Anosmija: vzroki, zdravljenje, prognoza

Kratek pregled

• Kaj je anosmija? Izguba sposobnosti vonja. Tako kot delna izguba voha (hipozmija) tudi anosmija spada med motnje voha (dizosmija).
• Pogostnost: Anosmija prizadene približno pet odstotkov ljudi v Nemčiji. Pogostost te olfaktorne motnje narašča s starostjo.
• Vzroki: npr. virusne okužbe dihal, kot so prehlad z rinitisom, sinusitis ali COVID-19, alergijski rinitis, atrofični rinitis (oblika kroničnega rinitisa), nosni polipi, ukrivljen nosni septum, zdravila, onesnaževala in toksini, Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza, poškodba glave, možganski tumor itd.
• Diagnoza: posvet zdravnik-pacient, ORL pregled, vohalni testi, po potrebi dodatne preiskave
• Zdravljenje: odvisno od vzroka, npr. z zdravili (kot je kortizon), operacija (npr. za nosne polipe), vohalni trening; zdravljenje osnovnih bolezni

Glede na to, kje je vzrok za oslabljeno zaznavanje voha, zdravniki delijo motnje voha, kot je anosmija, na sinunazalne in nesinunazalne:

Sinunazalna vohalna motnja

Anosmija ali druge motnje voha so opisane kot sinusazalne, če je vzrok bolezen ali sprememba v nosu in/ali obnosnih votlinah. Delovanje olfaktorne sluznice v zgornjem nosnem prehodu je zaradi vnetja oslabljeno in/ali je pot vdihanega zraka do olfaktorne sluznice bolj ali manj ovirana.

Izguba voha je značilna tudi za koronavirusno okužbo Covid-19, kjer se kot zgodnji simptom pogosto pojavi anosmija. Kako točno nastane, še ni povsem pojasnjeno. Vendar pa je verjetno vpletenih več dejavnikov, kot je otekanje nosne sluznice (sinunazalni vzrok), poškodba vohalne sluznice in motnje vohalne signalne poti v možganih (nesinunazalni vzroki, glejte spodaj).

Drug možen vzrok za obolenje voha, povezano s sinusami, je alergijski rinitis: če se nosna sluznica vname in oteče zaradi senenega nahoda ali alergije na hišni prah, na primer, lahko prizadeti voha le v omejenem obsegu ali pa sploh ne. .

V drugih primerih se anosmija pojavi v povezavi s tako imenovanim atrofičnim rinitisom. Pri tej obliki kroničnega rinitisa se sluznica tanjša in otrdi. To se pogosto pojavi pri starejših ljudeh in tistih, ki trpijo zaradi granulomatoze s poliangiitisom (Wegenerjeva bolezen). Atrofični rinitis s kasnejšo anosmijo se lahko razvije tudi po operaciji sinusov in ob dolgotrajnih bakterijskih okužbah nosne sluznice.

Tumorji v nosu ali obnosnih votlinah lahko tudi zaprejo pot zraka, ki ga vdihavamo, do olfaktornega epitelija.

Nesinunazalna motnja voha

Nesinunazalne motnje voha so tiste, ki nastanejo zaradi okvare samega vohalnega aparata (vohalne sluznice, voha).

Zelo pogosto je to postinfekcijska motnja voha. To je dolgotrajna motnja voha po začasni okužbi (zgornjih) dihalnih poti, pri kateri med koncem okužbe in pojavom motnje voha ni presledka brez simptomov. Poleg tega do 25 odstotkov prizadetih vonjave zaznava drugače (parozmija) ali poroča o vonjavnih halucinacijah (fantozmija). Postinfekcijske motnje voha so verjetno predvsem posledica neposredne okvare vohalne sluznice (vohalni epitelij).

