmund Freud in psihoanaliza
Za boljše razumevanje psihoanalize je nujno nekaj znanja o Freudovih teorijah. Tvorijo pomemben temelj psihoanalize. Tukaj je izbor pomembnih teorij.
Strukturni model psihe: id, ego in superego.
Freud je psiho strukturiral na tri dele.
ID
Freud je nezavedni del, ki vključuje potrebe in nagone, označil za »id«. Id obstaja od rojstva in zahteva takojšnjo zadovoljitev. Dojenček, ki je lačen, takoj začne jokati, če lakota ni potešena. Del osebnosti določa "id". Id deluje po principu ugodja in ga družbene norme ne zanimajo.
Superego
"Superego" predstavlja protipostavko ida. Kot moralna avtoriteta superego predstavlja vrednote družbe. Pogosto gre tudi za zapovedi ali prepovedi, ki jih je človek podedoval od staršev. Norme superega so delno zavestne in delno nezavedne.
Med idom in superegom stoji »jaz« kot posrednik. Ego se oblikuje v otroštvu. Vsebuje zavedanje sebe in realnosti. Ego posreduje med libidinalnimi impulzi ida in moralnimi zahtevami superega.
Freud je domneval, da so duševne težave posledica zgodnjih konfliktov med temi različnimi deli psihe. Njegov cilj je bil, da se pacient seznani z različnimi deli in s tem postane sposoben prevzeti odgovornost za svoje življenje.
Topografski model
Freud je razlikoval med nezavednim, predzavestnim in zavestnim.
- Nezavedno pogosto vključuje neprijetne spomine ali celo želje, ki si jih oseba ne želi dovoliti.
- Predzavestno so spomini, ki se jih oseba lahko zave, če jim posveti pozornost.
- Zavestne so misli, ki se jih oseba trenutno zaveda in predeluje.
V psihoanalitični terapiji imajo te delitve zavesti pomembno vlogo. V grozečih ali bolečih situacijah je lahko ključnega pomena za preživetje, da občutkov ali misli ne čutimo zavestno. Pomemben obrambni mehanizem je represija. Neprijetne občutke ali želje lahko potlačimo, da nas zaščitijo.
Psihoanaliza za razvoj osebnosti
Po psihoterapevtskih smernicah klasična psihoanaliza ne velja za obliko terapije, temveč za nadaljnje izobraževanje osebnosti. To je zato, ker psihoanaliza nima jasnih ciljev zdravljenja, ki bi jih bilo treba doseči. Analitik in pacient raziskujeta bolnikovo življenjsko zgodovino. Na urah se obravnavajo teme, ki se razkrijejo.
Nadaljnji razvoj psihoanalize
Iz psihoanalize so se kasneje razvile različne metode, vključno z analitično psihoterapijo in psihoterapijo, ki temelji na globinski psihoterapiji.
Kdaj se dela psihoanaliza?
Psihoanaliza lahko pomaga ljudem prepoznati in razumeti svoje nezavedne motive in vedenjske vzorce. Ko trenutne življenjske situacije povzročajo trpljenje in psihološke simptome, je lahko v pomoč pogled v zakulisje.
Za uspeh psihoterapije je pomembna motivacija in pripravljenost pacienta. Psihoterapevt ne daje nasvetov in konkretnih navodil. Pacient je izzvan, da razmisli o sebi.
Kaj človek počne med psihoanalizo?
V klasični postavitvi psihoanalize pacient leži na kavču, terapevt pa sedi za kavčem, tako da ga pacient ne vidi. To pozicioniranje kaže, da ima terapevt precej zadržano vlogo, ki naj bi pacientu pomagala govoriti brez zaviranja. Pacient ni pod vplivom terapevtove obrazne mimike in se mora brez motenj osredotočiti na svoje notranje procese.
V sodobni psihoanalizi ima terapevt bolj aktivno vlogo. Odnos med pacientom in terapevtom je pomembno orodje psihoanalize. V kontaktu lahko terapevt prepozna odnosne vzorce pacienta. Na ta način se tudi v psihoanalitičnih postopkih ustvarja odnos do tukaj in zdaj in aktualnih problemov.
