Kratek pregled
- Zdravljenje: Psihoterapija in zdravila
- Simptomi: pretiran strah pred določenimi situacijami ali predmeti
- Vzroki in dejavniki tveganja: Interakcija učnih izkušenj, bioloških in psihosocialnih dejavnikov
- Diagnoza: S pomočjo kliničnih vprašalnikov
- Potek bolezni in prognoza: Fobije v otroštvu lahko sčasoma izzvenijo. Fobije v odrasli dobi so običajno kronične.
Kaj so fobije?
Načeloma je strah naravna reakcija na nevarnost. Strah nam v zdravi meri zagotavlja preživetje, saj se izogibamo grožnjam. V nasprotju z zdravim strahom je strah pri fobiji patološko pretiran in greni življenje prizadetih.
Toda kaj pravzaprav je fobija in kaj pomeni za prizadete? Ljudje s fobijami se bojijo situacij ali predmetov, ki objektivno gledano ne predstavljajo grožnje, ali pa je njihov strah nerazumno visok. Izpostavljenost situacijam, ki jih je strah, je za anksiozne bolnike skoraj nevzdržna. Če se le da, se jim skušajo povsem izogniti.
Fobije povzročajo veliko trpljenja. Strahu ne spremljajo le grozeče misli, ampak tudi telesni simptomi, kot so tresenje, potenje ali palpitacije. Če je fobija huda, se nekateri bolniki celo bojijo, da bodo umrli zaradi fizičnih učinkov.
Mnogi anksiozni bolniki sprva posumijo na organski vzrok za svoje simptome in tečejo od enega zdravnika do drugega. Pri nekaterih traja leta, preden zdravnik postavi pravilno diagnozo in jim ponudi ustrezno pomoč.
Kakšne fobije obstajajo?
Obstajajo različne vrste fobij, ki se pojavljajo same ali v kombinaciji. Strokovnjaki ločijo med tremi oblikami fobičnih motenj: socialno fobijo, agorafobijo in specifične fobije.
Socialna fobija
Ljudje s socialno fobijo se zelo bojijo, da bi se osramotili pred drugimi ali da bi jih drugi zavrnili. Zato se izogibajo socialnim stikom in situacijam ter se umikajo. Več o tem si lahko preberete v članku Socialna fobija.
Agorafobija
Specifična fobija
V nasprotju z ljudmi, ki trpijo za socialno fobijo ali agorafobijo, se ljudje s specifičnimi fobijami bojijo zelo specifične situacije ali določenega predmeta.
Obstajajo različne fobije. Zato je seznam fobij dolg. Načeloma je možno, da ljudje razvijejo fobijo pred katero koli situacijo ali predmetom. Strokovnjaki razlikujejo med petimi vrstami specifičnih fobij:
- Vrsta živali (npr. strah pred kačami)
- Vrsta okolja (npr. strah pred višino)
- Vrsta poškodbe zaradi vbrizgavanja krvi (npr. omedlevica ob pogledu na kri)
- Vrsta situacije (npr. strah pred letenjem)
- Druge vrste (npr. strah pred bruhanjem)
Pogosta fobija je strah pred živalmi (zoofobija), kot je strah pred psi (kinofobija), mačkami (ailurofobija), pajki (arahnofobija) ali kačami (ofidiofobija).
Nekaterim predmetom in situacijam je povsem mogoče, da se jih prizadeti izognejo. Tisti, ki jim v službo ni treba leteti z letalom, preprosto presedlajo na drugo prevozno sredstvo. Vendar se vsemu ni mogoče vedno izogniti.
Tudi obisk zobozdravnika je včasih nujen. Izogibanje ji je lahko zelo stresno in v mnogih primerih lahko tesnoba močno vpliva na vsakdanje življenje. Hude posledice nastanejo, ko si ljudje zaradi strahu pred iglami (tripanofobija) ali ostrimi predmeti (ajhmofobija) na primer ne upajo več k zdravniku. Najkasneje takrat je skrajni čas, da poiščete pomoč.
Medtem ko je strah pred živalmi za druge običajno razumljiv, imajo ljudje z bolj nenavadnimi fobijami težave, saj se njihovo družbeno okolje pogosto odzove nerazumevajoče. Pomembno je, da tako prizadeti kot njihovi svojci prepoznajo strah kot bolezen, ki jo je treba zdraviti.
Zobozdravstvena tesnoba
Fobije se redko pojavljajo same
V mnogih primerih prizadeti poleg fobične motnje trpijo tudi zaradi drugih psiholoških težav. Močno se poveča tudi tveganje za zasvojenost z zdravili, drogami ali alkoholom.
Kako se zdravijo fobije?
Anksiozne motnje in s tem fobije je običajno mogoče zdraviti s pomočjo psihoterapije in zdravil. Strokovnjaki psihoterapijo priporočajo predvsem za zdravljenje specifičnih fobij. Metoda izbora je izpostavljena terapija, ki se izvaja v sklopu kognitivno vedenjske terapije. V zelo hudih primerih se lahko uporabijo tudi zdravila.
