Kratek pregled
- Simptomi: Simptomi so odvisni od posamezne oblike gobavosti. Možni simptomi vključujejo kožne spremembe, izgubo otipnega občutka in paralizo.
- Prognoza: gobavost je ozdravljiva, če se zdravi pravilno. Če pa se ne začne pravočasno zdravljenje, lahko bolezen povzroči progresivno in trajno poškodbo.
- Vzroki: gobavost povzroča bakterija Mycobacterium leprae.
- Dejavniki tveganja: gobavost je še posebej razširjena v tropskih in subtropskih državah z visoko gostoto prebivalstva in nizkimi higienskimi standardi.
- Diagnoza: diagnozo postavimo na podlagi bolnikove anamneze, telesnega pregleda in posebnih preiskavnih metod za odkrivanje povzročitelja.
- Zdravljenje: gobavost se zdravi s kombinacijo različnih antibiotikov.
- Preprečevanje: Pri zdravljenju in oskrbi bolnikov z gobavostjo je treba upoštevati ustrezno osnovno higieno in ustrezno odstranjevanje kužnega materiala.
Kaj je gobavost?
Gobavost je nalezljiva bakterijska bolezen, znana tudi kot Hansenova bolezen ali Hansenova bolezen. Povzroča jo Mycobacterium leprae in se pojavlja po vsem svetu. Bakterije uničujejo kožo in sluznico ter napadajo živčne celice.
Države, ki jih gobavost še posebej prizadene, so Indija, Brazilija in Indonezija. Druge prizadete države so Nepal, Republika Kongo, Mozambik in Tanzanija.
Na splošno število primerov v Afriki, Ameriki, jugovzhodni Aziji in jugovzhodnem Sredozemlju upada od leta 2003. Kljub temu gobavost še vedno obstaja in vsako leto na tisoče ljudi po vsem svetu zboli za to boleznijo – med njimi je veliko otrok .
Na primer, leta 202,256 so Svetovni zdravstveni organizaciji (WHO) poročali o 2019 novih okužbah, vključno s 14,893 otroki, mlajšimi od 14 let.
V Nemčiji pa so v zadnjih letih zabeležili le posamezne primere uvožene gobavosti. V letu 2019 je bil prijavljen en primer gobavosti. V letu 2018 pa pristojnim organom ni bil prijavljen noben primer.
Gobavost v srednjem veku
Gobavost je bila v srednjem veku zelo razširjena tudi v Evropi. Bolezen je veljala za »božjo kazen«: prvotno ime »gobavost« verjetno izvira iz dejstva, da so morali ljudje z gobavostjo živeti (izpostavljeni) zunaj človeških naselij.
Kakšni so simptomi gobavosti?
Zdravniki razlikujejo med naslednjimi oblikami gobavosti:
Indeterminirana gobavost je zelo blaga oblika bolezni, pri kateri se pojavijo posamezne, manj pigmentirane (hipopigmentirane) kožne pege. V 75 odstotkih primerov se ti spontano zacelijo.
Tuberkuloidna gobavost ali gobavost živcev je blažja oblika bolezni. Kožne lezije se pojavljajo le občasno in so ostro definirane. Mesta so manj pigmentirana (hipopigmentirana) ali pordela in ne srbijo. Pri tej obliki bolezni so kot tipični simptomi gobavosti v ospredju posledice okvare živcev.
Izgubi se občutek za dotik (temperatura, dotik in bolečina). Ker prizadeti ne začutijo bolečine dovolj zgodaj, se pogosto poškodujejo. Mišice atrofirajo, pojavijo se paralize in včasih hude deformacije. Kožne spremembe se lahko pozdravijo same od sebe.
Lepromatozna gobavost je huda oblika nalezljive bolezni, ki se pojavi, ko je imunski sistem oslabljen. Na koži se pojavijo številne tumorje podobne bule, ki dajejo obrazu videz levje glave (»facies leontina«).
Tako imenovane mejne oblike gobavosti so mešane oblike, ki združujejo različne simptome drugih oblik.
Ali je gobavost ozdravljiva?
Gobavost je kronična bolezen kože, sluznic in živčnih celic. S pravočasno diagnozo in zdravljenjem je napoved ugodna.
Če pa se ne zdravi, lahko povzroči progresivne in trajne poškodbe kože, oči, okončin in živcev.