Prosto združevanje
Osrednja tehnika psihoanalize je prosta asociacija. Terapevt prosi pacienta, naj pove vse, kar mu gre po glavi. Terapevt nato predlaga, katere nezavedne vsebine se skrivajo za asociacijami. Znan psihoanalizni test, namenjen spodbujanju asociacij, je tako imenovani Rorschachov test. Terapevt pacientu pokaže vzorce črnilnih madežev. Glede na to, kaj pacient prepozna v vzorcu, terapevt daje izjave o pacientovi osebnosti.
prenos
Če mu ta želja ni bila izpolnjena, poskuša pridobiti to naklonjenost od drugih, v tem primeru od terapevta. Terapevt mora ta prenos prepoznati in ga prenesti na pacienta. To je tudi metoda razkrivanja nezavednih konfliktov.
Psihoanaliza se močno ukvarja s posamezno osebo. Analitik je v proces vključen tudi kot posameznik. Kljub temu ne sme izgubiti objektivnega pogleda in se mora znati soočiti s pogosto kompleksnimi občutki bolnika, ki se ob tem porajajo.
Kajti terapevt ima v sebi tudi nezavedne dele. Zato se lahko zgodi, da terapevt med terapevtskim procesom do pacienta razvije na primer nenaklonjenost ali tudi naklonjenost. V psihoanalizi se ta pojav imenuje kontratransfer. Za prepoznavanje tovrstnih procesov je potrebna dobra samorefleksija terapevta. Zato mora terapevt pred opravljanjem svojega poklica sam opraviti psihoanalizo.
Trajanje psihoanalize
Kakšna so tveganja psihoanalize?
Psihoanaliza se od drugih psihoterapij razlikuje predvsem po tem, da je dolgotrajna. Posamezniki, ki se težko vključijo v dolgotrajnejši proces, lahko postanejo razočarani in predčasno opustijo psihoterapijo. Ta oblika terapije zahteva tudi določeno pripravljenost za vpogled v svojo življenjsko zgodovino in refleksijo. Hitre rešitve in nasveti niso del psihoanalize, vendar pa omogoča globlje razumevanje samega sebe.
Psihoanaliza: kritika
Klasična psihoanaliza temelji na teorijah Freuda. Te teorije so dandanes včasih močno pod vprašajem. Freudove teorije so bile kritike predvsem zato, ker jih ni mogoče znanstveno preveriti. Na primer, trditve, da obstajajo id, ego in superego, ni mogoče niti dokazati niti ovreči.
Drugič, na Freudove ideje je vplival duh časa. V njegovem času je bila tema spolnosti močno tabuizirana. S svojo teorijo nagona je razbil ta tabu in cenil spolnost kot odločilni gon v življenju. Freudovo teorijo kritizirajo predvsem zaradi močnega poudarka na spolnih potrebah, ki po Freudu že vplivajo na dejanja v otroštvu.
Vendar se klasična psihoanaliza po Freudu danes skoraj ne izvaja. Psihoanaliza se je razvila in prilagodila svoje metode in tehnike. Potem ko je bila psihoanaliza dolgo časa kritizirana, zdaj študije kažejo, da ta oblika terapije dolgoročno dosega dobre učinke.
Na kaj moram biti pozoren po psihoanalizi?
Psihoanaliza je za pacienta pogosto zelo čustveno zahtevna. Lahko se na primer pojavijo boleči spomini iz preteklosti. Zato je priporočljivo, da se takoj za tem ne vržete v stresni vsakdanjik, ampak si vzamete čas za predelavo.
Če se tesnobe pojavijo proti koncu psihoanalize, jih je treba sporočiti terapevtu. Ker analitične terapije trajajo dolgo časa, se mnogi bolniki ob koncu psihoanalize počutijo prepuščene samim in pogrešajo svojega terapevta.
Zelo pogosto je prisoten tudi strah pred ponovitvijo bolezni. O teh skrbeh in dvomih vase se je treba pravočasno pogovoriti. Morda bi bilo priporočljivo postopoma opuščati psihoanalizo in izvajati seje v vedno daljših intervalih.
