Stenoza hrbteničnega kanala: vrste, terapija, sprožilci

Kratek pregled

  • Zdravljenje: Večinoma konzervativno, kombinacija fizioterapije, treninga hrbta, toplotne terapije, elektroterapije, podpornega steznika (ortoze), obvladovanja bolečine in terapije; redko operacija
  • Vzroki in dejavniki tveganja: pogosta obraba (degeneracija), redko prirojena, tveganje za operacijo hrbtenice, izbočenje ali hernija diska, hormonske spremembe, bolezni kosti, kot je Pagetova bolezen
  • Simptomi: sprva pogosto brez simptomov; kasneje bolečine v hrbtu z obsevanjem noge, omejeno gibanje; senzorične motnje v nogah, šepanje, motnje mehurja in danke, oslabljena spolna funkcija; zelo redko paraliza
  • Diagnoza: Na podlagi simptomov, slikovnih postopkov (magnetna resonanca, računalniška tomografija)
  • Napredovanje in prognoza: običajno zelo počasno napredovanje brez terapije; se lahko dobro zdravi s konzervativno terapijo
  • Preprečevanje: Ni posebej možno; sicer hrbtu prijazno obnašanje, na primer pri prenašanju težkih bremen

Kaj je stenoza hrbteničnega kanala?

Stenoza spinalnega kanala je zožitev hrbteničnega kanala, skozi katerega poteka hrbtenjača z živci in krvnimi žilami.

Pogosto prizadene starejše ljudi zaradi obrabe gibljivih delov hrbtenice. Vendar pa obstajajo tudi prirojene oblike. Vendar so te redke.

Katere oblike stenoze spinalnega kanala obstajajo?

Najpogostejša oblika stenoze hrbteničnega kanala je stenoza ledvenega dela hrbtenice – ledvena stenoza spinalnega kanala.

Druge oblike so stenoza vratnega spinalnega kanala, ki prizadene vratno hrbtenico (HWS), in redko stenoza torakalnega spinalnega kanala, ki prizadene torakalno hrbtenico (BWS).

Stenoza spinalnega kanala je kot samostojna klinična slika opredeljena šele od leta 1996. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) ji glede na resnost dodeli več diagnostičnih kod: M48 (Druge spondilopatije), M99 (Biomehanske disfunkcije, neuvrščene drugje) in G55 (Utesnitev živčnih korenin in pleksusov pri boleznih, razvrščenih drugje).

Stopnja stenoze spinalnega kanala

Kot merilo za resnost stenoze hrbteničnega kanala zdravnik uporablja slikovne tehnike, kot je slikanje z magnetno resonanco, da izmeri, koliko je hrbtenični kanal zožen. Zdravniki razlikujejo med

  • Relativna stenoza spinalnega kanala s premerom kanala manj kot dvanajst milimetrov
  • Absolutna stenoza spinalnega kanala s premerom kanala manj kot deset milimetrov

zdravljenje

V večini primerov je spinalno stenozo mogoče dobro zdraviti s konzervativnimi metodami zdravljenja. Le redko (v zelo hudih primerih) je potreben kirurški poseg.

Konzervativno zdravljenje

Konzervativne oblike zdravljenja hrbtenične stenoze vključujejo

  • Fizioterapija (terapevtska vadba, kopeli, tretmaji za sproščanje mišic in drugo) za razbremenitev in stabilizacijo hrbtenice
  • Toplotna terapija za sprostitev hrbtnih mišic
  • Elektroterapija za zdravljenje bolečin in sprostitev mišic
  • Podporni stezniki (ortoze) za razbremenitev hrbtenice
  • Vadba za hrbet (usmerjena vadba za krepitev hrbtnih in trebušnih mišic, nasveti za hrbtu prijazne drže, vedenjski nasveti)
  • Trening psihološkega obvladovanja bolečine
  • Terapija bolečin

V večini primerov se kombinira več zgornjih ukrepov. To je znano kot koncept modularne terapije.

Zdravila

Učinkovito zdravljenje bolečine je temelj konzervativnega zdravljenja stenoze. Zdravniki uporabljajo različne učinkovine glede na intenzivnost bolečine.

