Kratek pregled
- Kaj je Angelmanov sindrom? Redka genetska motnja, za katero so značilne duševne in telesne okvare v razvoju otroka.
- Simptomi: lutkaste poteze obraza, motnje v razvoju, motnje koordinacije, malo ali nič razvoja jezika, zmanjšana inteligenca, krči, smeh brez razloga, napadi smeha, prekomerno slinjenje, veselo mahanje z rokami
- Vzroki: genetska okvara na 15. kromosomu.
- Diagnoza: vključno z intervjujem, fizičnim pregledom, genetskim testiranjem
- Terapija: vzročna terapija ni na voljo; podpora npr. fizioterapija, logoped, delovna terapija; po možnosti zdravila za lajšanje simptomov (npr.
- Prognoza: normalna pričakovana življenjska doba; nemogoče samostojno življenje
Angelmanov sindrom: definicija
Ime "Angelmanov sindrom" prihaja od odkritelja bolezni, angleškega pediatra Harryja Angelmana. Leta 1965 je primerjal klinične slike treh otrok, ki so imeli lutkaste poteze obraza. Otroci so se zelo smejali in delali sunkovite gibe – kot lutke. To je vodilo do angleškega imena "sindrom srečne lutke".
Angelmanov sindrom se pojavi pri obeh spolih. Tveganje za bolezen je približno 1:20,000, kar uvršča sindrom med redke bolezni.
Angelmanov sindrom: simptomi
Ob rojstvu so otroci z Angelmanovim sindromom še neopazni. Šele v otroštvu in malčku postanejo motorične in kognitivne razvojne motnje vse bolj opazne. Značilnosti genetske motnje so:
- zapozneli motorični razvoj
- oslabljena koordinacija
- jezikovnega razvoja pogosto ni ali pa ga skoraj ni
- zmanjšana inteligenca
- hiperaktivno, hiperaktivno vedenje
- smeh brez razloga
- nasmejati se
- vesele geste (npr. mahanje z rokami)
- pogosto štrlenje iz jezika
Pri nekaterih otrocih z Angelmanovim sindromom se dodatno opazi:
- mikrocefalija (nenormalno majhna glava) – ne ob rojstvu, ampak v teku nadaljnjega razvoja
- epileptični napadi @
- spremembe v električni aktivnosti možganov
- zelo svetla koža in oči zaradi zmanjšane pigmentacije (hipopigmentacija)
- škiljenje (strabizem)
Angelmanov sindrom: vzroki
Vzrok za Angelmanov sindrom je genetska okvara na 15. kromosomu: pri obolelih osebah je okvarjeno delovanje gena UBE3A. Ta gen običajno proizvaja encim, ki sodeluje pri razgradnji poškodovanih ali odvečnih beljakovin v celicah. Tako pomaga celici pri normalnem delovanju.
V mnogih telesnih celicah je gen aktiven na obeh kromosomih, ne pa tudi v možganskih živčnih celicah: tam se pri mnogih ljudeh gen UBE3A na očetovem kromosomu 15 izklopi z imprintingom. Posledično je UBE3A aktiven v možganih samo na materinem kromosomu 15. To tudi pomeni, da če ima kopija materinega gena napako, tega ni mogoče nadomestiti z utišano kopijo očetovega gena. In točno ta kombinacija je prisotna pri Angelmanovem sindromu: očetovska genska kopija je izklopljena, materina je okvarjena.
Osnovna genetska okvara je lahko različnih vrst:
- Mutacija v genu UBE3A: Zaradi spontano nastale spremembe v genu se izgubijo informacije, ki jih vsebuje. To velja za pet do deset odstotkov ljudi z Angelmanovim sindromom. V približno enem od petih primerov gre za družinsko mutacijo: v tem primeru mati že nosi gensko spremembo na očetovem kromosomu.
- Dva očetovska kromosoma 15: prizadeta oseba je podedovala oba kromosoma 15 od svojega očeta, nobenega od svoje matere (medicinsko imenovano »očetovska uniparentalna disomija 15«). Tako ni aktivnega gena UBE3A. To velja za približno en do dva odstotka vseh bolnikov z Angelmanovim sindromom.
- Napaka pri odtisu: Gen UBE3A na materinem kromosomu 15 – kot tudi tisti na očetovem kromosomu 15 – se izklopi z odtisom. Poleg tega lahko določen del kromosoma manjka (delecija). Napako odtisa najdemo v enem do štirih odstotkih primerov Angelmanovega sindroma.
Je Angelmanov sindrom deden?
Načeloma je tveganje za ponovitev pri Angelmanovem sindromu majhno. To se nanaša na tveganje, da bodo starši prizadetega otroka imeli druge otroke, ki bodo prav tako imeli ta sindrom. V posameznih primerih pa je to tveganje v veliki meri odvisno od genetske okvare, na kateri temelji Angelmanov sindrom.
Na primer, v primeru Angelmanovega sindroma, ki je posledica dveh očetovskih kromosomov 15 (očetovska uniparentalna disomija 15), je tveganje manjše od enega odstotka. Nasprotno pa se lahko Angelmanov sindrom zaradi okvare vtisa z izgubo določenega genskega segmenta (delecija IC) pojavi v polovici vseh primerov pri bratu in sestri.
