Kaj je tik?

Kratek pregled

  • Kaj je tik? Nenaden gib ali zvok, ki nima nobenega namena in ga prizadeta oseba ne more nadzorovati.
  • Kakšni tiki so tam? Obstajajo motorični tiki (trzanje, mežikanje, grimase, topotanje ipd.) in vokalni tiki (odkašljevanje, godrnjanje, trzanje, ponavljanje besed ipd.) v različnih kombinacijah. Najbolj zapletena različica je Tourettov sindrom.
  • Vzroki: Pri primarnih tikih vzrok ostaja neznan (sum: motnje prenašalnega metabolizma v možganih, genetska predispozicija, okužbe). Sekundarni tiki se pojavijo v povezavi z drugimi boleznimi (npr. vnetje možganov) ali z zdravili ali mamili.
  • Zdravljenje: Pri sekundarnih tikih zdravljenje osnovne bolezni. Pri primarnih tikih na primer metode vedenjske terapije (HNZ, ERPT), sprostitvene tehnike, morda zdravila. Prizadeti naj tudi zmanjšajo ali se izogibajo stresu (lahko okrepi tike).

Tic: Definicija

Praviloma se tik ponavlja v različnih intervalih.

Tiki se lahko pojavijo v različnih oblikah. En primer je Tourettov sindrom. Prizadeti začnejo večkrat brez očitnega razloga trzati z rokami, mežikati, godrnjati ali vzklikati psovke (medicinska koprolalija).

Tik je dražljiv za okolje in zelo stresen za prizadeto osebo. Pravega tika običajno ni mogoče pozdraviti. Vendar lahko pravilna terapija pogosto omili simptome.

Tik: Pojav in potek ter

Tiki so običajno začasni in po nekaj tednih ali mesecih ponovno izginejo. Tudi če motnja tikov traja dlje kot eno leto, ni nujno, da postane kronična. Po obdobju brez simptomov pa se lahko tiki ponovijo.

Tiki se običajno prvič pojavijo v otroštvu ali adolescenci. Pravzaprav tiki pri otrocih niso neobičajni. Po mnenju strokovnjakov se približno pri vsakem drugem osnovnošolskem otroku pojavi prehoden tik, običajno motorične narave. Fantje so pogosteje prizadeti kot dekleta. Vzrok za to je še vedno nejasen.

Kombinacija z drugimi boleznimi

Tiki se lahko pojavijo v kombinaciji z duševnimi ali psihiatričnimi boleznimi. Ni nujno, da so ti neposredno povezani z motnjo tikov, vendar zdravniki opažajo, da so v takih primerih pogostejši (komorbidnost).

Tiki so na primer pogostejši pri otrocih s hiperkinetičnimi motnjami (ADHD), čustvenimi motnjami in Aspergerjevim sindromom (avtizmom). S tiki so občasno povezane tudi depresija in razvojne motnje.

Kakšni tiki so tam?

Tiki se lahko zelo razlikujejo od osebe do osebe. To velja tako za intenzivnost in pogostost kot za vsebino. Zdravniki razlikujejo med motoričnimi in vokalnimi tiki, ki se lahko pojavijo v preprosti ali kompleksni obliki.

Motorični tik

V večini primerov se preprosti motorični tiki manifestirajo na obrazu. Primeri tega so

  • Mežikanje, mrščenje in/ali dvigovanje obrvi
  • valjanje oči
  • Grimase, metanje glave/kimanje
  • Odpiranje ust

Enostavne motorične tike lahko opazimo navzdol od glave, na primer v obliki trzanja ramen ali mahanja z rokami. Mišice trupa in nog so redko prizadete, vendar se tiki lahko pojavijo tudi na teh predelih.

V primeru kompleksnih motoričnih tikov prizadeti včasih izvajajo celotna gibalna zaporedja, na primer:

  • skakanje, skakanje
  • ploskati
  • žigosanje
  • tapping
  • metanje gibov
  • se udarite ali celo ugriznete

Nekaterim obolelim uspe presenetljivo dobro vključiti svoj motorični tik v vsakdanje gibanje, da bi pritegnili čim manj pozornosti. Pri vokalnem tiku je to veliko težje.

Vokalni tik

Pri vokalnem tiku prizadeta oseba neprostovoljno in nenamerno oddaja hrup ali zvok. S preprostim vokalnim tikom je to lahko na primer:

  • odkašljevanje, lajanje ali vohanje
  • Sikanje, kašljanje, žvižganje
  • Gromčanje ali škljocanje
  • Ponavljanje besed/fraz drugih ali lastnih (eholalija, palilalija)
  • Izgovarjanje besed, ki nimajo smisla; včasih so tudi nespodobne besede (koprolalija)

Predvsem pa, če prizadeti kot del svojega tika izgovarjajo psovke in žaljive vsebine, običajno zelo trpijo prizadeti in njihova okolica.

Nadaljnja klasifikacija tikov

Mednarodna statistična klasifikacija bolezni (ICD) razlikuje med različnimi skupinami motenj tikov. Najpomembnejši so

  • Začasne motnje tikov: Ne trajajo dlje kot dvanajst mesecev in so pogosto v obliki mežikanja, grimas ali stresanja z glavo.
  • Kronična motnja motoričnih ali glasovnih tikov: traja dlje kot eno leto in je sestavljena iz motoričnih ali glasovnih tikov (vendar nikoli obojega hkrati). Nekateri bolniki kažejo samo en (motorični ali glasovni) tik. Pogosto pa obstaja več tikov hkrati, vsi pa so motorične ali glasovne narave.

Tik: vzroki in bolezni

Pogosto vzroka za motnjo tikov ni mogoče ugotoviti. To se imenuje primarni ali idiopatski tik. V drugih primerih se tiki pojavijo sekundarno kot del drugih bolezni ali motenj (sekundarni tik).

