Kratek pregled
- Opis: samopoškodovalno vedenje (SVV), pri katerem se prizadeti namerno poškodujejo (npr. s praskanjem kože na rokah).
- Vzroki: Običajno je razlog za vedenje dolgotrajen psihološki stres (npr. konflikti v družini) ali bolezen (npr. mejna motnja, depresija).
- Simptomi: Na primer rane, piki, opekline po telesu (predvsem na rokah in nogah), podplutbe, brazgotine, motnje spanja, nihanje razpoloženja.
- Zdravljenje: Zdravnik najprej oskrbi rane, nato razišče psihične vzroke in izbere ustrezno psihoterapijo. V nekaterih primerih zdravnik predpiše psihotropna zdravila.
- Diagnoza: Pogovor z zdravnikom, fizični pregled (npr. ocena ran in brazgotin).
Kaj je samoškodljivo vedenje?
Samopoškodovanje – tudi samopoškodovalno ali avtoagresivno vedenje ali avtoagresija (samoagresija) ali artefaktno delovanje – opisuje različna vedenja in dejanja, pri katerih se prizadete osebe namerno večkrat poškodujejo ali si zadajajo rane.
Najpogostejši način samopoškodovanja je tako imenovano scribing – zarezovanje ali rezanje kože podlahti ali nog z ostrimi predmeti, kot so noži, razbito steklo ali britvice. Ne gre za življenjsko nevarne rane, temveč za manjše do srednje hude poškodbe kože ali tkivne površine telesa.
V ICD-10, mednarodni klasifikaciji bolezni in zdravstvenih težav, samopoškodovalno vedenje ni razvrščeno kot ločena bolezen. Šteje se za »namerno samopoškodovanje na nedoločen način«.
Samopoškodovalno vedenje je pogosto mogoče pripisati dolgotrajni čustveni stiski in se pogosto pojavi v povezavi z drugimi duševnimi boleznimi, kot sta mejna osebnostna motnja ali depresija. Po raziskavah se bo vsak četrti mladostnik do svojega 18. leta vsaj enkrat samopoškodoval.
"Scribing" se pogosto uporablja kot sinonim za samopoškodovalno vedenje, ker je najpogostejša metoda samopoškodovanja.
Kateri so vzroki za samopoškodovanje?
Samopoškodovalno vedenje se običajno pojavi zaradi dolgotrajnega čustvenega stresa, kot je problematičen odnos med staršem in otrokom ali pogosti konflikti z vrstniki. Manj pogosto se vedenje pojavi med akutnim čustvenim stresom, kot je ločitev staršev, ločitev ali težave v šoli.
- Mejna osebnostna motnja
- Depresija
- Motnje hranjenja, kot sta bulimija nervoza (bulimija) ali anoreksija nervoza (anoreksija)
- Posttravmatska stresna motnja (PTSD)
- Obsesivno kompulzivna motnja
- Zloraba substanc
- Anksiozne motnje
- Socialna vedenjska motnja
Avtoagresivno vedenje se običajno začne v adolescenci med dvanajstim in 15. letom, čeprav se v nekaterih primerih začne veliko prej. Manj pogosto se avtoagresija pojavi pri odraslih. Najbolj zaskrbljujoče je ventil, ki sprosti močno notranjo napetost. S samopoškodovanjem občutijo olajšanje.
Ali pa samopoškodbe služijo kot samokaznovanje, ker so prizadeti jezni nase. Nekateri sčasoma postanejo »odvisni« od tega stanja in se vedno znova poškodujejo.
Samopoškodovanje (»samopohabljenje«) povzroči prekinitev ali olajšanje močno neprijetnega čustvenega stanja. Samopoškodovalno vedenje tako služi kot nekakšna strategija obvladovanja prizadetih. Ni nenavadno, da se samopoškodovalnega vedenja »naučijo« in ga posnemajo drugi mladostniki (npr. prijatelji ali sošolci): mladostniki samopoškodovalna dejanja prevzamejo od drugih.
Tu je treba opozoriti na vlogo interneta. Tukaj si prizadeti med seboj izmenjujejo informacije o samopoškodovalnem vedenju. To lahko privede do družbenega sprejemanja in »normalizacije« vedenja.
Kdo je posebej prizadet?
