Depersonalizacija: Opis
Depersonalizacija opisuje odtujenost od lastne osebe. Prizadeti imajo moteno samozaznavanje in se počutijo ločene od sebe. Po drugi strani pa v primeru derealizacije prizadete muči vtis, da njihovo okolje ni resnično. Depersonalizacija in derealizacija se pogosto pojavita skupaj in ju zato imenujemo sindrom depersonalizacije in derealizacije ali združeni pod izrazom depersonalizacija.
Skoraj vsak doživlja takšne simptome v življenju v blagi obliki in za določen čas. Vendar depersonalizacijska motnja pomeni, da jo prizadeti trpijo dlje časa ali v ponavljajočih se epizodah.
Depersonalizacija je motnja, ki je bila do danes malo raziskana. V mnogih primerih je spregledan. Včasih se skriva za drugo duševno motnjo, včasih si prizadeti s temi simptomi ne upajo k zdravniku, ker se bojijo, da jih zdravnik ne bo jemal resno ali da jih bo imel za norce.
Depersonalizacija: kdo je prizadet?
Depersonalizacija: simptomi
Depersonalizacija in derealizacija se lahko pojavita v različnih stopnjah resnosti. Blago obliko depersonalizacije lahko opazimo tudi v vsakdanjem življenju, ko so ljudje pod hudim stresom ali po zlorabi alkohola. Vendar je to spremenjeno zaznavanje zaradi izčrpanosti le kratkotrajno in ga ni treba zdraviti.
Zmanjšano zaznavanje bolečine
Življenjsko nevarne situacije, ki telo spravijo v hud stres, lahko sprožijo dolgotrajnejše simptome depersonalizacije. V psihično stresnih ali bolečih situacijah depersonalizacija zmanjša zaznavanje bolečine. Je torej zaščitni mehanizem psihe pred močno neprijetnimi občutki.
Odtujenost in neresnična realnost
Prizadeti pogosto drugače ne dojemajo le sebe, ampak tudi svoje okolje. Ta percepcija je tako neresnična, da jo ljudje težko ubesedijo. Svoj vid pogosto opisujejo kot zamegljen ali kot v sanjah. Ljudje so lahko videti brez življenja, predmete je mogoče zaznati kot večje ali manjše in zvoke je mogoče slišati popačeno.
Samodejna dejanja
Sebe ne dojemajo kot osebe, ki izvajajo dejavnosti. Čeprav se zavedajo svojih dejanj, je kot da stojijo poleg sebe in se opazujejo. Ker prizadeti nimajo nobene notranje povezave z njihovimi dejanji, jih dojemajo kot tuje in avtomatizirane.
Čustvena praznina
Depersonalizacijo pogosto spremlja občutek notranje praznine. Prizadeti se ne odzivajo na čustvene dogodke. Ne kažejo niti veselja, žalosti niti jeze. Zato so pogosto videti hladni in odsotni. Ti simptomi so zelo podobni tistim pri depresivnem razpoloženju in jih ni enostavno razlikovati med seboj. Depersonalizacija se lahko pojavi tudi kot simptom depresije. Nasprotno pa se lahko depresija pojavi tudi kot posledica simptomov depersonalizacije.
Težave s pomnilnikom
Odnos do realnosti
V nasprotju z osebami s psihozo osebe z depersonalizacijskim sindromom vedo, da do spremenjenega zaznavanja pride zaradi njihove bolezni. Ljudje s psihotičnimi stanji pa so prepričani, da je njihov pogled na svet resničen. Na primer, verjamejo, da lahko drugi ljudje manipulirajo z njihovimi mislimi in občutki. Ljudje s simptomi depersonalizacije priznavajo, da se ni spremenil svet, ampak da je nekaj narobe z njihovim dojemanjem. To znanje povečuje stopnjo trpljenja in povzroča tesnobo pri prizadetih.
Zamišljenost in tesnoba
Strah pred tem, da bi ponoreli, je pogosta posledica depersonalizacije in derealizacije. Zaradi simptomov odmaknjenosti od sebe in svojega okolja se ljudje počutijo globoko negotove. Anksioznost, kompulzije in depresija gredo pogosto z roko v roki z depersonalizacijo. Veliko ljudi ne govori o svojih težavah iz strahu, da jih ne bodo jemali resno.
Depersonalizacija: vzroki in dejavniki tveganja
Strokovnjaki pripisujejo razvoj depersonalizacije in derealizacije interakciji različnih dejavnikov. Domneva se, da predispozicija vpliva na to, ali se duševna motnja pojavi ali ne. Zaenkrat ni dokazov o dedni komponenti.
Neposredni sprožilci depersonalizacije
Stres ima osrednjo vlogo kot konkreten sprožilec depersonalizacije. Zlasti travmatične izkušnje lahko sprožijo depersonalizacijo. Hude bolezni, nesreče ali celo poklicne in hude medosebne krize so lahko začetek depersonalizacije. V nevzdržnih situacijah se ljudje lahko notranje oddaljijo od sebe in dogodka. Strokovnjaki domnevajo, da je ta reakcija zaščitni mehanizem, ko druge strategije obvladovanja ne zadostujejo. Prizadeti so takrat le fizično prisotni, v mislih pa jih ni. Depersonalizacijo pogosto opisujejo kot zatišje po nevihti. Šele ko stres popusti, se pojavijo simptomi depersonalizacije.
