Kratek pregled
- Opis: redka genetska motnja, povezana z bolj ali manj izrazito krhkostjo kosti
- Vrste: štiri glavne vrste, ki se razlikujejo predvsem po resnosti. Tip 2 ima najhujši potek.
- Pričakovana življenjska doba: Odvisno od vrste bolezni. Nekateri prizadeti posamezniki umrejo v maternici, drugi imajo normalno pričakovano življenjsko dobo.
- Simptomi: Pogosti zlomi kosti, deformacije kosti, pogosto modra zrkla, izguba sluha, nizka rast.
- Vzrok: genetske okvare, ki običajno vplivajo na tvorbo kolagena (sestavni del kosti in vezivnega tkiva).
- Diagnostika: zbiranje anamneze, radiološke preiskave (npr. RTG), genetske preiskave
- Zdravljenje: individualno prilagojena terapija s fizioterapijo, ortopedski ukrepi, operacija, zdravila
Kaj je bolezen krhkih kosti?
Bolezen krhkih kosti (osteogenesis imperfecta ali krajše OI) je prirojena, genetska bolezen. Pri veliki večini obolelih je moteno nastajanje kolagena. To je pomembna strukturna beljakovina kosti in vezivnega tkiva (kot so kite, vezi, beločnica = "bela" v očesu).
V vseh primerih pa se kosti zlomijo lažje kot običajno. Poleg tega imajo prizadeti običajno modra očesna zrkla in so pogosto naglušni.
V posameznih primerih so natančni simptomi odvisni od vrste in resnosti bolezni. Enako velja za pričakovano življenjsko dobo: nekateri otroci z boleznijo krhkih kosti umrejo ob rojstvu, medtem ko imajo drugi normalno pričakovano življenjsko dobo.
Za bolezen krhkih kosti še ni zdravila. S pravilnim zdravljenjem pa je mogoče ublažiti simptome in izboljšati kakovost življenja prizadetih.
Bolezen krhkih kosti: vrste
Klasično strokovnjaki razlikujejo štiri glavne vrste nepopolne osteogeneze. Ta razvrstitev (po Sillence, 1979) temelji na kliničnem videzu in radioloških izvidih (kot so telesna postava, deformacije kosti itd.). Kasneje je bilo ugotovljeno, da so ti štirje glavni tipi posledica sprememb (mutacij) v enem od dveh genov, ki vsebujeta načrt za kolagen tipa I.
Osteogenesis imperfecta tip 1
Bolezen krhkih kosti tipa 1 je blaga. Prizadeti posamezniki imajo pogosto le modre beločnice ("bele" v očeh).
V približno polovici primerov je prisotna tudi izguba sluha. Redko je pri tej obliki bolezni steklovine motena tvorba zob. Prizadeti posamezniki kažejo tudi malo ali manjše deformacije kosti (deformacije). Telesna postava je normalna.
Osteogenesis imperfecta tip 2
Bolezen krhkih kosti tipa 2 ima najhujši potek. Prizadeti otroci umrejo malo pred, med ali kmalu po rojstvu (perinatalno).
Za to obliko bolezni so značilni zlomi kosti že v maternici, deformirane in skrajšane kosti (in s tem nizka rast). Poleg tega imajo prizadeti posamezniki modrikaste beločnice.
Osteogenesis imperfecta tip 3
Bolezen krhkih kosti tipa 3 ima hud potek. Kosti prizadetih posameznikov so deformirane že ob rojstvu in deformacije še naprej napredujejo. Običajno opazimo hudo skoliozo in nizko rast ter zelo veliko število zlomov kosti.
Osteogenesis imperfecta tip 4
Bolezen krhkih kosti tipa 4 je blaga do zmerno huda. Prizadeti posamezniki imajo blage do zmerne deformacije kosti in visoko stopnjo zlomov. Običajno so nizke rasti, čeprav je resnost nizke rasti različna. Beločnice so lahko ob rojstvu rahlo modrikaste, s starostjo pa postanejo svetlejše. Včasih je bolezen povezana z izgubo sluha.
Bolezen steklaste kosti: pričakovana življenjska doba in potek bolezni
Pričakovana življenjska doba ljudi z boleznijo krhkih kosti je odvisna od vrste in resnosti bolezni. Nekatere vrste osteogenesis imperfecta ne omejujejo pričakovane življenjske dobe. Po drugi strani pa obstajajo tudi oblike, pri katerih prizadeti dojenčki umrejo v maternici ali kmalu po rojstvu.
Kako bo bolezen krhkih kosti napredovala pri posameznih prizadetih osebah, je mogoče predvideti le v zelo omejenem obsegu. Najhujši simptomi se običajno pojavijo med puberteto in v fazi rasti. V odrasli dobi lahko bolniki z nekaterimi oblikami bolezni živijo večinoma »normalno« življenje.
