Kaj je prezračevanje?
Ventilacija nadomešča ali podpira dihanje bolnikov, pri katerih je spontano dihanje prenehalo (apneja) ali ne zadošča več za vzdrževanje telesnih funkcij. Zaradi pomanjkanja ali nezadostne oskrbe s kisikom se vsebnost ogljikovega dioksida v telesu poveča, vsebnost kisika pa upade.
Prezračevanje temu nasprotuje. Njegovo učinkovitost lahko merimo s plinsko analizo krvi, z merjenjem absorpcije svetlobe pri osvetlitvi kože (pulzna oksimetrija) ali koncentracije ogljikovega dioksida v izdihanem zraku (kapnometrija).
Različne tehnike prezračevanja
Obstaja veliko različnih tehnik prezračevanja. Lahko jih razvrstimo po različnih merilih. Načeloma obstaja ročna ventilacija z ročno ventilacijsko vrečko za nujne primere in mehanska ventilacija z ventilatorjem (respiratorjem). Slednje lahko glede na dostopno pot razdelimo na neinvazivno in invazivno ventilacijo:
- Neinvazivna ventilacija (NIV ventilacija): To se nanaša na mehansko ventilacijo preko prezračevalne maske ali prezračevalne čelade.
- Invazivna ventilacija (IV ventilacija): To se nanaša na mehansko ventilacijo preko cevi ali tanke cevke, vstavljene v sapnik (endotrahealni tubus ali sapnična kanila).
- Kontrolirana ventilacija: V tem primeru respirator, torej ventilator, opravi vse dihalno delo – ne glede na to, ali bolnik diha sam.
- Asistirana ventilacija: V tem primeru pacient opravi večji del dela dihanja in regulacije dihanja. Ventilator podpira bolnika kot dodatna dihalna mišica.
Obstajajo različne tehnike za nadzorovano in asistirano ventilacijo (več o tem spodaj).
Kdaj se izvede prezračevanje?
Ventilacija je vedno potrebna, kadar naravno spontano dihanje ne zadošča za vdihovanje dovolj kisika in izdihovanje dovolj ogljikovega dioksida. Glede na vzrok zdravnik izbere ustrezno obliko oziroma tehniko prezračevanja.
Na primer, pri ljudeh s kronično obstruktivno pljučno boleznijo (KOPB) ali boleznimi z oslabelostjo dihalnih mišic prezračevanje ponoči običajno zadostuje, da se dihalnim mišicam omogoči okrevanje. To se lahko izvaja tudi kot prezračevanje doma z respiratorji doma.
Sindrom akutne dihalne stiske (ARDS), ki ga povzročajo na primer pljučnica, pljučna embolija, zastrupitev krvi (sepsa) ali različna zdravila in toksini, običajno zahteva začasno prezračevanje. Včasih se dihalnemu plinu doda dušikov oksid (BREZ prezračevanja), da se poveča vsebnost kisika v krvi.
Bolnikom v komi ali tistim, ki zaradi paralize ne dihajo več sami, dolgotrajna mehanska ventilacija zagotavlja dovod kisika.
Za kaj se uporablja prezračevanje?
V nasprotju s spontanim dihanjem umetna ventilacija prisili dihalni plin v pljuča s pomočjo pozitivnega tlaka. Pri neinvazivnem umetnem dihanju uporabljamo maske, ki si jih namestimo čez usta in nos, pri invazivnem umetnem dihanju pa uporabljamo cevko, ki jo vstavimo v sapnik skozi usta ali nos (intubacija). Uporabljajo se različne oblike zdravljenja.
Pozor: za različne oblike zdravljenja ni mednarodno standardiziranih izrazov!
Kontrolirano prezračevanje
Kot je navedeno zgoraj, pri nadzorovanem mehanskem prezračevanju (nadzorovanem mehanskem prezračevanju ali neprekinjenem obveznem prezračevanju, CMV) respirator opravi vse delo dihanja in nanj ne vpliva nobeno spontano dihanje, ki ga bolnik morda še izvaja.