Ambulantno zdravljenje pogosto zadošča za zdravljenje specifičnih fobij. Če ni drugih duševnih motenj, je včasih dovolj že nekaj terapij za premagovanje fobij.
Soočanje s strahom
Na začetku bolnik čuti veliko tesnobo in močne fizične simptome – če pa bolnik te negativne občutke prenese, sčasoma izzvenijo. Pacient ima tako novo izkušnjo. Spozna, da tudi tesnoba spet izgine, da jo je mogoče prenašati in obvladovati. Na ta način lahko stari vzorec tesnobe prepišemo in anksioznost zmanjšamo vsaj na znosno mejo.
Pomembno je, da si bolnik kdaj upa sam srečati predmet svojega strahu. Le tako se bodo naučili, da lahko brez pomoči premagajo svoje strahove in si povrnejo zaupanje vase.
Za nekatere spopad pomeni odhod v park s psi. Za druge gre za vrnitev v dvigalo. Za situacije, ki v vsakdanjem življenju niso tako lahko dostopne, zdaj pogosto obstaja terapija izpostavljenosti v virtualni resničnosti. Pacienti si nadenejo očala VR (očala za navidezno resničnost) in vidijo navidezno resničen svet, v katerem se gibljejo.
Prestrukturiranje misli
Kognitivno vedenjska terapija vključuje tudi spraševanje o prejšnjih ocenah situacij. Ljudje s fobijami precenjujejo nevarnost. Neškodljive situacije se v njihovih glavah razvijejo v veliko grožnjo. Terapevt pomaga prizadetemu, da negativne misli nadomesti z realističnimi interpretacijami s postavljanjem specifičnih vprašanj.
Profilaksa ponovitve bolezni
Strokovnjaki priporočajo, da oboleli redno obiskuje strahove tudi po koncu terapije. Tudi če se huda tesnoba nenadoma znova pojavi, to ni razlog za obup.
Recidivi so možni kadarkoli. Pomembno je, da ne zgrabite panike, ampak se spomnite strategij, ki ste se jih naučili. Če se tesnoba stopnjuje, je priporočljivo ponovno obiskati terapevta. Iskanje pomoči je znak moči. Tisti, ki se soočijo s svojimi strahovi, ohranijo nadzor nad njimi.
Posebno zdravljenje fobije zaradi poškodbe s krvjo
Östova posebna metoda je sestavljena iz tega, da bolniki za 15 do 20 sekund napnejo mišice na rokah, nogah in prsih. Po kratkem sprostitvenem odmoru to napetost ponovijo. V primeru izpostavljenosti krvi ali injekcijam mnogi bolniki uporabljajo to tehniko napenjanja, da zmanjšajo simptome, kot sta potenje in nelagodje, ter tako preprečijo omedlevico.
Kakšni so simptomi fobij?
Glavni simptom fobije je vedno močan in pretiran strah pred določenimi situacijami ali predmeti. Prizadeti se jih vse bolj izogibajo. Takšno izogibanje posledično krepi strah. Poleg tega obstajajo tudi drugi psihični simptomi, predvsem pa hudi fizični simptomi, kot je bitje srca ali težave z dihanjem, zaradi katerih se lahko prizadeta oseba boji smrti.
V skladu s klasifikacijo duševnih motenj ICD-10 morajo biti za diagnozo določene fobije prisotni naslednji simptomi:
- Prizadeta oseba ima bodisi jasen strah pred določenim predmetom ali situacijo ali pa se takim predmetom in situacijam izogiba.
- Ne gre za agorafobijo ali socialno fobijo.
Predpogoj je, da je prisoten vsaj eden od simptomov s področja vegetativnih simptomov, kot so palpitacije, znojenje, tresenje ali suha usta.
Drugi možni simptomi s področja trebuha in prsnega koša so
- Težave z dihanjem
- Občutek zategnjenosti
- Bolečina ali nelagodje v prsih
- Slabost in nelagodje v predelu trebuha
Značilni psihološki simptomi so
- Občutek omotice, negotovosti, šibkosti ali omotice
- Občutek, da so predmeti neresnični ali da ste daleč in vas v resnici ni (derealizacija in depersonalizacija)
- Strah pred izgubo nadzora ali strah pred tem, da bi ponoreli ali prestrašili
- Strah pred smrtjo
Poleg zgoraj omenjenih simptomov prizadeti pogosto trpijo za vročinskimi oblivi ali mrzlico, pa tudi za otrplostjo ali mravljinčenjem. Prizadeti so zaradi simptomov in posledic čustveno prizadeti. Vedo pa, da je strah pretiran.
Kako se razvijejo fobije?
Za naše prednike je imel strah pomembno vlogo pri preživetju. Resnična grožnja so bile nevarne živali in tema. Ti strahovi so se prenašali skozi generacije.
Fobije: naučen strah
Fobija se začne s procesom učenja. Prizadeta oseba zaradi slabe izkušnje negativno oceni predmet ali situacijo, ki je sama po sebi nevtralna. Strokovnjaki ta proces imenujejo kondicioniranje.