Drugi možni vzroki za nesinunazalno motnjo voha so

• Kraniocerebralna travma: V primeru padca ali udarca v glavo se lahko vohalni živci popolnoma ali delno prekinejo. Lahko pa se pojavijo modrice ali krvavitve v predelih možganov, ki so odgovorni za zaznavanje in obdelavo vohalnih dražljajev. Delna ali popolna izguba voha (hiposmija ali anosmija) se pri takšnih travmatskih poškodbah možganov pojavi nenadoma.
• Strupene in škodljive snovi: Povzročijo lahko akutno in kronično poškodbo vohalne sluznice in s tem povzročijo nesinusno motnjo voha (npr. v obliki anosmije). Možni sprožilci so formaldehid, tobačni dim, pesticidi, ogljikov monoksid in kokain. Na enak način lahko radioterapija povzroči izgubo voha (anozmijo) ali delno izgubo voha (hiposmijo) pri bolnikih z rakom.
• Zdravila: Nekatera zdravila lahko kot stranski učinek povzročijo nesinunazalno motnjo voha. Sem spadajo antibiotiki (npr. amikacin), metotreksat (uporablja se v večjih odmerkih kot zdravilo proti raku), antihipertenzivna zdravila (npr. nifedipin) in zdravila proti bolečinam (npr. morfin).
• Operacije, okužbe in tumorji v lobanji: kirurški posegi in tumorji v lobanji ter okužbe centralnega živčnega sistema lahko motijo ​​vohalno signalno pot, kar povzroči nesinunazalno vohalno disfunkcijo.
• Starost: Sposobnost vohanja se z naraščajočo starostjo naravno zmanjšuje. Vendar je treba Parkinsonovo ali Alzheimerjevo bolezen vedno obravnavati kot možen vzrok pri starejših ljudeh z izgubo voha.

Če vzroka za motnjo voha ni mogoče najti, zdravniki postavijo diagnozo "idiopatska motnja voha". To je torej diagnoza izključitve.

Anosmija: simptomi

Izguba vonja je osrednja značilnost anosmije. Strogo gledano pa zdravniki razlikujejo med funkcionalno in popolno anosmijo:

• Funkcionalna anosmija: Voh je tako močno oslabljen, da ga ni več mogoče razumno uporabljati v vsakdanjem življenju – tudi če je nekaj vonjav še vedno mogoče zaznati občasno, šibko ali kratkotrajno. Vendar je ta preostali voh nepomemben.

Naj gre za funkcionalno ali popolno anosmijo – vsakodnevna izkušnja prizadetih je enostavna: »Ne morem več dišati«, torej svojega nosu ne morem več vprašati, ali je mleko kislo, majica prejšnjega dne diši po znoju oz. parfumsko darilo mojega partnerja je zadetek ali napaka.

Poleg tega ima veliko ljudi z anozmijo težave z občutkom za okus: večina jih normalno okusi slano, kislo, sladko in grenko, vendar ne more razlikovati med določenimi okusi. Za to namreč niso potrebni le receptorji za okus, ampak tudi receptorji za vonj na jeziku – le v kombinaciji se lahko okus popolnoma razkrije.

Anosmija: posledice

Z izgubo voha pa se ne izgubi le obogatitvena funkcija vonja, ampak tudi njegova opozorilna funkcija: ljudje z anozmijo ne morejo vohati, na primer, ko hrana gori na kuhalni plošči, se je hrana pokvarila ali je plinsko gretje poskočilo. puščanje.

Podobno ljudje z anosmijo ne morejo zaznati vonja znoja ali slabega vonja v kopalnici ali kuhinji. Zavedanje, da v nasprotju z njimi drugi ljudje to zelo dobro opazijo, lahko bolnike z anosmijo zelo psihično obremeni.

Anosmija: terapija

Ali in kako je mogoče moten voh obnoviti, je odvisno od njegovega vzroka.

Kronični rinosinuzitis brez nosnih polipov se pri odraslih zdravi z lokalnimi pripravki kortizona (pršilo) in izpiranjem nosu s slano vodo. Kortizon ima protivnetni učinek; izpiranje nosu pomaga zrahljati zagozdeno sluz. Če gre za bakterije, zdravnik včasih predpiše tudi antibiotike.

Najbolje je, da pršilo s kortizonom nanesete "na glavo". Če pršilo vbrizgate v obe nosnici v pokončnem položaju, bo le majhna količina učinkovine dosegla cilj. Če pršilo uporabljate obrnjeno na glavo, po drugi strani več kortizona doseže vohalno sluznico v nosni votlini.

Sami nosni polipi se zelo pogosto kirurško odstranijo. To izboljša nosno dihanje in – če so polipi blokirali vhod v sinuse – zmanjša tveganje za ponovni sinusitis. Oboje lahko izboljša oslabljen občutek za vonj. Če imate tumor v nosu ali sinusih, ki blokira pot vdihanemu zraku do vohalne povrhnjice, se običajno opravi tudi operacija. Enako velja, če ukrivljen nosni pretin povzroča hiposmijo ali anosmijo kot oviro pri pretoku zraka.

Če je motnja voha posledica alergijskega rinitisa, so lokalni pripravki kortizona najbolj obetavna možnost zdravljenja. Ne glede na to, ali in v kolikšni meri je prizadeti voh prizadet, lahko samo alergijo ustrezno zdravimo (npr. izogibanje alergenom, kolikor je le mogoče, morebitna hiposenzibilizacija).