Razlikujemo med prezračevanjem z nadzorovanim volumnom in prezračevanjem s tlakom:
Volumsko kontrolirana oblika prezračevanja je tudi IPPV prezračevanje (intermitentno prezračevanje s pozitivnim tlakom). Pri tem tlak v pljučih med izdihom pasivno pade na nič. Vendar se ta tehnika danes redko uporablja. Namesto tega je običajno izbrana različica CPPV (kontinuirano prezračevanje s pozitivnim tlakom) kot prezračevanje z nadzorovanim volumnom: s to prezračevalno tehniko ventilator vzdržuje pozitiven tlak v pljučih med izdihom (PEEP = pozitivni tlak ob koncu izdiha). S tem preprečimo, da bi se pljučni mešički ob koncu vsakega izdiha sesedli (zrušili). CPPV je torej v bistvu IPPV s PEEP.
Pri prezračevanju z nadzorovanim tlakom (PCV) ventilator ustvari v dihalnih poteh in pljučnih mešičkih določen tlak, ki ni presežen, da lahko absorbira čim več kisika. Takoj, ko je pritisk dovolj visok, se začne izdih. To ščiti pljuča pred preobremenitvijo in poškodbami, ki jih lahko povzroči.
Pomožno prezračevanje
Slednje se pojavi pri asistiranem spontanem dihanju (ASB). Tu je spontano predihavanje podprto s tlakom: Ventilator nastavi tlak med vdihom (inspiratorni tlak) in volumski delež kisika v plinski mešanici, ki jo je treba vdihniti. Prav tako vzdržuje tlak v dihalnih poteh na koncu izdiha, tako da alveoli ostanejo odprti (PEEP). Pri ASB ventilaciji lahko bolnik sam določi hitrost dihanja in globino dihanja.
Ventilacija SIMV in ventilacija CPAP sta tudi različici asistirane ventilacije:
Sinhronizirano intermitentno obvezno prezračevanje (SIMV prezračevanje)
Pri ventilaciji SIMV je asistirano spontano dihanje bolnika kombinirano z nadzorovano ventilacijo. Respirator podpira bolnika, ko ga bolnik sproži z dihalnim naporom. Določen je interval med dvema fazama vdiha. Če bolnik diha izven teh intervalov, diha samostojno brez podpore. Če sprožitev s pacientovim lastnim dihanjem popolnoma odpove, respirator prezračuje neodvisno.
CPAP prezračevanje
Več o tej obliki prezračevanja si lahko preberete tukaj.
Visokofrekvenčna ventilacija (visokofrekvenčna oscilacijska ventilacija; HFO ventilacija)
Visokofrekvenčna ventilacija ima poseben status in se uporablja predvsem pri otrocih in novorojenčkih. Pri HFO ventilaciji se v dihalnih poteh ustvari turbulenca, tako da se zrak v pljučih nenehno meša. Posledica tega je izboljšana izmenjava plinov kljub nizki prostornini prezračevanja.
Kakšna so tveganja prezračevanja?
Poleg razdraženosti kože ali ran, ki jih povzroči maska ali cev, lahko pride do zapletov pri samem prezračevanju. Tej vključujejo
- Poškodba pljuč zaradi pritiska
- Pljučnica
- Povečanje pritiska v prsih
- Napihnjenost trebuha
- Zmanjšanje venskega vračanja v srce
- Povečanje žilnega upora v pljučih
- Zmanjšanje črpalne zmogljivosti srca
- Zmanjšanje pretoka krvi v ledvicah in jetrih
- Povišanje intrakranialnega tlaka
Prezračevanje, ki varuje pljuča, zmanjša ali prepreči takšne poškodbe z omejevanjem prezračevalnih tlakov in prezračevalnih volumnov.