Nekatera zdravila proti bolečinam dražijo želodčno sluznico, če jih jemljete dlje časa. Zato jim zdravniki pogosto predpišejo tako imenovane zaviralce protonske črpalke. Kot »zaščita želodca« ta zdravila poskrbijo, da telo proizvede manj želodčne kisline.

Poleg klasičnih protibolečinskih zdravil lahko zdravniki predpišejo tudi blage antidepresive. Ti v majhnih odmerkih pomagajo pri kroničnih bolečinah, saj delujejo na nevrotransmiterski ravni.

Včasih lahko mišični relaksanti pomagajo pri stenozi spinalnega kanala. Če je bolečina zelo huda, lahko pride v poštev zdravljenje z visokimi odmerki kortizona: kortizon zmanjša oteklino mehkega tkiva, ki pritiska na hrbtenični kanal. Tako ostane malo več prostora v kanalu.

Različne učinkovine z analgetičnimi, protivnetnimi, lokalnimi anestetičnimi in/ali dekongestivnimi učinki se pogosto lahko dajejo peroralno (kot tablete, kapsule ali podobno). Pogosto se lahko injicirajo neposredno v prizadeto območje stenoze hrbteničnega kanala.

V raziskavah injekcijskega zdravljenja so bolniki namesto pravih zdravil dobivali neučinkovite snovi (placebo), pogosto preprosto kuhinjsko sol. Kljub temu navideznemu zdravljenju so številni bolniki kasneje občutili manj bolečin. Raziskovalci so odkrili, da injekcije placeba sproščajo telesu lastna »sredstva proti bolečinam« (endorfine).

Kako poteka operacija?

Skoraj vsem bolnikom s stenozo spinalnega kanala pomaga konzervativna terapija. Kirurški poseg je potreben le redko – običajno, ko odpovejo pomembni živci. Zdravniki operirajo tudi, če je konzervativno zdravljenje neuspešno ali pa bolnik močno trpi in je bistveno omejen v vsakdanjem življenju.

Cilj operacije je vedno razbremenitev predela, kjer je hrbtenjača utesnjena. Za to so na voljo različne metode:

  • Razbremenitev pritiska (dekompresija) zakrčenih živcev je metoda izbora. Za to odstranimo lok vretenca na mestu stenoze na eni ali obeh straneh skupaj s spinoznim procesom (hemi-/laminektomija). Včasih odstranimo le dele vretenčnega loka (mikrodekompresija).
  • Fuzija (spondilodeza): Posamezna vretenca se spojijo in utrdijo z materialom iz grebena ilijake ali vijaki. S tem preprečimo, da bi zdrsnili ena v drugo in zožili hrbtenični kanal.

Katera metoda je najprimernejša v vsakem posameznem primeru, se odloči zdravnik. Vsi trije postopki so praviloma minimalno invazivni ali mikrokirurški. To pomeni, da zdravniku ni treba narediti velikega reza, da bi dosegel prizadeto območje. Zadostuje več majhnih rezov, skozi katere kirurg vstavi majhno kamero z virom svetlobe in finimi kirurškimi instrumenti.

Z vsako operacijo so povezana določena tveganja. Na primer, možno je, da se med postopkom poškodujejo živci. Poleg tega je v nekaterih primerih poškodovana "koža" okoli hrbtenjače, kar povzroči iztekanje hrbtenične tekočine (cerebrospinalna tekočinska fistula). Zato bo zdravnik pred operacijo stenoze spinalnega kanala natančno pretehtal pričakovane koristi in morebitna tveganja.

Po operaciji hrbteničnega kanala

Nadaljnja oskrba po operaciji hrbteničnega kanala je odvisna od vrste in resnosti operacije. Po minimalno invazivnih posegih je običajno možno zapustiti bolnišnico po kratkem času, v nekaterih primerih še isti dan kot je bila operacija.

Po operaciji zdravniki priporočajo obdobje telesnega počitka – običajno približno šest tednov. Z različnimi lažjimi dejavnostmi lahko nadaljujete prej.

Sedeče dejavnosti, kot je vožnja, so običajno spet možne prej kot težko fizično delo. Trajanje bolniške odsotnosti oziroma nezmožnosti za delo je torej odvisno od resnosti stenoze spinalnega kanala in vrste operacije ter vrste dejavnosti. Sedeče dejavnosti so praviloma spet možne po približno štirih tednih, težka fizična dela šele po približno treh mesecih.