Avtoagresija najpogosteje prizadene mladostnike (redkeje tudi majhne otroke) s težavami v duševnem zdravju. V Nemčiji se približno 25 odstotkov mladostnikov enkrat v življenju samopoškoduje; po vsem svetu je približno 19 odstotkov mladostnikov prizadetih zaradi samopoškodovalnega vedenja.
Zlasti dekleta in mlade ženske, stare od dvanajst do 15 let, imajo povečano tveganje za razvoj samopoškodovalnega vedenja. To je deloma posledica dejstva, da dekleta pogosteje usmerjajo negativna čustva vase, proti sebi. Pogosteje jih prizadeneta tudi depresija in anksioznost, kar poveča tveganje za samopoškodbena dejanja.
Kako se kaže samopoškodovalno vedenje?
Samopoškodovalno vedenje in z njim povezani simptomi se kažejo na več načinov. Najpogostejša vrsta pa je "praskanje" ali "rezanje". To vključuje večkratne ureznine lastnega telesa z ostrimi predmeti, kot so britvice, noži, igle ali razbito steklo.
Obstaja pa še veliko drugih vrst samopoškodb, kot je ugašanje goreče cigarete v roko, dotikanje vročih plošč štedilnika ali odrezovanje določenih delov telesa. Ni neobičajno, da bolniki uporabljajo več samopoškodovalnih metod, ki se sčasoma spreminjajo.
Ti vključujejo:
- če se praskajo boleče ali krvave
- @ se praskajo ali urežejo z ostrimi predmeti
- udarjanje ali udarjanje ob trde predmete
- uščipniti se
- ugrizni se
- sežgejo
- opečejo se (npr. s kislinami)
- puljenje las
- pretirano grizenje nohtov
- zadavljenje določenih delov telesa
- Poskusi zloma kosti
- Namerno uživanje škodljivih snovi (npr. pokvarjena hrana ali čistila)
Najpogosteje poškodovani deli telesa so:
- Podlakti
- Zapestja
- Zgornji deli rok
- Stegna
Manj pogosto so poškodovani prsni koš, trebuh, obraz ali spolovilo. Poleg tega so poškodbe običajno enako globoke, združene, v vzporednih vrstah ali simetrično vidne na površini kože (tudi v obliki črk ali besed). Nič nenavadnega ni, da te rane povzročijo brazgotine, ki jih imenujemo brazgotine samopoškodbe ali brazgotine SVV.
Pogosto imajo ljudje s SVV motnje spanja. Umaknejo se in zanemarjajo stike s prijatelji in tudi hobije, s katerimi so se ukvarjali prej. Pogosto se prizadeti zaradi sramu trudijo skriti svoje rane in poškodbe na telesu.
- Pogosto zapiranje v sobo ali kopalnico
- Zanemarjanje lastnih interesov (npr. srečanje s prijatelji)
- Shranjevanje britvic, nožev ali drugih ostrih predmetov
- Vreznine na telesu (običajno na podlakti)
- Opekline ali šivi (npr. zaradi igel)
- Modrice na telesu
- Odrgnine (zlasti na kolenih ali komolcih)
Kako zdravnik postavi diagnozo?
Samopoškodovalno vedenje je simptom, ki se lahko pojavi v povezavi z različnimi duševnimi motnjami, pa tudi neodvisno od njih. Če sumite na samopoškodovalno vedenje, je splošni zdravnik prvi kontakt. Če bo potrebno, bo bolnika napotil k specialistu.
Ali vedenje temelji na duševni bolezni, bo ocenil specialist psihiatrije oziroma otroške in mladostniške psihiatrije.
Zdravnik nato pregleda poškodovane dele telesa in poišče morebitne nepravilnosti (npr. ali so rane enako globoke, združene, v vzporednih vrstah ali simetrično vidne na površini kože?).
Če sumite, da se prijatelj ali ljubljena oseba samopoškoduje, se obrnite na svojega zdravnika primarne zdravstvene oskrbe, strokovnjaka za duševno zdravje ali psihoterapevta.
Kaj lahko storimo glede avtoagresije?