Študije so pokazale, da sta psihosocialni stres in uporaba zdravil med nosečnostjo lahko povezana s pojavom motnje tikov pri otroku. Enako velja za kajenje, uživanje alkohola in uživanje drugih zdravil med nosečnostjo.

Primarni tik

Kako se razvije primarni tik (idiopatski tik), še vedno ni jasno. Vendar pa je gotovo, da genetska predispozicija igra vlogo, saj se motnje tikov pogosto pojavljajo v družinah.

Vse več je tudi dokazov, da je motnja v presnovi prenašalcev v možganih vpletena v razvoj motenj tikov. Presežek sporočilne snovi (nevrotransmiterja) dopamina je v središču raziskav tukaj.

Okrajšava PANDAS se nanaša na nevropsihiatrične motnje (verjetno avtoimunske bolezni), ki se pojavijo po okužbi z nekaterimi streptokoki v otroštvu. Ti lahko vključujejo motnje tikov.

Sekundarni tik

Sekundarni tik se razvije v povezavi z drugimi boleznimi kot npr

  • Vnetje možganov (encefalitis)
  • Wilsonova bolezen (bolezen skladiščenja bakra)
  • Huntingtonova bolezen (Huntingtonova bolezen)

Zelo redko lahko tike sprožijo tudi droge (kot je kokain) ali določena zdravila. Ta zdravila vključujejo antikonvulzive, kot sta karbamazepin ali fenitoin, ki se uporabljajo za zdravljenje epilepsije.

Tic: Kdaj morate k zdravniku?

Motnja tikov redko predstavlja akutno tveganje za zdravje. Kljub temu naj se prizadeti posvetujejo z zdravnikom takoj, ko se tiki prvič pojavijo. Zdravnik lahko prepozna morebitne bolezni kot vzrok in začne zdravljenje v zgodnji fazi. Potem bo morda mogoče preprečiti, da bi se simptomi poslabšali in da bi tik postal kroničen.

Tik: Kaj dela zdravnik?

Najprej mora zdravnik ugotoviti, ali gre za pravo motnjo tikov in če obstaja, ali obstaja prepoznaven vzrok zanjo. Zdravnik bo nato v skladu s tem predlagal ustrezno terapijo.

Tik: pregledi in diagnoza

Poleg telesnega pregleda je pomembno diagnostično merilo anamneza (anamneza). Zdravnik pacienta (ali starše pri otrocih) na primer vpraša, kdaj se je tik prvič pojavil, kako pogosto je opazen in kaj bi ga lahko sprožilo. Sprašuje tudi o morebitnih prejšnjih boleznih.

Obstajajo tudi vprašalniki, ki jih svojci ali starši izpolnjujejo več tednov. Te podatke nato zdravnik uporabi za oceno, kako resna je motnja tikov. Mednarodno se na primer za ta namen uporablja "Yale Global Tic Severity Scale" (YGTSS). Ko je postavljena pravilna diagnoza, se lahko začne zdravljenje.

Tik: Zdravljenje

V primeru sekundarnega tika je treba zdraviti vzročno bolezen.

Če je prisoten primarni tik, je zelo pomembno celovito svetovanje prizadetemu in njegovim svojcem. Bolnik in njegovi negovalci morajo razumeti stanje in se zavedati možnih dejavnikov poslabšanja. Na primer, pomembno je, da starši razumejo, da njihov otrok ne more nadzorovati tikov. Zahteve, naj preneha z večkratnim mežikanjem, godrnjanjem ali topotanjem, otroku povzročajo le dodaten stres – tiki lahko posledično postanejo celo hujši.

V primeru prizadetih otrok ali mladostnikov je lahko tudi koristno obvestiti učitelje in trenerje o motnji, da se zagotovi široko razumevanje. Seveda je treba to storiti le s soglasjem prizadetih.

Možni koncepti terapije vključujejo

  • Tehnike sproščanja in samouravnavanja, pri katerih se pacienti naučijo zavestnega sproščanja in tako ciljno zmanjšajo simptome tikov (npr. progresivna mišična relaksacija).
  • Habit Reversal Training (HRT) opisuje terapevtski model, ki med drugim trenira zavestno zaznavanje tikov in pomaga razviti motorični protiodziv (npr. iztegovanje rok proti trzanju ramen).
  • Na drugi strani je cilj usposabljanja za preprečevanje izpostavljenosti in odziva (ERPT) prekiniti misel ali avtomatizem, da mora napad tika vedno slediti slutnji.

Zdravilo za tike?

Obstajajo tudi terapije z zdravili, ki pa se ne uporabljajo vedno za motnje tikov. Zdravniki za vsakega bolnika pretehtajo pričakovane koristi zdravila glede na možna tveganja in stranske učinke.

Največje učinke zdravljenja lahko dosežemo s psihotropnimi zdravili, ki blokirajo priklopna mesta za dopamin (dopaminske receptorje) v možganih. Sem spadajo na primer tiaprid, pimozid in haloperidol. Zdravnik lahko v primeru sočasnih bolezni uporabi tudi druga zdravila.

Vztrajne motnje tikov ni mogoče trajno pozdraviti. S pravilnimi terapevtskimi pristopi pa lahko tik vsaj omilimo.

Tik: Kaj lahko narediš sam

Če stres prihaja od znotraj (npr. zaradi izrazitega perfekcionizma), lahko neugodno notranjo naravnanost preverimo in po potrebi spremenimo s pomočjo psihoterapevtskih postopkov (kognitivno vedenjska terapija).

Prav tako je lahko koristno, če se naučite tehnik sproščanja, kot je avtogeni trening ali meditacija, in jih redno izvajate.