Alternativne metode

Različni zdravstveni delavci ponujajo tako imenovane alternativne metode zdravljenja, zlasti pri bolečinah, ki jih povzroča stenoza spinalnega kanala. Sem sodijo npr

  • akupunktura
  • Axomera terapija
  • homeopatija

Čeprav mnogi bolniki poročajo, da so občutili olajšanje z alternativnimi metodami zdravljenja, učinki še niso dokazani v medicini, ki temelji na dokazih, po znanstvenih in konvencionalnih medicinskih merilih.

Vzroki

Najpogostejši vzrok spinalne stenoze je obraba (degeneracija) hrbtenice: sčasoma medvretenčne ploščice med vretenci izgubijo tekočino. Posledično postanejo bolj ploščati in slabše absorbirajo pritiske, povezane z gibanjem – telesa vretenc so zato izpostavljena večji obremenitvi in ​​nato pritiskajo na hrbtenični kanal.

Dobro natrenirane hrbtne mišice nato stabilizirajo hrbtenico, tako da ste kljub stenozi spinalnega kanala brez simptomov. Po drugi strani pa se pri bolnikih s slabo razvitimi hrbtnimi mišicami pogosto razvijejo tipični simptomi stenoze. To je zato, ker če mišice ne morejo podpirati nestabilne hrbtenice, telo oblikuje nove kostne strukture na vretencih za stabilizacijo hrbtenice. Te novonastale kostne strukture imenujemo osteofiti. Pogosto ne le poslabšajo spinalno stenozo, ampak jo tudi povzročijo.

Osteoartritis vretenčnih sklepov (fasetni sklepi) lahko vodi tudi do novih kostnih tvorb in tako spodbuja spinalno stenozo (fasetni sindrom).

Redkejši vzroki za stenozo spinalnega kanala so

  • Prirojene malformacije, kot so močno votel hrbet, spondilolisteza, hondrodistrofija (motnje pri pretvorbi hrustanca v kostno tkivo v embrionalni dobi). V takšnih primerih se simptomi pojavijo že v starosti od 30 do 40 let.
  • Operacija hrbtenice (prekomerno nastajanje brazgotin lahko zoži hrbtenični kanal)
  • Poškodbe teles vretenc
  • Protruzije ali prolaps materiala medvretenčne ploščice v hrbtenični kanal
  • Hormonske spremembe, ki vplivajo na kostno snov in stabilnost teles vretenc (npr. Cushingova bolezen)
  • Spinalni kanal zožen od rojstva neznanega vzroka (idiopatska stenoza spinalnega kanala)

Simptomi

Stenoza spinalnega kanala se običajno pojavi v ledvenih vretencih (stenoza ledvenega hrbteničnega kanala). Ni nujno, da povzroči simptome. Do teh pride le takrat, ko je hrbtenični kanal zožen do te mere, da so živci ali krvne žile stisnjeni. Specifični simptomi, kdaj in v kolikšni meri se pojavijo, so odvisni od več dejavnikov. Ti vključujejo resnost bolezni, bolnikovo držo in stopnjo telesne obremenitve.

Na začetku bolezni simptomi niso zelo značilni in so raznoliki. Te nespecifične pritožbe vključujejo

  • Bolečine v hrbtu v ledvenem predelu (lumbago), ki običajno sevajo na eno stran nog (lumboischialgia)
  • Zmanjšana gibljivost v območju ledvenih vretenc
  • Napetost mišic v ledvenem delu

Če stenoza še napreduje, so možne naslednje težave:

  • Senzorične motnje v nogah
  • Občutki nelagodja v nogah, kot so pekoč občutek, mravljinčenje, občutek mraza, občutek vpojne vate pod stopali
  • Občutek šibkosti v mišicah nog
  • Šepanje, povezano z bolečino (spinalna klavdikacija)
  • Bolezni mehurja in/ali danke (težave z odvajanjem blata in uriniranjem ali inkontinenca)
  • Okvarjena spolna funkcija

Šepanje zaradi stenoze hrbteničnega kanala (spinalna klavdikacija) je treba razlikovati od prehodnega šepanja zaradi motenj krvnega obtoka pri »intermitentni klavdikaciji« (PAK). Slednjo imenujemo intermitentna klavdikacija.

