Osamljenost: Kaj pomaga?

Kratek pregled: Osamljenost

  • Kaj pomaga proti osamljenosti? npr. skrb zase, strukturiranje vsakdanjega življenja, smiselna okupacija, postopen stik z drugimi, psihološka pomoč po potrebi, zdravila
  • Kaj lahko vsak posameznik stori za osamljene ljudi: posveti pozornost drugim ljudem; predvsem posvetiti čas in pozornost starejšim, slabotnim ali nepokretnim osebam v lastnem okolju.
  • Od kod izvira osamljenost? Običajno iz kombinacije več dejavnikov, npr. določene značajske lastnosti, slabe socialne vezi, slabe izkušnje, družbene okoliščine, kritična obdobja v življenju.
  • Ali lahko zaradi osamljenosti ljudje zbolijo? Pri kronični osamljenosti, povečanem tveganju za srčno-žilne bolezni, motnje spanja, demenco, depresijo, anksioznost in obsesivno-kompulzivne motnje ter samomorilne misli.

Kaj pomaga proti osamljenosti?

Iz osamljenosti se lahko rešimo na različne načine, predvsem v kombinaciji. Posebej pomembni so naslednji koraki:

Samooskrba – ponovno odkriti veselje do življenja

  • Razveselite se, izpolnite željo.
  • Poiščite hobi, v katerem uživate, ali oživite zapostavljeni hobi.
  • Poskrbite zase in poslušajte svoje potrebe.
  • Ne zanemarjajte osebne higiene, jejte zdravo in se redno gibajte na svežem zraku.
  • Srečajte se s prijaznostjo in sočutjem. Začnite se imeti radi.

To vam lahko da malo vitalnosti v vsakdanjem življenju, ne da bi se morali zanašati na intenziven zunanji stik.

Ustvari strukturo

Z majhnimi koraki priti v stik z drugimi ljudmi

Kaj lahko počneš, ko si sam? Z majhnimi koraki lahko poskusite znova vzpostaviti stik z ljudmi. Zlasti v koronakrizi, ko naj bi bili neposredni človeški stiki za določen čas omejeni, lahko v boju proti osamljenosti dobro izkoristite tehnične komunikacijske možnosti:

Seveda obstaja tudi možnost virtualnega spoznavanja ljudi, v družabnih omrežjih ali klepetalnih skupinah lahko izmenjujete ideje z ljudmi, ki imajo enake vaše interese in hobije. Še posebej v času samoizolacije je to zelo koristno.

Tudi v koronakrizi se je na primer dovoljeno nasmehniti drugim sprehajalcem, ko greste na sprehod. Če prejmete nasmeh nazaj, se lahko opogumite in začnete pogovor z ljudmi iz vsakdanjega življenja, na primer s sosedi – na stopnišču ali čez vrtno ograjo. Za začetek je pogosto dovolj nekaj besed.

  • Podobno misleče ljudi lahko spoznate na primer na tečajih v centru za izobraževanje odraslih ali v športnih skupinah, se naučite novega jezika ali se dodatno izobražujete na področju, ki vas zanima.
  • Delo prostovoljca je dvojno učinkovito: doživite zadovoljiv občutek, da ste potrebni in pomagate drugim, hkrati pa lahko navežete nove stike.

pridobivanje pomoči

Če se želite nekomu zaupati in ne veste, kam bi se obrnili, lahko začnete tako, da pokličete telefonsko svetovalnico. Tam boste našli ljudi, ki vam bodo lahko pozorno in aktivno prisluhnili ter vam dali dragocene nasvete. Dober začetek so tudi skupine za samopomoč.

Premagovanje osamljenosti v starosti

V starejših letih je tudi težje navezati nove stike, težje se spletejo prijateljstva. Toda tudi pri tej starosti obstajajo načini za povezovanje z drugimi:

  • Če lahko, izkoristite virtualne priložnosti, kot so klepetalnice ali spletna mesta za družabna omrežja.
  • Ostanite v stiku ali vzpostavite stik z mlajšimi sorodniki prek storitev kratkih sporočil ali video klicev.
  • Če je mogoče, živite svoje hobije ali poiščite nove.
  • Dodatno se izobražujte, npr. s študijem v starosti ali z jezikovnim tečajem – medtem pa obstajajo tudi spletne ponudbe.
  • Pomagajo že majhne dejavnosti: sosedu na primer predlagaj, da gresta skupaj na sprehod.
  • Izkoristite srečanja starejših občanov v vaši skupnosti.
  • Če vam fizična kondicija to dopušča, se pridružite pohodniški skupini ali klubu.

Kaj lahko vsak posameznik naredi za osamljene

Pomembno je, da pazimo drug na drugega. Ni vsak človek, ki živi sam, mlad ali star, osamljen. Če pa se nekdo pritožuje nad osamljenostjo, moramo to vzeti resno. Lahko je opozorilni znak začenjajoče se depresije. Potem bi morali biti ob tej osebi in si vzeti čas zanjo.

Namig. Ko bo neposreden stik spet varno mogoč, obiščemo svoje ostarele, slabotne sorodnike in znance ter jim namenimo nekaj časa.

Spremljajo ljudi na primer k zdravniku, frizerju, lekarni ali banki, pomagajo pri nakupovanju. Poleg tega številne službe za obiske ponujajo skupne dejavnosti, kot so sprehodi in izleti (npr. spremljanje dogodkov, muzejev ali kavarn). Številna društva obiskujejo tudi starejše, bolne in osamljene ljudi v bolnišnicah ali domovih za ostarele.