Splošnih smernic za zdravljenje anozmije ali drugih obolenj voha, ki jih povzročajo druge oblike rinitisa (kot je rinitis neznanega vzroka = idiopatski rinitis), ni. Namesto tega se v takih primerih priporočajo individualni poskusi zdravljenja.

Če zdravilo povzroči izgubo voha, lahko lečeči zdravnik preveri, ali je mogoče pripravek prekiniti. Vohalna motnja nato običajno izgine. Če prekinitev ni mogoča, se lahko odmerek včasih zmanjša. To lahko vsaj izboljša sposobnost vohanja.

V nobenem primeru samoiniciativno ne opustite predpisanega zdravila ali zmanjšajte odmerka! O tem se vedno najprej posvetujte s svojim zdravnikom.

Strukturiran vohalni trening je priporočljiv tudi za bolnike s postinfekcijskimi vohalnimi motnjami. Če je mogoče, je treba z usposabljanjem začeti v prvem letu po pojavu motnje voha. Po potrebi se lahko poskusi (dodatno) tudi zdravljenje z zdravili, na primer s kortizonom.

Če so za (delno) izgubo voha osnovne bolezni, kot so Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza ali možganski tumorji, je najpomembnejša njihova specialistična obravnava.

Zdravljenje prirojene in s starostjo povezane anosmije ni mogoče.

Vohalni trening

Kot omenjeno, strokovnjaki priporočajo strukturiran vohalni trening, zlasti pri postinfekcijskih motnjah voha. To je lahko koristno tudi pri motnjah voha po travmatični poškodbi možganov.

Na podoben način se za diagnozo vohalnih motenj uporabljajo tudi pisala za vadbo voha (glejte spodaj). Kot alternativo takšnim peresnikom nekateri uporabljajo viale čistih eteričnih olj za trening voha.

Za urjenje voha si lahko pomagate tudi s svojim spominom. Poskusite si na primer zapomniti točen vonj sveže pečenih cimetovih zvezdic ali sveže mlete kave. Ali pa pomislite na to, kako diši zrak, ko na vroč poletni dan izbruhne močan naliv.

Nasveti za vsakdanje življenje

• Dimni alarmi v vaših štirih stenah so vedno pomembni – še posebej, če imate anosmijo in zato ne morete zaznati vonja po zažganem v zgodnji fazi.
• Ali še imate vsaj nekaj svojega voha? Potem lahko z dodajanjem koncentriranih arom vaši hrani postane bolj okusna in prijetna.
• Hrano pravilno shranjujte. Po potrebi si zabeležite datum nakupa in datum odprtja (npr. za pločevinke ali škatle za mleko). Živilo porabite v priporočenem roku. Zapomnite si tudi: poleg vonja in okusa lahko na pokvarjenost nekaterih živil kažeta tudi gostota in barva.
• Nekateri ljudje z anozmijo se držijo ustaljenega urnika osebne higiene, preoblačenja ter čiščenja kopalnice in kuhinje. Navsezadnje njihov nos ne more signalizirati, kdaj je čas za takšne dejavnosti. Fiksni urniki dajejo prizadetim občutek varnosti, ko gre za njihovo lastno čistočo in čistočo njihovega doma – pogosto veliko psihološko olajšanje.

Zdravstvena zgodovina

Za razjasnitev motnje voha vam zdravnik najprej vzame anamnezo (anamnezo). Da bi to naredil, vas bo vprašal o vaših simptomih in možnih vzrokih za motnjo voha. Možna vprašanja vključujejo npr

• Kako dolgo niste mogli ničesar vohati?
• Ste nenadoma izgubili voh ali se je motnja voha razvijala počasi?
• Je izguba voha popolna ali lahko še vedno zaznavate posamezne, rahle vonjave?
• Ali imate kakšne druge simptome, kot so težave z okušanjem?
• Ali imate/ste imeli okužbo zgornjih dihalnih poti, ki bi lahko bila povezana z motnjo voha?
• Ste imeli poškodbo glave ali operacijo, preden ste izgubili voh?
• Ali imate že obstoječe zdravstvene težave, kot je kronični sinusitis ali alergije?
• Ali jemljete kakšna zdravila in če da, katera so?

Zdravniški pregled

Anamnezi sledi pregled ORL, vključno z endoskopijo nosu (rinoskopija). Med podrobnim pregledom nosu, nazofarinksa, obnosnih votlin in vohalne reže (predela v zgornjem nosnem prehodu, kjer se nahaja vohalna sluznica) bo zdravnik iskal znake otekanja, vnetja, nosnih polipov in izcedka.