Bolniki z Angelmanovim sindromom se teoretično lahko razmnožujejo. Odvisno od tega, kdaj je prišlo do vzročnih kromosomskih sprememb (npr. že med razvojem zarodnih celic ali takoj po oploditvi), je tveganje, da bodo oboleli posamezniki prenesli bolezen, včasih zelo veliko (do 100 odstotkov). Vendar o tem ni zanesljivih podatkov. Septembra 1999 je bil na primer osamljen primer, ko je mati, ki je imela Angelmanov sindrom, to bolezen prenesla.
Angelmanov sindrom: diagnoza
Če pri svojem otroku opazite zgoraj opisane simptome, se najprej obrnete na pediatra. Ta lahko natančneje zoži možne vzroke in po potrebi vas in vašega otroka napoti k specialistu.
Zdravstvena zgodovina
Prvi korak pri diagnozi je natančna anamneza. Med tem postopkom vam bo zdravnik zastavil več vprašanj o vašem otroku, kot so:
- Katere spremembe ste opazili pri svojem otroku?
- Ali ima vaš otrok kakršne koli telesne težave?
- Ali vaš otrok sega po predmetih?
- Ali vaš otrok govori?
- Je vaš otrok pogosto opazno vesel ali hiperaktiven?
- Ali se vaš otrok smeji v neprimernih situacijah, na primer, ko ga boli?
Zdravniški pregled
Temu sledi fizični pregled. Pediater preveri pravilen motorični in duševni razvoj otroka. V ta namen se uporabljajo preproste vaje: Otroka na primer prosimo, naj se osredotoči na igrače ali poseže posebej po gradniku. Zdravnik je pozoren tudi na obrazno mimiko otroka. Pogost smeh, lutkaste poteze obraza in slinjenje so znaki Angelmanovega sindroma.
Če zdravnik po fizičnem pregledu posumi na redko motnjo, vas bo napotil k nevrologu in humanemu genetiku.
Genetsko testiranje
V prvem koraku so zdravniki pozorni na vzorec metilacije segmenta kromosoma (analiza/test metilacije). Nadaljnji testi na istih vzorcih (delecijska analiza, analiza mutacij) pomagajo natančneje ugotoviti vzrok Angelmanovega sindroma. V ta namen bo morda treba pregledati tudi genetski material staršev. Na ta način zdravniki ugotovijo, ali je tam že prisotna genska okvara.
Nadaljnji pregledi
Nadaljnji pregledi so pogosto koristni. Na primer, EEG se lahko uporablja za odkrivanje sprememb v električni možganski aktivnosti, kot se pogosto zgodi pri Angelmanovem sindromu. Lahko so indicirani tudi oftalmološki pregledi.
Angelmanov sindrom: terapija
Nekateri simptomi in težave, povezane z Angelmanovim sindromom, lahko zahtevajo tudi posebno zdravljenje. Na primer, antikonvulzivi (antiepileptiki) pomagajo proti napadom, pomirjevala (sedativi) pa pomagajo pri hudih motnjah spanja.
Na spletni strani Angelman e.V. Združenje boste našli veliko informacij o Angelmanovem sindromu, poročila o izkušnjah in dogodkih za prizadete osebe ter kontaktne osebe za prizadete osebe v vseh regijah Nemčije.
Angelmanov sindrom: potek bolezni in prognoza
Prvo leto življenja
Dojenčki z Angelmanovim sindromom imajo pogostejše težave pri dojenju, sesanju in požiranju. Pogosto iztegnejo jezik ali se veliko slinijo. Poleg tega otroci z Angelmanovim sindromom pogosto pljuvajo (ko se to zgodi, se pogosto pomotoma posumi na intoleranco za hrano ali refluksno bolezen). Pogosto bruhanje lahko povzroči nevarno izgubo teže.
Zaostanek v motoričnem razvoju običajno opazimo med 6. in 12. mesecem življenja: otroci se ne plazijo in ne sedijo. Gibanje zgornjega dela telesa je pogosto tresoče. To pa otežuje sedenje.
Del obolelih doživi napade že pri 12 mesecih starosti.
Eno do tri leta
V prvih treh letih življenja postane razvojna motnja pri Angelmanovem sindromu zelo očitna. Otroci pogosteje trpijo zaradi blagih krčev. Včasih so hiperaktivni, preveč stimulirani in vedno v gibanju. Mnogi so nagnjeni k temu, da nenehno dajejo roke ali igrače v usta ali pogosto iztegujejo jezik in se slinijo. Če so otroci posebej navdušeni, se pogosto pretirano smejijo in mahajo z iztegnjenimi rokami.
Puberteta in odraslost
Pri otrocih z Angelmanovim sindromom puberteta pogosto nastopi tri do pet let pozneje. Vendar se spolna zrelost nato razvije normalno. Govorni razvoj je še naprej odsoten, čeprav je razumevanje govora pogosto prisotno. Napadi so običajno dobro nadzorovani z zdravili v odrasli dobi.
Ljudje z Angelmanovim sindromom imajo normalno pričakovano življenjsko dobo. Samostojno življenje pa zaradi psihičnih omejitev ni mogoče.
