Kratek pregled
- Opis: Zaščita s cepivom proti virusu črnih koz pri ljudeh variola, pa tudi proti sorodnim opičjim kozam. Danes je cepivo z manjšim tveganjem narejeno iz živih virusov, ki se ne dajo ponoviti.
- Obvezno cepljenje proti črnim kozam: Prvo obvezno cepljenje proti črnim kozam na Bavarskem leta 1807 proti včasih močnemu odporu prebivalstva. Splošno obvezno cepljenje od Nemškega cesarstva leta 1875 do Zvezne republike Nemčije leta 1973 (odpravljeno med svetovnim izkoreninjenjem).
- Stranski učinki in posledice: Novejše cepivo se dobro prenaša, neželeni učinki predvsem glavobol, slabost, bolečine v mišicah in udih, utrujenost, reakcije na mestu vboda: Starejše cepivo bolj tvegano: 30 trajno poškodovanih in 2-3 smrti na milijon cepljenih.
- Način uporabe: dva odmerka v razmaku 28 dni, 1 odmerek za cepljene proti črnim kozam nad 50 let, včasih z lanceto namesto z brizgo.
Kaj je cepljenje proti črnim kozam?
Zaradi tako tesnega sorodstva je angleškemu zdravniku Edwardu Jennerju konec 18. stoletja uspelo dobiti tudi prvo cepivo iz okuženih krav, a kot so pokazale novejše raziskave, tudi iz konj. Njihovi patogeni so za ljudi večinoma neškodljivi. Navdih za novo medicinsko odkritje so bile verjetno mlekarice, ki so zbolele za kravjimi kozami in nato med izbruhi noric niso zbolele.
Jenner in njegovi sodelavci ter nasledniki so nadalje razvili divji tip teh živalskih virusov v živo cepivo na osnovi virusa vakcinije. Od tod izvira tudi današnje moderno cepivo z imenom Imvanex, ki povzroča bistveno manj stranskih učinkov. Vsebuje spremenjeno obliko virusa vakcinije: »Ankara.
Več o tem v članku Cepljenje proti opičjim kozam.
Obvezno cepljenje proti črnim kozam
Po več valovih epidemij je bavarski kralj Maksimilijan I. leta 1807 izdal obvezno cepljenje proti črnim kozam. Veljalo je za vse otroke, mlajše od treh let, ki pred tem niso preboleli črnih koz. Učinkovitost cepljenja smo testirali na podlagi reakcije na cepljenje. Cepljeni otroci so prejeli tudi potrdilo o cepljenju, ki so ga morali vse življenje vedno znova predložiti, na primer v šoli.
Čeprav je po okužbi umrl vsak peti otrok, je bil strah pred cepljenjem zelo razširjen. Kljub strogim denarnim kaznim in celo zapornim kaznim mnogi starši niso dali cepiti svojih otrok, zaokrožile pa so slike, na katerih so ljudem po cepljenju proti »kravjim kozam« zrasla kravja ušesa.
Cesarski zakon o cepljenju pod Ottom von Bismarckom
V NDR je bilo od leta 1950 uvedeno splošno obvezno cepljenje ne le proti črnim kozam, temveč tudi proti tuberkulozi, otroški paralizi, davici, tetanusu, oslovskemu kašlju – od 1970. let prejšnjega stoletja pa tudi proti ošpicam.
Na zahodu je bilo obvezno cepljenje proti črnim kozam postopoma odpravljeno od leta 1976, po zadnjem primeru črnih koz v Zahodni Nemčiji leta 1972. Cepljenje proti črnim kozam so postopoma opustili tudi v NDR. Leta 1979 je WHO uradno razglasila, da so črne koze izkoreninjene.
Ponovnega cepljenja proti črnim kozam ni na vidiku
Glede na povečano pojavnost opičjih koz se zdi nemogoče, da bi uvedli novo obvezno cepljenje proti črnim kozam. Opičje koze so manj nalezljive in veliko manj nevarne od virusa črnih koz, ki je prilagojen človeku.
Vsi primeri, opaženi v Evropi od maja, so si do zdaj opomogli, le nekaj jih je potrebovalo hospitalizacijo zaradi zapletov. Noben bolnik do zdaj ni umrl.
Kako so črne koze izkoreninili?
Izkoreninjenje črnih koz je bilo mogoče, ker viruse noric najdemo le pri ljudeh. V skladu s tem se v živalskih gostiteljih ne tvorijo virusni rezervoarji, ki bi lahko znova in znova skakali. Uradno samo dva visokovarovana laboratorija na svetu še vedno hranita viruse črnih koz v svojih zalogah.
Ker ni mogoče izključiti, da v oddaljenih regijah sveta še vedno obstajajo rezervoarji virusa ali da obstajajo tajne zaloge, ki bi jih lahko uporabili za namene napada, se po vsem svetu še vedno hranijo velike količine cepiva proti črnim kozam. Vendar je večina tega starega cepiva proti črnim kozam.
Neželeni učinki in posledice cepljenja proti črnim kozam
Sedanje cepivo Imvanex, ki se trenutno uporablja tudi proti opičjim kozam, velja za dobro prenašanje. Pogoste, značilne prehodne reakcije na cepivo se kažejo z glavobolom, slabostjo, bolečinami v mišicah, bolečimi udi, utrujenostjo in reakcijami na mestu injiciranja.
Cepljenje, ki so ga izvajali do osemdesetih let prejšnjega stoletja, je bilo za razliko od sodobnega cepiva še vedno povezano s sorazmerno visokimi tveganji. Približno eden od 1980 cepljenih ljudi je potreboval naknadno zdravljenje, približno 1,000 od milijona cepljenih ljudi je utrpelo trajne poškodbe zaradi cepiva proti črnim kozam in eden do dva cepljena človeka na milijon sta umrla.
Kako poteka cepljenje?
Novejše cepivo proti črnim kozam se daje s subkutano injekcijo v nadlaket. Odobreno je za odrasle, stare 18 let in več. Za cepljenje sta potrebna dva odmerka v razmaku 28 dni.
Trenutno ni jasno, kako dolgo bo cepivo trajalo. Zato ni natančnih podatkov o poživitvenem cepljenju. Razlog za to je, da Imvamexa nikoli ni bilo mogoče testirati »v naravi«, saj ni bilo primerov črnih koz pri ljudeh. Podatki o učinkovitosti temeljijo tudi na laboratorijskih testih – zato se lahko zaščitni učinek v realnih situacijah razlikuje.
Cepljenje proti črnim kozam do sedemdesetih let prejšnjega stoletja
V 18. stoletju so cepitelji za cepljenje uporabljali tekočino, vzeto neposredno iz pustul bolnih bolnikov. Tvegani poseg so kasneje nadomestili cepljenja s kravjimi ali konjskimi kozami, ki so pri ljudeh veliko blažji – oziroma njihovo nadaljnje razmnoževanje.
Takrat se imunizacija ni izvajala z injekcijo. Namesto tega so vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja otroke učili, da naredijo majhne reze na nadlahti s pomočjo lancete, ki so jo pred tem potopili v limfo cepiva. Ta tehnika je omogočila doseganje občutno trdnega imunskega odziva.
Kasneje se je na mestu cepljenja pojavila pustula, ki se je prekrila s skorjo in nato pustila značilno okroglo brazgotino po cepljenju.
