Skrbništvo – razlogi
V Nemčiji je leta 1992 skrbništvo kot pravna skrb za dobrobit zadevne osebe nadomestilo do takrat veljavno skrbništvo in invalidsko skrbništvo. Prednost skrbništva je, da ima oseba pod skrbništvom več pravic, skrbnik pa večji nadzor. Poleg tega ni nujno, da je direktiva o oskrbi celovita, ampak se lahko nanaša le na določena področja.
Predpogoj za skrbništvo je objektivna potreba po pomoči in podpori. Ustanovi se lahko le, če zadevna oseba ne more več upravljati svojih zadev brez pomoči. Vzroki za to so lahko duševne bolezni, prirojene duševne, telesne ali psihične okvare. Primer duševne prizadetosti je duševno poslabšanje pri bolnikih z demenco.
Drugačna ureditev v Avstriji in Švici
Zastopanje odraslih bi moralo veljati le za področja, kjer je to nujno potrebno. Da bi to zagotovili, od 1. julija 2018 obstajajo štiri oblike (ali stopnje) zastopanosti odraslih:
- Healthcare proxy: Z zdravstvenim proxy lahko vsakdo, ki je popolnoma sposoben odločanja, natančno določi, kdo lahko v prihodnosti deluje v njegovem imenu, če tega sam ne bo več zmogel. Za različna področja svojega življenja lahko imenujete tudi različne pooblaščene zastopnike. Z zdravstvenim posrednikom lahko torej ohranite največjo možno samoodločbo v fazah, ko ne morete več sami sprejemati odločitev. Več o tem si lahko preberete tukaj.
- Izvoljeni odrasli zastopnik: če nekdo ni zagotovil sredstev prek zdravstvenega pooblaščenca, lahko ljudje, ki niso več popolnoma sposobni za delovanje, včasih še vedno imenujejo izvoljenega polnoletnega zastopnika.
- zakonsko zastopanje odrasle osebe: od julija 2018 je to nadomestilo "pooblastilo za zastopanje najbližjih sorodnikov" in je možnost, če ni bil ustvarjen noben zdravstveni pooblaščenec in "izvoljeno zastopanje odrasle osebe" ni mogoče.
- Sodno zastopanje odrasle osebe: To nadomešča prejšnje "skrbništvo" in se lahko upošteva, če ni pooblastila in ni možno nobeno drugo zastopanje odrasle osebe (izvoljeno ali zakonito).
KESB lahko na primer odredi skrbništvo, če nekdo ni več sposoben sam skrbeti za pomembne zadeve. Z drugimi besedami, imenuje se skrbnik in natančno se določi, za katera področja življenja osebe (npr. stanovanje, denar, zdravje) je odgovorna in kakšne možnosti ima. V skladu s tem obstajajo različne vrste skrbništva.
Na primer, v primeru spremljevalnega skrbništva skrbnik zadevni osebi ponudi le nizkopražne nasvete in podporo – vendar je zadevna oseba še vedno odgovorna za vse zadeve sama. V primeru zastopniške pomoči pa lahko svetovalec sklepa pogodbe in izvaja posle v imenu zadevne osebe. V primeru participativnega skrbništva lahko zadevna oseba in skrbnik sprejemata odločitve (na primer sklepanje pogodb) le s soglasjem drug drugega.
Predlog skrbništva
V Nemčiji lahko vsakdo zaprosi pristojno krajevno sodišče (skrbniško sodišče) za skrbništvo, če obstaja utemeljen sum, da sam ali druga oseba ne zmore več vsakdanjega življenja brez pravne in organizacijske pomoči.
Skrbniško sodišče mora to vlogo preučiti in postaviti izvedenca. To so uslužbenci sodišča, ki obiščejo prizadeto osebo v njenem bivalnem okolju, in zdravniki, ki dokumentirajo njeno zdravstveno stanje.