Na primer, zobna fobija se lahko razvije, če je imel pacient zelo neprijetno izkušnjo pri zobozdravniku. Prizadeta oseba bolečino med zdravljenjem povezuje z vonjavami in zvoki pri zobozdravniku. Posledica je strah pred zobozdravnikom in zdravljenjem.
To pa zato, ker se negativni občutki, ki so se pojavili med zdravljenjem, ponovno pojavijo, ko pacient naslednjič obišče zobozdravnika ali samo pomisli na to. Prizadeti nato razlagajo fizične simptome, kot je močan palpitacije ali znojenje, kot potrditev, da so v nevarnosti.
Fobije: izogibanje
V številnih situacijah se skoraj vsi počutijo neprijetno, ne da bi razvili fobijo. Večina ljudi na primer zdravljenje zob povezuje z neprijetnim občutkom ali pa se ga celo boji. Vendar pa gre le za patološki strah, če se oseba zaradi strahu v prihodnje izogiba obisku zobozdravnika.
Fobije: učenje od modela
Številne fobije, zlasti živalske, se razvijejo v otroštvu. Za razvoj živalske fobije niti ni nujno, da imajo otroci sami slabe izkušnje z živaljo. Strašljivega vedenja se naučijo preko zgleda odraslih. Strokovni izraz za to je "učenje z zgledom".
Otroci se pri oceni nevarnosti zanašajo na starše. Če otrok opazi, da se njegova mama ob pogledu na psa prestrašeno odzove, lahko ta strah posvoji, ne da bi poznal razlog. Določena fobija se lahko razvije tudi posredno v odrasli dobi, na primer prek medijskih poročil. Zakaj pa fobije ne razvije vsak, ki ima slabo izkušnjo?
Fobije: biološke korenine strahu
Nekateri ljudje so bolj dovzetni za fobije kot drugi. Na to dovzetnost (ranljivost) domnevno vplivajo biološki dejavniki. Raziskave družin in dvojčkov kažejo, da je tesnoba deloma genetska.
Ti biološki dejavniki spodbujajo anksiozno motnjo, odločilni pa so vzgoja in vplivi okolja.
Fobije: psihosocialni dejavniki
Strokovnjaki menijo, da na razvoj fobij vpliva stil starševstva. Zdi se, da obstaja povezava med anksioznimi motnjami pri otrocih ter nadzorujočim in neobčutljivim vedenjem staršev. Otroci, ki nimajo varne vezi s starši, so v nevarnosti, da kasneje razvijejo anksiozno motnjo.
Pomembno vlogo ima tudi temperament. Anksiozni ljudje so bolj dovzetni za fobije kot drugi. Zlahka se prestrašijo, ker neškodljive situacije vidijo kot nevarne, njihove misli in pozornost pa so usmerjene v možne negativne posledice.
Nagnjenost k anksioznosti se kaže že v otroštvu, ko so otroci zelo poskočni, se težko umirijo in se na splošno radi umikajo. Strokovnjaki te značilnosti povzemajo pod izrazom »vedenjska inhibicija«.
Fobije: pregledi in diagnoza
Da bi izključil druge bolezni, bo opravil tudi fizični pregled. To običajno obsega vzorec krvi, pregled srca z elektrokardiogramom (EKG) in pregled ščitnice z ultrazvokom in krvnimi vrednostmi. S slikanjem z magnetno resonanco (MRI) lahko izključimo patološke spremembe v možganih kot vzrok tesnobe.
Za natančno diagnozo duševne motnje in ustrezno zdravljenje je odgovoren terapevt. Pomembno je preveriti, ali so prisotne druge duševne motnje, na primer depresija. Tudi te je treba zdraviti, da se povrne duševno zdravje.
Za diagnosticiranje fobij terapevt uporablja klinične vprašalnike, ki sprašujejo o pomembnih simptomih. Zdravnik pogosto postavlja naslednja vprašanja za diagnosticiranje določene fobije:
- Ali obstajajo določeni predmeti ali situacije, ki se jih zelo bojite (na primer višine, pajkov, krvi ali drugih stvari)?
- Imate vtis, da je vaš strah pretiran?
- Je vaš strah omejen na en predmet ali situacijo?
Če starši sumijo na fobijo pri svojem otroku, bo terapevt preveril, ali so strahovi primerni starosti oziroma je potrebno zdravljenje. Nekateri strahovi, ki jih kažejo otroci, so del normalnega poteka razvoja.
Fobije: potek bolezni in prognoza
Fobije se običajno pojavijo v otroštvu in adolescenci. Načeloma pa je možno razviti fobijo v kateri koli starosti po zastrašujočih situacijah: na primer strah pred letenjem, ko se oseba boji strmoglavljenja med turbulentnim letom.
Specifične fobije se pogosto razvijejo okoli sedmega leta starosti. Z zgodnjim nastopom lahko specifični strah sčasoma zbledi. Fobije, ki so v odrasli dobi še prisotne ali se šele takrat pojavijo, so običajno kronične.