Kaj je presaditev matičnih celic?
Presaditev se v bistvu nanaša na prenos tkiva med dvema organizmoma, darovalcem in prejemnikom. Darovalec in prejemnik sta lahko ista oseba (avtologna presaditev) ali dve različni osebi (alogenska presaditev). Tako je tudi s presaditvijo izvornih celic – obliko terapije, ki se uporablja za različne vrste raka ter resne bolezni krvi in imunskega sistema.
Matične celice so nediferencirane celice, ki se lahko delijo neomejeno dolgo. Ko se delijo, nastaneta nova matična celica in celica, ki je sposobna diferenciacije – torej celica, ki se lahko razvije v določen tip celice (npr. kožna celica, krvna celica).
- rdeče krvne celice za transport kisika (eritrociti)
- Bele krvničke za imunsko obrambo (levkociti)
- trombociti za strjevanje krvi (trombociti)
Hematopoetske izvorne celice najdemo v kostnem mozgu različnih kosti – zlasti v kostnem mozgu dolgih cevastih kosti, medenice in prsnice. Tvorbo krvnih celic (hematopoezo) usklajujejo v kostnem mozgu številni različni hormoni. Končane celice se nato splaknejo v kri.
Zdravljenje z drugimi vrstami matičnih celic je bilo doslej večinoma le v eksperimentalnih študijah.
Presaditev hematopoetskih matičnih celic
Če se bolniku (ponovno) presadijo matične celice, ki so bile odvzete pred zdravljenjem raka, se to imenuje avtologna presaditev matičnih celic. Če pa sta darovalec in prejemnik dve različni osebi, gre za alogensko presaditev izvornih celic.
Zdravniki po vsem svetu vsako leto opravijo več kot 40,000 presaditev hematopoetskih matičnih celic. Zdravljenje je potrebno za bolnike z boleznimi hematopoetskega sistema, kot je levkemija.
Avtologna presaditev matičnih celic
Pri avtologni presaditvi matičnih celic je bolnik sam sebi darovalec. Poseg je torej primeren samo za bolnike z zdravim kostnim mozgom.
Najprej zdravnik pacientu odstrani zdrave izvorne celice, da jih zamrzne, dokler se ne prenesejo nazaj.
Alogenska presaditev matičnih celic
Pri alogenski presaditvi matičnih celic se hematopoetske matične celice zdravega darovalca prenesejo na bolnika. Tako kot pri avtologni presaditvi matičnih celic je bolnik podvržen mieloablaciji, da se njegovo lastno tkivo matičnih celic odstrani iz obtoka. Poleg tega bolnik prejme zdravila za zatiranje imunskega sistema (imunosupresija), tako da se ne more premočno boriti proti tujim izvornim celicam, ki se kasneje prenesejo.
Po tej pripravi se matične krvne celice, ki so bile predhodno odvzete darovalcu, prenesejo na bolnika.
Zaradi velikega števila potencialnih darovalcev (leta 2012 jih je bilo v Nemčiji že okoli pet milijonov) je iskanje danes uspešno v več kot 80 odstotkih primerov.
Mini presaditev
Novost je presaditev matičnih celic brez terapije z visokimi odmerki (»mini transplantacija«). Pri tem gre za bistveno šibkejšo mieloablacijo (tj. manj intenzivno kemoterapijo in radioterapijo), ki ne uniči popolnoma bolnikovega kostnega mozga. Ta postopek se uporablja na primer pri bolnikih, ki imajo slabo splošno stanje in bi zato težko preživeli visokoodmerno kemoterapijo in obsevanje celega telesa. Vendar ta postopek še ni standarden in je rezerviran za študije.
Obstajajo različna področja uporabe (indikacije) za avtologno in alogensko presaditev matičnih celic. V nekaterih primerih se indikacije prekrivajo – katera vrsta presaditve matičnih celic se nato uporabi, je odvisno od različnih dejavnikov, na primer od stopnje bolezni, starosti, splošnega stanja ali razpoložljivosti ustreznih darovalcev, kompatibilnih s HLA.
