Živo cepivo in inaktivirano cepivo

Živo cepivo

Živa cepiva vsebujejo patogene, ki so sposobni razmnoževanja, vendar so oslabljeni. Ti se lahko razmnožujejo, vendar na splošno ne povzročajo več bolezni. Kljub temu se imunski sistem na oslabljene patogene v cepivu odzove s tvorbo specifičnih protiteles.

Prednosti in slabosti živih cepiv

  • Prednost: Cepilna zaščita po živem cepljenju traja dolgo časa, v nekaterih primerih celo doživljenjsko (po popolni osnovni imunizaciji).

Neželeni učinki se običajno pojavijo en do dva tedna po živem cepljenju!

Živa cepiva in druga cepljenja

Živa cepiva se lahko dajejo sočasno z drugimi živimi cepivi. Dobro znan primer je osnovna imunizacija proti ošpicam, mumpsu, rdečkam in noricam – vsa so živa cepiva. Ob prvem cepljenju otroci prejmejo istočasno cepivo MMR in cepivo proti noricam. Ob drugem terminu cepljenja štirikratno cepivo (MMRV).

Interval med dvema živima cepljenjima je potreben, ker bi lahko določeni procesi motili izgradnjo imunske zaščite. Na primer, cepivo proti ošpicam naj bi začasno oslabilo imunski sistem. Poleg tega raziskovalci domnevajo, da sporočilne snovi, ki se sproščajo po živem cepljenju, preprečujejo imunskim celicam, da bi prevzele in reagirale na nadaljnje viruse cepiva, vbrizgane prezgodaj.

Živa cepiva in nosečnost

Med nosečnostjo se ne sme dajati živih cepiv. Oslabljeni patogeni bi lahko škodovali nerojenemu otroku. Prav tako se izogibajte zanositvi štiri tedne po ustreznem cepljenju.

Med dojenjem pa je možno cepljenje na živo. Čeprav lahko mati prenaša cepilne viruse z materinim mlekom, to po dosedanjih spoznanjih ne predstavlja tveganja za otroka.

Mrtvo cepivo

Obstajajo različne vrste mrtvih cepiv:

  • Cepivo iz celih delcev: celi, ubiti/inaktivirani patogeni.
  • Razcepljeno cepivo: neaktivni fragmenti patogenov (zato se pogosto bolje prenašajo)
  • Polisaharidno cepivo: sladkorne verige iz ovojnice patogena (imunske celice aktivirajo le v omejenem obsegu in so zato dovolj učinkovite le pri starejših otrocih in odraslih)
  • Podenotno cepivo (podenotno cepivo): Vsebuje le specifičen proteinski del (antigen) patogena.
  • Toksoidno cepivo: neaktivne sestavine toksinov patogenov
  • Adsorbatno cepivo: Tu je inaktivirano cepivo dodatno vezano na adsorbente (npr. aluminijev hidroksid), kar poveča učinek imunizacije.

Prednosti in slabosti inaktiviranih cepiv

  • Prednost: Inaktivirana cepiva imajo praviloma manj stranskih učinkov kot živa cepiva. Zato danes večina cepiv spada v to kategorijo. Za razliko od živih cepiv jih tudi ni treba ločiti od drugih cepiv (glejte zgoraj).

Neželeni stranski učinki se običajno pokažejo v enem do treh dneh po cepljenju z inaktiviranim cepivom!

Pregled: živa in mrtva cepiva

Naslednja tabela navaja glavne bolezni, za katere je na voljo mrtvo ali živo cepivo:

Mrtva cepiva

Živa cepiva

Mešanice

mumps

rdečk

Gripa

Norice (norice)

Hepatitis A in B

tifus (peroralno cepljenje)

HiB

HPV

Polio

Oslovski kašelj (oslovski kašelj)

Meningokok

Pnevmokok

tetanus

Steklina