Če se ugotovi, da zadevna oseba ne more ustrezno zastopati svojih interesov, se za čas trajanja sodnega postopka imenuje skrbnik ad litem. To je lahko zaupna oseba zadevne osebe, odvetnik ali uslužbenec oblasti in združenj za nego.
Sodna obravnava
O potrebi po skrbništvu in o postavitvi skrbnika odloča sodnik. Prejme vsa izvedenska poročila in si mora ustvariti osebni vtis o zadevni osebi. Za to osebo obišče osebo v bolnišnici, domu za ostarele ali na domu. Vendar pa lahko zadevna oseba tudi zavrne zaslišanje v svojem zasebnem okolju. Zaslišanje nato poteka na sodišču.
Na zadnjem srečanju sodnik oskrbovancu razloži, kako se bo odločil.
Kdo postane varuh?
Če sodišče ne pozna zaupne osebe, ki bi bila pripravljena prevzeti varstvo, se postavi poklicni skrbnik. To so lahko socialni delavci ali odvetniki, ki živijo od zastopanja in skrbi za veliko skupino ljudi, za katere skrbijo. Poklicni negovalci običajno prejmejo pavšalno plačilo. Samo v primeru, ko posameznik ne more zagotoviti varstva, se lahko za skrbnika imenuje oskrbovalsko društvo ali javni organ.
Obseg oskrbe
Skrbništvo se vzpostavi samo za tista področja odgovornosti, ki jih zadevna oseba ne more opravljati samostojno. Glede na sposobnosti osebe se vzpostavi celovito skrbništvo ali skrbništvo za naslednja področja:
- Zdravljenje in skrb za zdravje
- Skrb za lastnino
- Pravica do prebivanja
- Stanovanjske zadeve
- Nadzor pošte in telefona
Naloge varuha
Oskrbovanec glede na določeno področje oskrbe vodi bančne posle za svojega varovanca, razporeja denar za določena obdobja, sklepa pogodbe z najemodajalci in upravniki domov ter pospremi oskrbovanca k zdravniku. Samoumevno je, da so zdravniki oproščeni dolžnosti zaupnosti do negovalca. Oskrbovanec in negovalec se skupaj odločita, katero zdravljenje je najboljše.
Osebni stik med skrbnikom in njihovim varovancem je ključen. V nobenem primeru ne zadošča, če se negovalec ukvarja samo s korespondenco in pravnimi zadevami in oskrbovanca ne obiskuje redno. V praksi pa pogosto ni tako. Zato politiki trenutno revidirajo zakon o skrbništvu in ga morda spremenijo.
Omejitve pristojnosti odločanja
Zakon o skrbništvu opredeljuje situacije, v katerih skrbnik ne sme odločati sam, temveč mora pridobiti soglasje pristojnega sodišča. Sem sodijo predvsem
- zdravljenje ali posegi, ki so povezani z velikim tveganjem za življenje ali velikim tveganjem za trajno okvaro zdravja (razen v nujnih primerih)
- sterilizacija
- Namestitev v zaprtem oddelku bolnišnice ali v domu za ostarele
- Odpoved obstoječih najemnih razmerij
Konec skrbništva
Skrbniško sodišče mora odločiti o prenehanju ali podaljšanju skrbništva najpozneje po sedmih letih. V večini primerov pristojno sodišče ob postavitvi skrbnika določi zgodnejši rok, do katerega je treba preveriti potrebo po varstvu.
Ne glede na to pa lahko skrbnik ali skrbnik kadarkoli obvesti sodišče, da so se pogoji za skrbništvo medtem spremenili ali celo prenehali veljati. Sodišče mora nato odločiti, ali bo skrbništvo prenehalo.
Če skrbnik ni zadovoljen s svojim skrbnikom, lahko sodišču predlaga drugega skrbnika. Ta oseba mora biti enako primerna in pripravljena prevzeti oskrbo. Če skrbnik ne izpolnjuje svojih nalog, ga sodišče razreši.