Bolezen krhkih kosti in nosečnost
Osteogenesis imperfecta sama po sebi ne vpliva na plodnost. Vendar je treba na vprašanje morebitne nosečnosti pri ženskah z boleznijo krhkih kosti odgovoriti individualno. Pomembno je, da je kostna struktura, zlasti v medenici, dovolj stabilna, da lahko nosi otroka do poroda.
Bolezen krhkih kosti: simptomi
Simptomi bolezni krhkih kosti se razlikujejo glede na vrsto in resnost bolezni.
Zlomi kosti: na splošno se zlomi (zlomi) kosti skoraj vedno pojavijo v skupinah, zlasti v otroštvu. Ker se kosti na splošno zlomijo veliko lažje kot pri ljudeh brez osteogenesis imperfecta, so že majhne količine sile pogosto dovolj, da povzročijo zlom.
Deformacije kosti: dolge dolge kosti se lahko deformirajo pri bolezni krhkih kosti. To prizadene predvsem okončine, torej noge in roke. Ti se lahko tudi skrajšajo. Zato so ljudje z boleznijo krhkih kosti pogosto nizke ali celo nizke rasti.
Izguba sluha: pogosto bolezen krhkih kosti spremlja tudi izguba sluha.
Kile in bolečine v mišicah: Zaradi šibkejšega vezivnega tkiva so ljudje z boleznijo krhkih kosti pogosto nagnjeni k hernijam.
Sklepi so pogosto hiperraztegljivi in bolj gibljivi kot običajno, kar spodbuja bolečine v mišicah.
Učinki na notranje organe: včasih bolezen steklaste kosti prizadene tudi vezivno tkivo pljuč ali srca. V slednjem primeru lahko to pomeni, da se srčne zaklopke ne zaprejo pravilno. To vpliva na oskrbo telesa s krvjo. Prizadeti ljudje se takrat počutijo brezvoljne in utrujene. Njihova učinkovitost se zmanjša.
Bolezen krhkih kosti: vzrok
Bolezen krhkih kosti je genetska motnja. Nastane zaradi patoloških sprememb (mutacij) genov, ki so pomembni za presnovo kosti (nastanek in razgradnjo).
V veliki večini primerov nepopolne osteogeneze sta prizadeta gena COL1A1 in COL1A2. Ti vsebujejo načrt za kolagen tipa 1. Zaradi genskih sprememb telo proizvaja strukturno beljakovino, ki je pomembna za kosti in vezivno tkivo, v okvarjeni obliki ali v nezadostnih količinah.
V drugih primerih bolezen povzročijo okvare genov, ki sodelujejo pri razvoju (diferenciaciji) celic, ki gradijo kosti – tako imenovanih osteoblastov – ali pri mineralizaciji kosti.
Kako se podeduje bolezen krhkih kosti
Tisti, ki imajo bolezen krhkih kosti, lahko osnovno genetsko okvaro podedujejo svojim potomcem.
Avtosomno dominantno dedovanje
V večini primerov gre za avtosomno dominantno dedovanje. Avtosomno pomeni, da se osnovna genetska okvara nahaja na enem od avtosomov. To je ime za vse kromosome, ki niso spolni kromosomi.
Dominantno pomeni: Dovolj je, če je eden od staršev nosilec odgovorne genetske okvare in jo prenese na otroka (to tveganje je 50 odstotkov), da se tudi otrok rodi z boleznijo krhkih kosti. To velja za glavne vrste bolezni (z mutacijami v dveh genih za kolagen tipa 1).
Takšna avtosomno dominantna genska napaka je lahko podedovana tudi od enega starša z genetskim mozaikom. Ta izraz se uporablja, kadar nimajo vse zarodne celice in/ali somatske celice osebe enako genetsko zgradbo.
Če pa eno od semenčic ali jajčec z genetsko okvaro povzroči nosečnost, lahko otrok razvije popolno bolezen – včasih celo s smrtnim izidom.
Avtosomno recesivno dedovanje
Manj pogoste oblike bolezni krhkih kosti se na splošno dedujejo avtosomno recesivno. Otrok mora nato podedovati mutirani gen – ki se nahaja na avtosomu – od obeh staršev, da se rodi z boleznijo krhkih kosti. Obstaja 25 odstotkov možnosti, da se to zgodi.
Če le eden od staršev prenese mutacijo, drugi starš pa prenese zdravo različico tega gena, bolezen pri otroku ne izbruhne.
X-vezano dedovanje
Pred nekaj leti so znanstveniki tudi prvič odkrili (redko) obliko bolezni krhkih kosti, ki se deduje X-vezano:
Vzročno gensko napako tukaj najdemo na ženskem spolnem kromosomu (kromosom X). Deduje se recesivno. To pomeni, da so fantje običajno močneje prizadeti zaradi te oblike bolezni krhkih kosti, ker imajo le en kromosom X.
Nov pojav bolezni krhkih kosti
Tudi starši, ki sami nimajo bolezni krhkih kosti, imajo lahko otroka s to genetsko motnjo. Osnovna genska mutacija se je nato na novo (spontano) pojavila ob spočetju ali okoli njega.