Zgodnje zanemarjanje
Raziskovalci so ugotovili, da predvsem čustveno zanemarjanje v otroštvu spodbuja depersonalizacijo. Prizadeti so bili deležni premalo pozornosti staršev, bili so ponižani ali neopaženi. Pomanjkanje podpore socialnega okolja lahko privede do neugodnih strategij obvladovanja. Prvi simptomi odtujenosti od sebe in okolja se lahko pojavijo že v otroštvu. Resnost depersonalizacije je odvisna od intenzivnosti in trajanja negativnih izkušenj.
Ljudje, ki zanemarjajo svoje fizično in duševno zdravje, lahko doživijo simptome depersonalizacije. Depersonalizacija je lahko tudi posledica uživanja prepovedanih drog ali zastrupitve z alkoholom. Nezadostno spanje in neustrezna hidracija lahko povzročita tudi simptome depersonalizacije ali poslabšata obstoječe simptome.
Depersonalizacija: pregledi in diagnostika
Prva kontaktna točka je vaš družinski zdravnik. Opravil bo fizični pregled, če sumi na depersonalizacijski sindrom. Do depersonalizacije namreč lahko pride tudi zaradi telesnih bolezni, kot sta epilepsija ali migrena. Zdravnik mora tudi izključiti možnost, da se simptomi pojavijo kot stranski učinek zdravil ali kot posledica odtegnitve. Droge lahko povzročijo tudi občutek odtujenosti. Splošni zdravnik bo bolnika napotil k specialistu za natančno diagnozo in zdravljenje.
Za diagnosticiranje depersonalizacije bo psihiater ali psihoterapevt opravil podroben razgovor s pacientom. S pomočjo kliničnih vprašalnikov lahko zdravnik ali terapevt ugotovi, ali gre dejansko za depersonalizacijo ali so prisotne druge duševne motnje.
Zdravnik ali terapevt lahko za diagnosticiranje depersonalizacijske motnje postavi naslednja vprašanja:
- Imate včasih vtis, da se opazujete od zunaj?
- Se vam okolica včasih zdi neresnična?
- Imate včasih občutek, da drugi ljudje ali predmeti niso resnični?
Po mednarodni klasifikaciji duševnih motenj (ICD-10) je za diagnozo sindroma depersonalizacije in derealizacije potrebna vsaj depersonalizacija ali derealizacija:
- Depersonalizacijski sindrom: prizadeti dojemajo svoje občutke in izkušnje kot tuje, ločene od sebe, oddaljene, izgubljene ali kot pripadajo nekomu drugemu. Pritožujejo se tudi nad občutkom, da "v resnici niso tukaj"
- Sindrom derealizacije: prizadeti dojemajo svojo okolico, predmete ali druge ljudi kot neresnične, oddaljene, umetne, brezbarvne ali brez življenja.
Poleg tega se morajo prizadeti zavedati, da spremenjeno zaznavanje ni ustvarjeno od zunaj, ampak izhaja iz njihovih lastnih misli.
Depersonalizacija: zdravljenje
Zmanjšanje tesnobe
Na začetku terapije terapevt pacientu podrobno razloži duševno motnjo (psihoedukacija). Bolnik doživlja, da njegovo trpljenje jemljejo resno in da njegovo izkrivljeno dojemanje ni znak »norosti«, temveč del bolezni. Pacient se nauči postavljati pod vprašaj negativne in katastrofalne misli ter jih nadomestiti z realnimi ocenami. Pomemben cilj terapije je zmanjšati anksioznost in s tem psihično razbremeniti osebo.
Obvladovanje stresa in strategije spoprijemanja
Druga komponenta terapije je spopadanje s stresom. Pri mnogih bolnikih stres vodi do simptomov depersonalizacije. Zapustijo svoje telo in se tako oddaljijo od svojega okolja in težav. Ta postopek čez nekaj časa postane samodejen. S pomočjo dnevnika naj si bolnik zapiše, katere situacije sprožijo simptome depersonalizacije. Ta pregled prizadeti osebi pomaga bolje prepoznati vzorce in procese motnje.
Če se pojavijo simptomi odtujenosti, vam lahko grizljanje čilija ali glasno ploskanje pomaga vrniti v realnost. Odvračanje pozornosti je lahko tudi koristna metoda. Pogovori ali športne aktivnosti naj usmerijo misli nazaj v realnost. Odvračanje pozornosti tudi preprečuje kopičenje tesnobe. S temi in drugimi strategijami se bolniki naučijo nadzorovati simptome depersonalizacije.
Pri depersonalizaciji odsvetujemo sprostitvene vaje, saj lahko preveč počitka sproži simptome. Za okrevanje so zato bolj primerne pomirjujoče dejavnosti, kot so sprehodi.
Ukvarjanje z vzroki
V mnogih primerih so travmatične izkušnje vzrok za depersonalizacijo. Da bi se pacient spopadel s travmo, se mora najprej naučiti, kako se soočiti s simptomi. Pomembno je tudi, da je prizadeta oseba sposobna zaznavati, izražati in do neke mere nadzorovati svoja čustva. Šele po fazi stabilizacije je mogoče obravnavati travmatične vzroke.
Depersonalizacija: potek bolezni in prognoza
Če so simptomi hudi, prizadeti običajno dolgo časa trpijo za simptomi depersonalizacije in derealizacije. S pomočjo psihoterapije pa se lahko naučijo bolje obvladovati simptome. Prizadeti lahko z zmanjševanjem stresa pozitivno vplivajo tudi na potek bolezni. Vendar pa se simptomi depersonalizacije poslabšajo pod psihološkim stresom.