Na splošno obstajajo naslednja področja uporabe avtologne in alogenske presaditve matičnih celic:
Avtologna presaditev matičnih celic – uporaba
- Hodgkinovi in ne-Hodgkinovi limfomi
- Multipli mielom (plazmocitom)
- Neuroblastom
- Akutna limfoblastna levkemija (VSE)
- Akutna mieloična levkemija (AML)
Limfom in multipli mielom sta glavna področja uporabe avtologne presaditve matičnih celic.
- Akutna limfoblastna levkemija (VSE)
- Akutna mieloična levkemija (AML)
- Kronična limfocitna levkemija (CLL)
- Kronična mieloidna levkemija (CML)
- Osteomijelofibroza (OMF)
- Non-Hodgkinov limfom
- Hude prirojene bolezni imunskega sistema (imunske pomanjkljivosti, kot je huda kombinirana imunska pomanjkljivost, SCID)
- Prirojene ali pridobljene motnje tvorbe krvi, kot so aplastična anemija, talasemija in paroksizmalna nočna hemoglobinurija (PNH)
Kaj vključuje presaditev matičnih celic?
Pridobivanje izvornih celic
Hematopoetske matične celice je mogoče pridobiti iz treh virov:
Kostni mozeg
Matične celice se vzamejo neposredno iz kostnega mozga (od tod izvirni izraz »darovanje kostnega mozga« ali »presaditev kostnega mozga«). Medenična kost je običajno izbrana za aspiracijo krvi kostnega mozga z votlo iglo (punkcija). V primerjavi s periferno krvjo (ki kroži po arterijah in venah) ima večji delež belih krvničk (levkocitov) in njihovih predhodnih celic – vključno z želenimi izvornimi celicami. Rdeče krvne celice, ki jih vsebuje, je mogoče ločiti in vrniti v telo darovalca – to zmanjša izgubo krvi.
Blood
Matične celice pridobivajo iz periferne krvi, torej krvi, ki ni v kostnem mozgu. Ker vsebuje manj matičnih celic kot kri kostnega mozga, bolniku nekaj dni prej pod kožo vbrizgajo rastni faktor. To spodbuja izvorne krvne celice, da vse bolj migrirajo iz kostnega mozga v kri. Nato pride do neke vrste izpiranja krvi (afereza matičnih celic) – periferne matične celice se izfiltrirajo iz venske krvi s posebno centrifugo.
Slabosti: dajanje rastnega faktorja lahko znatno poveča število belih krvničk, kar je lahko povezano z bolečinami v kosteh. Poleg tega je treba za odvzem perifernih matičnih celic narediti dva dovolj velika vena – nekateri darovalci se na to odzovejo s stranskimi učinki, kot so težave s krvnim obtokom in glavoboli.
Poleg tega obstaja večja verjetnost, da bo presaditev perifernih matičnih celic pri prejemniku povzročila vrsto zavrnitvene reakcije (bolezen presadka proti gostitelju, glejte spodaj) kot presaditev matičnih celic iz drugih virov.
Popkovina
Nima smisla obdržati popkovnične krvi lastnega otroka, če bi kasneje potreboval presaditev izvornih celic. Po dosedanjih spoznanjih ni primeren za avtologno presaditev. Poleg tega je verjetnost, da bo otrok nekoč v prihodnosti potreboval lastne izvorne celice, zelo majhna.
Postopek presaditve matičnih celic
Postopek presaditve matičnih celic je v grobem razdeljen na tri faze:
- Faza kondicioniranja Najprej se s kemoterapevtiki ali obsevanjem celotnega telesa uniči kostni mozeg s tumorskimi celicami, s čimer se organizem »kondicionira« za nove izvorne celice. Ta faza traja od 2 do 10 dni.
Kakšna so tveganja presaditve matičnih celic?
V vseh fazah presaditve matičnih celic se lahko pojavijo značilni in včasih resni zapleti.