Osamljenost: simptomi

Definicija osamljenosti je občutek izključenosti, pomanjkanje pripadnosti in čustvena izolacija. Tipični občutki osamljenosti vključujejo žalost, potrtost, nemoč, brezup, dolgočasje, notranjo praznino, samopomilovanje, hrepenenje in obup.

Subjektivni občutek

Nasprotno pa se lahko tudi ljudje z veliko socialnimi stiki v družini, službi, šoli ali socialnih ustanovah počutijo osamljene.

Socialni stiki so zelo pogrešani

Skupne značilnosti osamljenih ljudi

Pogoste lastnosti, ki jih kažejo osamljeni ljudje, vključujejo naslednje:

  • Vidijo se zelo drugače, kot bi jih opisali drugi ljudje,
  • so zelo samokritični
  • posvečajte več pozornosti neuspehom kot uspehom,
  • branijo se obrambno,
  • se bojijo zavrnitve,
  • razvrednotijo ​​svoje nasprotnike,
  • pretirana prilagoditev,
  • se hitro umaknejo vase,
  • so introvertirani ali imajo slabše razvite socialne veščine,

Ni pa nujno, da te lastnosti vodijo v osamljenost! Kakovostne socialne povezave in podporne mreže lahko ujamejo te ljudi.

Nasprotno pa so ljudje s popolnoma drugačnimi karakternimi lastnostmi pogosto tudi osamljeni. To se lahko zgodi na primer, če nimajo takšnih mrež ali če so imeli drastične negativne izkušnje v odnosih z drugimi ljudmi.

Kronična osamljenost

Od kod izvira osamljenost?

Osamljenost ne nastane nujno, ko je dobrih socialnih odnosov manj ali jih celo ni. Nekateri ljudje so zadovoljni tudi z malo stiki.

Osamljenost se razvije, ko smo neprostovoljno sami ali čutimo, da obstoječi socialni odnosi in stiki niso dovolj. Obenem pa se osamljeni ljudje pogosto sramujejo svojega položaja, kar jih lahko še bolj vodi v umik in resignacijo.

Dejavniki, ki lahko sprožijo osamljenost

Enočlanska gospodinjstva

Staranje družbe

Zaradi naše dobre zdravstvene oskrbe se ljudje staramo. Hkrati se zmanjšujeta rodnost in poroka. Starejši pogosto niso nujno vključeni v družino, ker sorodniki na primer živijo v drugih mestih ali pripisujejo malo pomena tesnim družinskim stikom.

Poleg tega, zlasti v starosti, revščina ali zdravstvene težave otežujejo sodelovanje ljudi, ki živijo sami, v javnem življenju.

Spremenjeno komunikacijsko vedenje

Komunikacija se spreminja zaradi družbenih medijev. Nekateri ljudje aktivno komunicirajo z virtualnimi stiki, vendar se njihovi neposredni stiki z resničnimi ljudmi zaradi tega pogosto izgubijo.

Nasprotno pa nekateri prek interneta najdejo nove stike, ki se lahko v resničnem svetu razvijejo v ljubezenska razmerja, prijateljstva ali poklicna partnerstva.

Samo otroci

Brezposelnost ali sprememba v upokojitev (pokojnino).

Če služba odpade, naenkrat manjkajo sodelavci in urejena dnevna rutina. Ob tem se morajo prizadeti finančno omejiti, zato se še bolj umikajo. Dolgoročno lahko to vodi v osamljenost.

Bolezni

Zlasti kronične bolezni, rak, depresija, psihotične motnje in demenca lahko povzročijo, da se prizadeti počutijo osamljene.

Kritične faze življenja

Slabe izkušnje

V nekaterih primerih je osamljenost tudi samozaščita, saj imajo ljudje slabe izkušnje z družbo. Na primer, nekdo, ki je ustrahovan, je na šefovem seznamu zadetkov (šefovanje) ali ima druge izkušnje z izključevanjem, lahko postane osamljen.

Izjemne okoliščine

Ali lahko zaradi osamljenosti zbolite?

Ali ljudje zaradi osamljenosti zbolimo ali lahko zaradi osamljenosti celo umremo? Dejstvo je – kronično osamljeni ljudje imajo večje tveganje za:

  • kronični stres
  • Bolezni srca in ožilja
  • Motnje spanja
  • Demenca
  • Depresija
  • anksioznost in obsesivno-kompulzivne motnje
  • Samomorilne misli

Kot kažejo zdravstveni podatki, osamljeni tudi pogosteje obiščejo zdravnika in so pogosteje na bolnišničnem zdravljenju – med drugim zaradi psihosomatskih bolezni, kot so bolečine v hrbtu.

Problematično postane, ko osamljenost spremljajo nepokretnost, nemoč in socialna izolacija, zlasti med otroki, starejšimi in invalidi. Potem lahko pride do življenjsko nevarnih pomanjkljivosti oskrbe.

Kdaj bi morali k zdravniku?

Namig: V koronakrizi številne klinike, psihiatrične ambulante in psihoterapevtske ordinacije kot alternativo neposrednemu pogovoru ponujajo telefonske in video posvete ali spletne intervencije.

Kaj dela zdravnik?

Nato bo zdravnik skupaj z vami ugotovil, kakšno podporo potrebujete. Na primer, morda je že dovolj, da bolje organizirate svoj dan – na primer z medicinsko nadzorovanimi programi, kot je »iFightDepression Program«, s katerim se lahko sami upravljate prek interneta in brezplačno.

Če je osamljenost povezana z duševnimi boleznimi, kot so depresija, anksioznost ali obsesivno-kompulzivna motnja, lahko zdravnik predpiše tudi ustrezna zdravila (npr. antidepresive).

Preprečite osamljenost

Stabilni in zaupljivi socialni odnosi so najboljša zaščita za duševno in telesno zdravje.