Kako deluje furosemid
Kot vsi diuretiki Henlejeve zanke je tudi furosemid tako imenovani »diuretik z visokim pragom«. S takšnimi diuretiki se lahko poveča izločanje vode sorazmerno z odmerkom v širokem razponu odmerkov. To ni mogoče pri drugih diuretikih (npr. tiazidih). Pri tem nastopi maksimalni učinek po določenem odmerku, ki ga z nadaljnjim povečevanjem odmerka ni mogoče povečati.
Kri se filtrira v ledvicah. Odpadne snovi, onesnaževala in tudi nekatera zdravila se filtrirajo in na koncu izločijo z urinom. Najmanjša funkcionalna enota v ledvicah je nefron, ki je sestavljen iz ledvičnega telesca in ledvičnega tubula.
Nefroni filtrirajo majhne molekule iz krvi (krvne beljakovine in krvne celice ostanejo v krvi). Nastali primarni urin je še vedno nekoncentriran in se koncentrira v ledvičnih tubulih z reabsorpcijo vode, ki jo vsebuje. Pri tem se lahko filtrirajo in ponovno absorbirajo v kri tudi druge snovi, ki so pomembne za telo (na primer glukoza, natrij, kalij in kloridni ioni).
Skupaj s temi nabitimi delci se izločajo tudi velike količine vode, kar je dejansko predvideni učinek furosemida. Pri uporabi velikih odmerkov furosemida so možne količine urina do 50 litrov na dan. Povečano izločanje vode povzroči padec krvnega tlaka in zmanjša zadrževanje vode v telesu.
Absorpcija, razgradnja in izločanje
Po zaužitju se približno dve tretjini furosemida absorbira iz črevesja v kri. Učinek nastopi po približno pol ure.
Le majhen del učinkovine se presnovi v jetrih (približno deset odstotkov); preostanek se izloči nespremenjen – približno ena tretjina z blatom, preostala količina z urinom. Po približno eni uri se izloči polovica učinkovine.
Kdaj se uporablja furosemid?
Furosemid se uporablja za:
- zastajanje vode v telesu (edem) zaradi bolezni srca, ledvic ali jeter
- grozeča odpoved ledvic (ledvična insuficienca)
Odvisno od osnovne bolezni se učinkovina jemlje le kratek čas ali kot dolgotrajna terapija.
Kako se uporablja furosemid
V večini primerov zadoščajo odmerki od 40 do 120 miligramov furosemida na dan. V posameznih primerih in glede na osnovno bolezen pa lahko lečeči zdravnik predpiše odmerke do 500 miligramov na dan.
Pri zdravljenju hipertenzije lahko furosemid kombiniramo z drugimi antihipertenzivi, da zmanjšamo stopnjo neželenih učinkov in povečamo učinkovitost zdravljenja.
Kakšni so stranski učinki furosemida?
Pri več kot enem od desetih bolnikov neželeni učinki vključujejo elektrolitske motnje (zlasti spremenjene ravni natrija in kalija), pomanjkanje tekočine, nizek volumen krvi in krvni tlak, zvišane ravni lipidov v krvi in zvišane ravni kreatinina v krvi.
Poleg tega ima eden od desetih do enega od stotih bolnikov povišano raven holesterola v krvi in sečne kisline, napade protina in simptome, ki so posledica elektrolitskih motenj (krči v mečih, izguba apetita, občutek šibkosti, zaspanost, zmedenost, srčne aritmije itd.). ).
Tveganje za elektrolitske motnje in pomanjkanje tekočine je pri starejših bolnikih večje kot pri mladih.
Kaj je treba upoštevati pri jemanju furosemida?
Kontraindikacije
Furosemida se ne sme uporabljati pri:
- Ledvična odpoved, ki se ne odziva na zdravljenje s furosemidom.
- Jetrna koma in njen predhodnik (hepatična koma, praecoma hepaticum), povezana z jetrno encefalopatijo, tj. disfunkcijo možganov zaradi nezadostnega razstrupljanja jeter
- Hipokalemija (nizka raven kalija)
- Hiponatremija (nizka raven natrija)
- Hipovolemija (zmanjšana količina krvi v obtoku) ali dehidracija (dehidracija)
Interakcije z zdravili
Če med zdravljenjem s furosemidom jemljete nekatere druge učinkovine, kot so glukokortikoidi (»kortizon«) ali odvajala, lahko to povzroči nizko raven kalija v krvi. Enako velja, če bolnik zaužije velike količine sladkega korena.
Nesteroidna protivnetna zdravila (kot je ASK), ki se pogosto uporabljajo kot zdravila proti bolečinam, lahko na primer oslabijo učinek furosemida. Enak učinek se lahko pojavi pri kombinirani uporabi fenitoina (za epilepsijo) ali učinkovin, ki se prav tako izločajo skozi ledvične tubule, kot sta probenecid (za protin) in metotreksat (za raka in avtoimunske bolezni).
Izogibati se je treba sočasni uporabi furosemida in učinkovin, ki poškodujejo ledvice ali sluh (nefrotoksični ali ototoksični učinek). Primeri takih sredstev vključujejo antibiotike, kot so gentamicin, tobramicin, kanamicin, in zdravila proti raku, kot je cisplatin.
Sočasno uporabo stabilizatorja razpoloženja litija je treba le natančno spremljati, ker se litij v telesu prenaša kot natrij. Furosemid lahko torej bistveno spremeni njegovo porazdelitev v telesu.
Starostna omejitev
Furosemid je primeren tudi za zdravljenje otrok, vendar v ustrezno zmanjšanem odmerku. Ker imajo otroci, mlajši od šest let, pogosto težave s požiranjem tablet, je treba v tem primeru uporabiti peroralno raztopino.
Nosečnost in dojenje
Furosemid prehaja placentno pregrado in tako lahko preide v nerojenega otroka. Med nosečnostjo se zato diuretik sme uporabljati le pod strogim zdravniškim nadzorom in le kratek čas.
Zdravilna učinkovina prehaja v materino mleko, zato naj doječe matere prenehajo z dojenjem.
Kako dobiti zdravilo s furosemidom
Od kdaj je furosemid znan?
Od leta 1919 so strupene spojine živega srebra uporabljali kot diuretike. Leta 1959 je bila kot alternativa končno razvita učinkovina brez živega srebra furosemid. Zanj so leta 1962 vložili patentno prijavo in kmalu so ga začeli uporabljati v praksi.