Zdravljenje ran
Najprej zdravnik zdravi rane osebe. Vrezninska ali opeklinska rana vedno potrebuje takojšnjo zdravniško oskrbo. Tu je tveganje za okužbo rane zelo veliko. Zdravnik očisti in oskrbi tudi površinske poškodbe (npr. z razkuževanjem rane, nalaganjem rane).
Če ste sami prizadeti, se z ranami ne bojte iti k zdravniku, da jih oskrbi in se ne okužijo.
Psihosocialna obravnava
Kot posebej učinkovita se je na primer izkazala kognitivno vedenjska terapija. Tukaj se ljudje z avtoagresijo naučijo novih strategij obvladovanja, da se bolje odzovejo na stresne situacije in nadzorujejo svoja čustva. Prizadeti se naučijo analizirati možne sprožilce samopoškodovalnega vedenja, da jih prepoznajo in se nanje pravočasno odzovejo.
Sprostitvene tehnike, kot so joga, dihalne vaje ali progresivna mišična sprostitev, pomagajo prizadetim v terapiji pri lajšanju pritiska.
Če samopoškodovalno vedenje temelji na resni duševni bolezni (npr. depresija, mejna osebnostna motnja), lahko zdravnik poleg psihoterapije predpiše tudi psihotropna zdravila. Zlasti pri mladostnikih je treba v zdravljenje vključiti starše in druge skrbnike. Če uporabljajo tudi ukrepe vedenjske terapije, to običajno bistveno pripomore k uspešnemu zdravljenju.
Odstranjevanje brazgotin
Odvisno od tega, kako globoka ali velika je rana, ostanejo brazgotine, ki so bolj ali manj vidne. Te prizadeto osebo vedno znova spomnijo na njeno nekdanje vedenje, ki se ga je pogosto sram. Zato številnim prizadetim brazgotine odstrani zdravnik.
V ta namen lahko uporabimo različne metode, kot so dermoabrazija (abrazija zgornje plasti kože), micro-needling (lahki vbodi z iglo v zgornjo plast kože), serijska ekscizija (postopno kirurško zmanjšanje brazgotine) ali lasersko zdravljenje.
Vidnost brazgotin do neke mere pomagajo tudi posebna mazila ali kreme za brazgotine iz lekarne. Vendar brazgotine pri vseh teh metodah običajno ne izginejo popolnoma.
Učinek teh domačih zdravil na brazgotine ni dovolj znanstveno dokazan.
Kaj lahko storimo, da preprečimo brazgotine?
Usposabljanje spretnosti« se je poleg obsežnega izobraževanja prizadete osebe in njenih staršev izkazalo za učinkovit ukrep: prizadeta oseba pri tem vadi strategije, s katerimi nadomešča samopoškodovalno vedenje, npr. čutne dražljaje, kot je polaganje ledenih kock v vrat ali zapestja, grizljanje čili paprike, gnetenje kroglice ježka, pitje čistega limoninega soka, udarjanje po postelji ali blazini, hladen tuš ipd.
Tu pride prav tudi odvračanje pozornosti z intenzivno koncentracijo na telesne ali duševne dejavnosti (npr. igranje nogometa, tek, pisanje dnevnika ali reševanje križank).
Kaj lahko storijo svojci?
Samopoškodovalno vedenje je vsekakor treba obravnavati kot signal za stisko in ga je treba jemati resno. Vendar starši in sorodniki pogosto težko prepoznajo znake samopoškodovalnega vedenja. Mladostniki se svojega vedenja pogosto sramujejo in ne iščejo aktivno pomoči.
Za prijatelje in brate in sestre prizadetih torej velja naslednje: ob prvih znakih ne odlašajte predolgo, ampak se o tem obvezno pogovorite s starši ali drugo odraslo osebo, ki ji zaupate.
Nasveti za starše in skrbnike
- Rešite težavo mirno in odkrito.
- Ne kritizirajte in ne obsojajte vedenja.
- Pomagajte prizadetemu otroku ali mladostniku razumeti, kaj sproži takšno vedenje pri drugih (npr. zaskrbljenost, strah itd.).
- Otrokova ali mladostnikova čustva jemljite resno.
- Ne pritiskajte na otroka, če o tem ne želi govoriti.
- Pomagajte otroku, da sam prepozna težavo.
- Ne poskušajte predolgo obvladati težave sami; čim prej poiščite strokovno pomoč.