To pogosto velja za glavne vrste bolezni krhkih kosti, ki jih povzročajo mutacije v genih za kolagen tipa 1.
Bolezen krhkih kosti: preiskave in diagnoza
Bolezen krhkih kosti zdravniki diagnosticirajo predvsem na podlagi klinične slike. To pomeni, da je značilen skupek simptomov pri bolniku ključen za diagnozo nepopolne osteogeneze.
Zdravstvena zgodovina
Odvzem bolnikove anamneze (anamneze) ob prvem razgovoru s pacientom ali starši je zato za zdravnike zelo pomemben. Zdravnik sprašuje predvsem o pogostih zlomih kosti in podobnih dogodkih v družini.
Slikovni postopki
Odvisno od vrste bolezni lahko zdravniki z ultrazvočnimi pregledi odkrijejo bolezen krhkih kosti pri nerojenih otrocih v maternici.
Genetsko testiranje
Poleg tega zdravniki pogosto opravijo genetsko testiranje za potrditev diagnoze. Zlasti vzorci krvi se uporabljajo za analizo genetskega materiala prizadetih posameznikov. Ne samo, da je mogoče zanesljivo določiti samo bolezen krhke kosti, ampak tudi vrsto osteogenesis imperfecta. Hkrati je mogoče izključiti druge možne bolezni kot vzrok simptomov.
Vedeti, za katero obliko bolezni gre, je še posebej pomembno pri naslednjih nosečnostih. To je zato, ker lahko zdravniki nato ocenijo tveganje za ponovitev in nadaljnje dedovanje.
Vendar genetsko testiranje ne omogoča zanesljive izjave o sposobnosti preživetja in kakovosti življenja prizadete osebe.
Bolezen krhkih kosti: zdravljenje
To lahko dosežemo s kombiniranjem različnih ukrepov. Načrt terapije je torej sestavljen iz različnih gradnikov in je individualno prilagojen prizadeti osebi.
V idealnem primeru zdravljenje bolezni krhkih kosti izvaja multidisciplinarna ekipa (ortopedi, kirurgi, fizioterapevti itd.) v specializiranem centru.
Fizioterapija
Zelo pomemben del zdravljenja bolezni krhkih kosti je redna fizioterapija. Namenjen je krepitvi mišic, kit, vezi in kosti ter korekciji morebitnih deformacij kosti. Po eni strani je to namenjeno preprečevanju zlomov kosti, po drugi strani pa izboljšanju gibljivosti – prizadeti naj bi čim bolj samostojno upravljali vsakdanje življenje.
Fizioterapija je nujna tudi po operacijah (glej spodaj) kot del rehabilitacijskega procesa. Gre za zmanjšanje strahu pred gibanjem (in s tem nadaljnjimi zlomi kosti) in preizkušanje novih gibalnih vzorcev. Poleg izboljšanja mobilnosti lahko to izboljša tudi kakovost življenja prizadetih.
Kirurško-ortopedska terapija
Včasih pa je potrebna tudi operacija, na primer pri zlomu z zamikom. Prav tako izrazite deformacije kosti (npr. huda skolioza) običajno zahtevajo kirurško zdravljenje.
Teleskopski žebelj lahko na primer vstavimo v dolge cevaste kosti (npr. stegnenico) – bodisi za stabilizacijo kosti po zlomu bodisi za poravnavo hude deformacije. Teleskopski žebelj se lahko zraste s kostjo, zato ne ovira rasti otrokovih kosti.
Zdravila
V primeru zmerne ali hude bolezni krhkih kosti prizadeti pogosto dobijo tako imenovane bisfosfonate. Ta zdravila povečajo kostno maso in moč kosti. To bi moralo zmanjšati verjetnost zloma kosti.
Poleg bisfosfonatov se pri osteogenesis imperfecta pogosto uporabljajo tudi druga zdravila. Sem sodijo pripravki, ki vsebujejo kalcij in vitamin D. Ti snovi sta bistveni za mineralizacijo kosti. Pomanjkanje lahko torej poslabša zmanjšano kostno gostoto (osteopenijo) pri bolezni krhkih kosti.
Dajanje dodatkov kalcija in vitamina D je zato priporočljivo, kadar imajo bolniki ali obstaja tveganje za takšno pomanjkanje (npr. ker imajo omejeno mobilnost in preživijo premalo časa na prostem, da bi proizvedli dovolj vitamina D s pomočjo sončne svetlobe).
Za vsako ceno se je treba izogniti prevelikemu odmerjanju vitamina D! To je zato, ker se kalcij takrat vedno bolj raztopi iz kosti. Poleg tega lahko prevelik odmerek vitamina D med drugim poškoduje ledvice.
Raziskovanje nadaljnjih terapij
Znanstveniki raziskujejo nadaljnje možnosti zdravljenja ljudi z nepopolno osteogenezo.
