Komunikacija med možgani in imunskim sistemom poteka med drugim prek hormonov, kot je stresni hormon kortizol. Obrambne celice proizvajajo tudi sporočilne snovi, znane kot interlevkini: nadzorujejo delovanje imunskega sistema in – če so prisotni v velikih količinah v krvi – signalizirajo možganom, da na primer v telesu divja okužba. Možgani nato povišajo telesno temperaturo in povzročijo, da se pacient počuti šibkega in brezvoljnega – tako da se počuti mirno. Če možgani zaznajo, da je raven interlevkina in s tem aktivnost imunskega sistema premočna, ponovno izključijo obrambo telesa.
Poleg takšnih sporočilnih snovi avtonomni živčni sistem služi tudi kot komunikacijski medij, ki pošilja sporočila iz telesa v možgane in obratno.
Alarmirane imunske celice
Kronični stres oslabi imunski sistem
Kronični stres pa ima drugačen učinek: raven kortizola v krvi je takrat trajno povišana. Stresni hormon se veže na receptorje, ki se nahajajo na površini določenih belih krvnih celic. Posledično te celice izločajo manj interlevkina-1-beta. Ta sporočilna snov običajno spodbuja razmnoževanje imunskih celic. Interlevkin-1-beta poveča tudi aktivnost naravnih celic ubijalk in pospeši tvorbo protiteles, ki so specializirana za določene patogene. Če raven te snovi, ki prenaša sporočila, pade, se zmanjša tudi učinkovitost imunskega sistema.
Kdor je nenehno »pod močjo«, naj se ne čudi, če ga okužba vedno znova ohromi. Marsikomu se v stresnih časih ponovijo tudi nadležni herpesni mehurčki, katerih povzročitelje imunski sistem običajno obvladuje. Rane se tudi počasneje celijo, ko je poškodovanec pod stresom.
Šport kot zavora za stres
Vse, kar deluje proti stresu, pa po drugi strani krepi imunski sistem. Šport na primer povzroči znižanje ravni kortizola v krvi. Redna telesna aktivnost tako krepi imunski sistem.
Ciljne tehnike sproščanja, kot so avtogeni trening, progresivna mišična sprostitev ali vaje za čuječnost, torej podpirajo tudi obrambo telesa.
Usodna moč negativnih čustev
Negativna čustva negativno vplivajo tudi na imunski sistem. Ljudje, ki trpijo za depresijo ali anksioznostjo, so zato bolj dovzetni za okužbe. Kolikšen je ta vpliv, med drugim kažejo študije z bolniki z rakom. V neki študiji je na primer polovica bolnic z rakom dojke, ki so trpele tudi za depresijo, umrla v petih letih – vendar le četrtina tistih bolnic z rakom, ki niso bile depresivne.
Razlog za to bi lahko bil, da imajo duševno stabilni bolniki v krvi več naravnih celic ubijalk. Ti lahko poleg patogenov izsledijo in uničijo tudi degenerirane celice.
Dvig pozitivne energije
Pozitivna čustva pa lahko okrepijo imunski sistem in celo izboljšajo možnosti za ozdravitev raka. Psihoonkologija si torej prizadeva preprečiti psihološke strese, povezane z rakom. V okviru zdravljenja se uporabljajo tehnike vedenjske terapije za krepitev pozitivnih misli in odpravo negativnih misli. Za ustvarjanje pozitivnega razpoloženja se uporabljajo tudi tehnike vizualizacije.
Hiperaktivne imunske celice
To je verjetno posledica pomanjkanja kortizola, menijo strokovnjaki. Kortizol običajno zavira nastajanje interlevkina-2, ko pa so ravni kortizola nizke, se nastajanje interlevkina-2 poveča. To v akcijo pokliče več celic T, ki v kontekstu avtoimunskih bolezni napadejo tudi lastne celice telesa. To teorijo med drugim podpirajo opažanja, da pri nekaterih nosečnicah z revmatoidnim artritisom simptomi nenadoma izginejo – med nosečnostjo se raven kortizola dvigne.
Povečanje alergij zaradi stresa
Podoben mehanizem pomeni, da se lahko simptomi alergijskih bolezni pod stresom poslabšajo. To se lahko zgodi na primer pri nevrodermatitisu in astmi. Imunski sistem obolelih je prekomerno stimuliran in proizvaja večje količine imunoglobulina E. Ta protitelesa se med alergijskimi reakcijami pritrdijo na kožo. Pri bolnikih z alergijami se ta protitelesa pritrdijo na tako imenovane mastocite (podskupina levkocitov), ki nato sproščajo histamin. Ta snov povzroča značilne simptome alergije, kot so srbenje, pordelost kože in otekanje tkiva (edem).
Učenje sprostitvene vaje lahko torej olajša življenje tudi alergikom, kot so pokazale študije: astmatiki imajo redkeje napade, koža bolnikov z nevrodermitisom se izboljša, ciljna sprostitev pa koristi tudi bolnikom s senenim nahodom.