Zelo redko stenoza spinalnega kanala povzroči tako imenovani paraplegični sindrom: obe nogi sta paralizirani, pojavijo se težave z odvajanjem blata in uriniranjem.

Včasih zožitev hrbteničnega kanala ne prizadene ledvenih vretenc, ampak vratna vretenca (stenoza vratnega spinalnega kanala). Prizadeti imajo pogosto bolečine v vratu, ki se širijo v roke. Sčasoma se lahko razvijejo tudi senzorične motnje v nogah ter težave z danko in mehurjem.

Pregledi in diagnoza

Med prvim posvetom (anamnezo) zdravnik podrobno povpraša pacienta o njegovih simptomih in znanih že obstoječih ali osnovnih boleznih (hernija diska, osteoartritis, osteoporoza ipd.). Temu sledi fizični pregled: med drugim zdravnik običajno zahteva od pacienta, naj upogne zgornji del telesa nazaj in nato naprej. Če je prisotna stenoza spinalnega kanala, hrbet boli pri nagibanju nazaj, pri upognjenem trupu pa simptomi izginejo.

Druga možnost je, da hrbtenico slikamo z računalniško tomografijo s kontrastnim sredstvom. Vendar ta tako imenovani mielo-CT pacienta izpostavi določeni količini sevanja.

Vsaka zožitev hrbteničnega kanala, ki je vidna na MRI ali drugem slikovnem postopku, dejansko ne povzroča simptomov!

V nekaterih primerih bo zdravnik pacienta tudi rentgensko slikal v stoječem položaju in v določenih položajih (funkcionalni posnetki).

Za razjasnitev stenoze spinalnega kanala se lahko uporabijo elektrofiziološke preiskave. Sem spadajo na primer elektromiografija (EMG) in tako imenovani evocirani potenciali. Te metode pomagajo oceniti delovanje živcev.

Napredovanje in prognoza

Tudi če se ne zdravi, stenoza spinalnega kanala običajno napreduje zelo počasi. Tudi potek bolezni se zelo razlikuje glede na vzrok. V nekaterih primerih bolečina, ki jo povzroči pritisk na živčne poti, ostane konstantna ali se zmanjša z določenimi gibi ali sčasoma. Bolečina se lahko pojavi in ​​izgine nenehno. Včasih se simptomi s starostjo celo zmanjšajo, saj postane hrbtenica manj gibljiva. To je zato, ker so živci takrat manj razdraženi, kar pomeni, da se bolečina, povezana z gibanjem, pojavlja manj pogosto.

V nekaterih primerih pa je stenoza hrbteničnega kanala akutna: če se na primer tkivo medvretenčne ploščice premakne (protruzija, prolaps), pri osteoartritisu pride do otekanja kapsule ali se tekočina nabira v bližini živčnih poti, je možno, da simptomi hrbtenične stenoza kanala se bo nenadoma poslabšala. Pogosto je posebej prizadeta ena stran telesa.

Na splošno je mogoče stenozo hrbteničnega kanala v večini primerov dobro zdraviti s konzervativnimi metodami zdravljenja, tako da lahko prizadeti živijo razmeroma brez simptomov.

Status težke invalidnosti zaradi stenoze spinalnega kanala?

Če stenoze spinalnega kanala ni mogoče zdraviti in vodi do omejitev, je možno, da bo določena tako imenovana stopnja invalidnosti (GdB) v smislu priznanja hude invalidnosti. To stopnjo invalidnosti praviloma na vlogi ugotovi pristojni pokojninski zavod.

Pri poškodbi hrbtenice je to odvisno od posameznega primera, predvsem od resnosti gibalne omejitve in posledic.

Preprečevanje

Ciljno usmerjeno preprečevanje stenoze spinalnega kanala ni znano. Ker pa gre na splošno za obrabno bolezen, jo je mogoče preprečiti (tako kot večino bolezni hrbta nasploh), vsaj načeloma, s tako imenovanim hrbtno zdravim vedenjem.