Stranski učinki kondicioniranja
Kemoterapija in/ali obsevanje celotnega telesa med fazo kondicioniranja lahko povzroči precejšnje stranske učinke. Te lahko prizadenejo srce, pljuča, ledvice in jetra. Pogosto je tudi izpadanje las in vnetje sluznice.
Okužbe
Okužbe so možne tudi po odpustu iz bolnišnice. Bolniki zato pogosto prejemajo preventivna zdravila proti bakterijam (antibiotiki), virusom (protivirusna zdravila) in glivicam (protiglivična zdravila).
Zavrnitev presadka
Reakcija prejemnikovega imunskega sistema proti presajenim matičnim celicam lahko povzroči zavrnitveno reakcijo. Ta klasična oblika zavrnitve organa je znana tudi kot reakcija darovalca proti prejemniku (bolezen gostitelj proti presadku). Odvisno od združljivosti HLA se to zgodi pri 2 do 20 odstotkih vseh alogenskih presaditev matičnih celic. Če laboratorijske vrednosti kažejo na zavrnitev presadka, bolnik prejme zdravila, ki močno zavirajo imunski sistem (intenzivna imunosupresija).
- Akutna GvHD (aGvHD): To se pojavi v 100 dneh po alogenski presaditvi matičnih celic in povzroči kožni izpuščaj (eksantem) in mehurje, drisko in povišano raven bilirubina kot znak poškodbe jeter. Približno 30 do 60 odstotkov vseh alogenskih presaditev matičnih celic povzroči aGvHD. Tveganje je večje pri nesorodnih darovalcih kot pri sorodnih darovalcih.
Kronična GvHD se lahko razvije iz akutne GvHD – neposredno ali po vmesni fazi brez simptomov. Lahko pa se pojavi tudi brez predhodnega aGvHD.
Da bi se izognili GvHD, se matične celice po zbiranju filtrirajo, da se čim bolj odstranijo limfociti T (zmanjšanje števila levkocitov). Za profilakso in zdravljenje obeh oblik GvHD se uporabljajo različna zdravila za zaviranje imunskega sistema (vključno s steroidi, ciklosporinom A ali takrolimusom z metotreksatom).
Kaj moram upoštevati po presaditvi matičnih celic?
Pomembno je, da ste pozorni na morebitne stranske učinke: imunosupresivno zdravljenje pogosto povzroči vnetje sluznice, na primer slabost, bruhanje in drisko. Zaradi teh neželenih učinkov lahko jeste manj (npr. vneta ustna sluznica, slabost) ali telo ne more absorbirati dovolj hranil (v primeru bruhanja in driske). Zato jih je treba zdraviti. V skrajnih primerih bo morda potrebna umetna prehrana, da se zagotovi zadostna oskrba s hranilnimi snovmi.
Ko ste odpuščeni iz bolnišnice, morate upoštevati nekaj stvari, da se zaščitite pred okužbo ali zavrnitvijo presadka. Dokler si imunski sistem ne opomore:
- Zdravila jemljite redno.
- Če je mogoče, se izogibajte gneči (kino, gledališče, javni prevoz) in stikom z bolnimi ljudmi v vaši bližini.
- Držite se proč od gradbišč in se izogibajte vrtnarjenju, saj lahko spore iz zemlje ali gradbenih ruševin povzročijo nevarne okužbe. Iz istega razloga odstranite sobne rastline z zemljo in se izogibajte stiku s hišnimi ljubljenčki.
- Ne cepite se z živimi cepivi.
- Ni vam treba slediti posebni dieti, vendar nekatera živila niso dobra za vas, ker povečajo tveganje za mikrobe. To še posebej velja za surove izdelke, kot so sir iz surovega mleka, surova šunka, salame, listnate solate, surova jajca, majoneza, surovo meso in surove ribe.
Obiščite tudi ponujene redne preglede: vaš lečeči zdravnik vas bo pregledal in vzel vzorce krvi, da preveri vaše krvne vrednosti in koncentracije zdravil.
V večini primerov se lahko vrnete na delo tri do dvanajst mesecev po presaditvi matičnih celic.