Lahko vas tudi prosijo, da dihate skozi vsako nosnico po vrsti, medtem ko držite drugo zaprto z roko. To bo pokazalo, ali je pretok zraka na eni strani morda oviran.

Test vonja

Tukaj je nekaj podrobnih preskusnih postopkov:

Palice za njuhanje

“Sniffin' sticks” (olfaktivne palčke) so flomastri, napolnjeni z dišavo. So najprimernejša testna metoda za razjasnitev vohalnih motenj, ker jih je enostavno izvesti in so možne različne različice testov.

Na primer, vohalna peresa se lahko uporabljajo za izvedbo identifikacijskega testa. S tem se preveri bolnikova sposobnost prepoznavanja in razlikovanja med različnimi vonjavami. Da bi to naredil, zdravnik eno za drugo drži 12 ali 16 različnih "vohalnih paličic" pod obe nosnici bolnika. Pacient naj poskusi prepoznati zadevni vonj s pomočjo izbirne kartice, na kateri so navedeni vsi vonji.

UPSIT

Okrajšava UPSIT je kratica za University of Pennsylvania Smell Identification Test. Pri tem postopku se na papir nanese 40 različnih dišav, pakiranih v mikrokapsule. Takoj, ko kapsulo podrgnete s peresom, se sprosti ustrezen vonj. Bolnika prosimo, naj ga poskuša identificirati s seznama štirih besed.

CCCRC

Test Conneticut Chemosensory Clinical Research Center (CCCCC) združuje identifikacijski test in test praga: pri identifikacijskem testu mora pacient prepoznati in poimenovati deset različnih vonjev, ki so mu predstavljeni v steklenih ali plastičnih vialah. Poleg tega se vohalni prag testira z raztopinami butanola različnih koncentracij.

Merjenje vohalnih potencialov

Kot testne snovi ima zdravnik drugo za drugo pred pacientovim nosom različne čiste dišave, na primer dišavo vrtnice (kemikalija: feniletilni alkohol). Običajno sproži le šibko vzdraženost vohalnih živcev. To je v nasprotju z na primer vodikovim sulfidom, ki ima močan vonj po gnilih jajcih.

Merjenje vohalnih potencialov je zelo kompleksno. Zato se izvaja le v specializiranih klinikah in zdravstvenih ustanovah.

Drugi testi

Anosmija: napredovanje in napoved

V bistvu vohalnih motenj, kot je anosmija, ni enostavno zdraviti in sposobnosti vohanja ni mogoče vedno znova normalizirati. Možnosti za uspeh so na splošno boljše pri mlajših bolnikih in nekadilcih kot pri starejših in kadilcih. Vendar pa natančne prognoze niso možne, le splošne indikacije:

Anosmija ali hiposmija v okviru akutne virusne okužbe (zgornjih) dihalnih poti, kot je vnetje nosne sluznice (rinitis) ali sinusitis, običajno ni razlog za skrb. Motnje voha so običajno začasne in se znova izboljšajo, ko se okužba pozdravi. V primeru dolgotrajnega vnetja pa je lahko voh trajno oslabljen ali popolnoma izgubljen, ker se vohalni epitelij postopoma uničuje ali preoblikuje.

Če so vzrok za motnjo voha zdravila, toksini ali onesnaževala, se lahko sposobnost vohanja ponovno izboljša, ko te snovi prenehamo jemati (npr. po kemoterapiji). Možna pa je tudi nepopravljiva okvara s trajno motnjo voha, na primer, če so kisline uničile bazalno plast vohalnega epitelija.

Pri približno dveh tretjinah vseh bolnikov s postinfekcijskimi motnjami voha se voh spontano izboljša v enem do dveh letih. V preostalem ostane oslabljen voh ali izguba voha trajna. Na splošno velja, da čim mlajši je bolnik in čim krajše je trajanje motnje, večje so možnosti za izboljšanje.

• visoko preostalo lezenje
• ženski spol
• mladosti
• nekadilec
• ni stranskih razlik v vohalni funkciji
• Motnje vonja že tako dolgo ne obstajajo

Pri motnjah voha, povezanih z osnovnimi boleznimi, kot so Parkinsonova, Alzheimerjeva ali sladkorna bolezen, ni mogoče predvideti, ali in v kolikšni meri se bo zaradi zdravljenja osnovne bolezni sposobnost vohanja ponovno izboljšala.

Naravnega s starostjo povezanega upada voha ni mogoče ustaviti ali odpraviti. Prav tako ni mogoče storiti ničesar glede prirojene anosmije.