Škode, ki je že nastala, kot je pohabljanje ali paraliza, ni mogoče odpraviti. Približno dva do tri milijone ljudi po vsem svetu trajno prizadene gobavost.
Gobavost: vzroki in dejavniki tveganja
Povzročitelj gobavosti je bakterija Mycobacterium leprae. Bakterijo je leta 1873 kot povzročitelja nalezljive bolezni odkril norveški zdravnik Armauer Hansen. Mycobacterium leprae je manj agresivna bakterija, ki tako kot povzročitelj tuberkuloze živi v okuženih gostiteljskih celicah.
Posledično se imunski sistem proti patogenu bori neposredno z obrambnimi celicami (»celična obramba«), obrambne reakcije s protitelesi (»humoralna obramba«) pa skorajda ni. Le obsežna in dolgotrajna izpostavljenost bakteriji povzroči gobavost.
Kako točno se gobavost prenaša, še ni dokončno pojasnjeno. Vendar se zdi, da ima dolgotrajen tesen stik z nezdravljenimi bolniki z gobavostjo pomembno vlogo. Okuženi izločajo velike količine povzročitelja gobavosti v nosnem izločku ali prek kožnih razjed, ki se razvijejo.
Bakterije se nato domnevno prenašajo s človeka na človeka prek majhnih kožnih ran ali dihalnih poti kot kapljična okužba. Prenos patogena na nerojenega otroka med nosečnostjo je možen, če ima mati gobavost.
V nasprotju s splošnim prepričanjem gobavost ni zelo nalezljiva bolezen! Zato ljudi z gobavostjo običajno ni treba izolirati.
Pregledi in diagnoza
Inštitut za nalezljive bolezni in tropsko medicino je pravo mesto, kamor se lahko obrnete, če sumite na gobavost. Za diagnozo je zelo pomembna anamneza.
Odločilen dejavnik je, ali je bolnik v zadnjih letih nekaj časa preživel na območjih z nevarnostjo gobavosti, saj je bila gobavost v industrializiranih državah izkoreninjena. Pri fizičnem pregledu zdravnik odkrije značilne kožne spremembe, spremembe živčevja in senzorične motnje.
Nadaljnji pregledi
Druga diagnostična metoda je tako imenovana molekularno biološka detekcijska metoda, na primer detekcija genskega materiala Mycobacterium leprae z verižno reakcijo s polimerazo (PCR). To omogoča diagnosticiranje gobavosti v zgodnji fazi. Postopek služi tudi za potrditev diagnoze.
Leprominski test (Mitsudaova reakcija) je presejalni test protiteles, ki preiskuje imunski sistem telesa. Ta test omogoča razlikovanje med tuberkuloidno in lepromatozno gobavostjo.
Gobavost: Zdravljenje
Zdravljenje gobavosti je odvisno od števila patogenov. Uporablja se kombinacija različnih antibiotikov. Pri tuberkuloidni gobavosti sta učinkovini običajno dapson in rifampicin, pri lepromatozni gobavosti pa se uporablja tudi klofazimin.
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) priporoča šestmesečno terapijo za tako imenovano nizko patogeno gobavost (). Po drugi strani pa se s patogeni bogata gobavost () zdravi z ustreznimi antibiotiki vsaj dvanajst mesecev.
V posameznih primerih se zdravljenje nadaljuje še dlje. Takrat se bo morda treba zateči k nadomestnim zdravilom (»rezervni leprostatiki«).
Za popolno ozdravitev gobavosti je pogosto potrebnih več let zdravljenja. Podporna vadbena terapija pomaga preprečiti paralizo, ki jo povzroča gobavost.
Preprečevanje
Da bi preprečili prenos Mycobacterium leprae, je treba pri zdravljenju in oskrbi bolnikov z gobavostjo upoštevati osnovno higieno in ustrezno odstranjevanje kužnega materiala (npr. izločkov iz nosu in ran). Pri ljudeh, ki so bili v stiku z bolniki z multibakterijsko gobavostjo, je priporočljivo, da jih spremljate glede kliničnih simptomov vsaj pet let.
Zato je treba osebe v tesnem stiku testirati na okužbo vsakih šest mesecev, če je to mogoče. Te intervale testiranja je treba skrajšati, če imajo ti ljudje dodatne dejavnike tveganja, kot je imunska pomanjkljivost, ki jo povzročajo zdravila ali okužbe.
