Kaj je klorid?
Kot življenjsko pomemben elektrolit se več kot polovica (cca. 56 %) klorida v telesu nahaja zunaj celic v tako imenovanem zunajceličnem prostoru. Približno tretjina (približno 32 %) se nahaja v kosteh in le majhen delež (12 %) znotraj celic (znotrajcelični prostor).
Porazdelitev elektrolitov in njihov električni naboj ustvarja električno napetost (potencialno razliko) med notranjostjo in zunanjostjo celice. To je znano tudi kot membranski potencial v mirovanju. Če se napetost spremeni zaradi dotoka in odtoka natrija, kalija in drugih elektrolitov, se razvije akcijski potencial. Ta služi za prenos signalov med celicami v telesu, na primer med živčnimi celicami ali med živčnimi in mišičnimi celicami.
Zahvaljujoč negativnemu naboju lahko klorid v telesu prenaša elektrolite s pozitivnim nabojem (katione) skozi membrane brez spreminjanja napetosti. Tudi druge snovi se lahko prenašajo skozi celične membrane po kloridnih kanalih le, ko so vezane na klorid.
Klorid skupaj z drugimi dejavniki uravnava tudi porazdelitev vode v telesu in kislinsko-bazično ravnovesje. Ne najdemo ga le v kosteh in krvi, temveč tudi v potu in želodčni kislini, kjer prispeva k prebavi.
Absorpcija in izločanje klorida
Dnevna potreba po kloru
Povprečna dnevna potreba po kloridu je ocenjena na 830 miligramov. Otroci in dojenčki potrebujejo manj klora, čezmerno znojenje pa poveča potrebo. Skupno človeško telo vsebuje približno 100 gramov klorida.
Kdaj se določi klorid v krvi?
Klorid se običajno določi za oceno kislinsko-bazičnega ravnovesja. Vrednosti kloridov se lahko uporabljajo tudi za spremljanje ravnotežja natrija in vode. Zaradi tega se kloridna vrednost vedno ocenjuje v povezavi z drugimi elektroliti, kot so natrij, kalij, kalcij in magnezij.
Standardne vrednosti klorida
Raven klorida v serumu in plazmi se uporablja kot kontrolna vrednost:
|
Kri (mmol/l) |
|
|
Odrasli |
96 – 110 mmol/l |
|
Otroci, dojenčki, novorojenčki |
95 – 112 mmol/l |
V primeru pomanjkanja kloridov je urinski test natančnejši podatek: na podlagi vrednosti kloridov v urinu lahko ugotovimo, ali bolnik izloča preveč kloridov preko ledvic ali črevesja, na primer pri dednih boleznih. . Skupno količino, izločeno v 24 urah, merimo z urinom (24-urni urin). Čeprav je to odvisno od prehrane, mora biti med 100 in 240 mmol.
Kdaj je klorid v krvi nizek?
Pomanjkanje klorida je znano tudi kot hipokloremija ali hipokloridemija. Eden od možnih vzrokov je povečana izguba klorida, na primer zaradi:
- bruhanje
- Jemanje določenih tablet za dehidracijo (diuretikov)
- oslabelost ledvic (ledvična insuficienca)
- Prirojena kloridna driska (kongenitalna kloridoreja)
Izguba klorida poveča pH vrednost (alkaloza) in povzroči hipokloremično alkalozo. Nasprotno pa zapleten sistem kompenzacije motenj pH vrednosti vodi tudi do hipokloremije, če alkaloza obstaja iz drugih razlogov:
- Presežek aldosterona (hiperaldosteronizem)
- Cushingov sindrom
- Dihalna insuficienca
- Sindrom SIADH (Schwartz-Bartterjev sindrom)
Medtem ko blago pomanjkanje klorida skoraj ne kaže nobenih simptomov, se pri bolnikih z alkalozo med drugim pojavijo splošna šibkost, krči in slabost.
Kdaj je klorid povišan v krvi?
Če je klorid povišan, se to imenuje tudi hiperkloremija ali hiperkloridemija. Preveč kloridov se kopiči predvsem pri prirojenih ali pridobljenih motnjah kislinsko-bazičnega ravnovesja, pri katerih se v telesu razvije acidoza in pade pH vrednost. Ledvice zmanjšajo izločanje klorida, da kompenzirajo acidozo. Možni vzroki za povišano raven klorida:
- Prekomerno dihanje (hiperventilacija)
- Avtoimunske bolezni
- Bolezni ledvic (intersticijska nefropatija)
- Operacije na sečilih
- Sladkorna bolezen (diabetes mellitus)
- Driska
Kaj storiti, če se klorid poveča ali zmanjša?
Tako hipokloremijo kot hiperkloremijo je treba vedno zdraviti glede na njun izvor.
Če je raven klorida le rahlo znižana, običajno pomaga povečan vnos soli ali infuzija. Ledvično insuficienco je treba čim prej zdraviti v bolnišnici, tudi s povečanim vnosom tekočine. Huda odstopanja v ravni klorida mora vedno zdraviti zdravnik.
Če je klorid kronično povišan, morajo prizadeti na splošno jesti dieto z nizko vsebnostjo soli in piti veliko tekočine. Na splošno pa je zdravljenje hiperkloremije odvisno tudi od bolezni.
