Kratek pregled
- Simptomi: močna žeja, povečana želja po uriniranju, požrešen apetit, izguba teže, utrujenost, slaba zmogljivost, pomanjkanje koncentracije, bolečine v trebuhu, morda vonj po acetonu izdihanega zraka
- Zdravljenje: pri sladkorni bolezni tipa 1 inzulinska terapija; pri sladkorni bolezni tipa 2 spremembe življenjskega sloga (uravnotežena prehrana, več gibanja), po potrebi peroralna zdravila za sladkorno bolezen, po potrebi zdravljenje z insulinom, izobraževanje o sladkorni bolezni.
- Potek in prognoza: Le delno ozdravljiva, simptome lahko z uspešno terapijo bistveno omilimo; če se ne zdravi, so možni zapleti, kot sta hipoglikemija ali diabetična ketoacidoza, pričakovana življenjska doba pa se skrajša
- Pregledi in diagnostika: posvet z zdravnikom, telesni pregled, določanje glukoze v krvi na tešče in dolgo časa (HbA1c), po potrebi peroralni glukotolerančni test, test protiteles, preiskave krvi in urina.
- Vzroki in dejavniki tveganja: Pri sladkorni bolezni tipa 1 nejasno, verjetno avtoimunski odziv, genetski dejavniki ali okužbe, možno kratko dojenje; pri sladkorni bolezni tipa 2 ali MODY, nezdravem življenjskem slogu in pomanjkanju gibanja ter genetskih dejavnikih, redko snovi, kot so zdravila ali kemikalije
- Preprečevanje: sladkorne bolezni tipa 1 običajno ni mogoče preprečiti; pri sladkorni bolezni tipa 2 pogosto zdrav način življenja in zadostna telesna vadba zmanjšata tveganje za bolezen
Kako se sladkorna bolezen manifestira pri otrocih?
Zdravniki pa pri otrocih in mladostnikih vse pogosteje (poleg sladkorne bolezni tipa 2) diagnosticirajo tudi sladkorno bolezen tipa 1. To se običajno pojavi po 40. letu starosti. Vendar ima veliko današnjih potomcev značilen profil tveganja za to bolezen: premalo gibanja, prekomerna telesna teža in prehrana z veliko sladkorja in maščob. Posledično približno 200 otrok, starih od 12 do 19 let, vsako leto zboli za sladkorno boleznijo tipa 2 – in število še narašča.
Pri nekaterih otrocih in mladostnikih se razvijejo redke oblike sladkorne bolezni. Ti vključujejo MODY (»maturity onset diabetes in the young«). Zanesljivih podatkov o pogostosti tako redkih oblik sladkorne bolezni pri otrocih, mladostnikih in odraslih je malo.
Kateri simptomi kažejo na sladkorno bolezen pri otrocih?
Sladkorna bolezen tipa 1 pri otrocih pogosto pokaže simptome šele, ko je že uničenih več kot 80 odstotkov celic beta v trebušni slinavki, ki proizvajajo insulin. Pred tem zadostuje preostali inzulin, da preprečimo popolno iztirjenje presnove sladkorja.
Vendar se simptomi sladkorne bolezni tipa 1 pri otrocih včasih razvijejo v nekaj tednih. Tej vključujejo:
- Velike količine urina, uriniranje ponoči ali močenje
- Izjemen občutek žeje in več litrov pitja na dan
- Medlost in slaba učinkovitost
- Huda bolečina v trebuhu
- Tipičen vonj po acetonu v izdihanem zraku v napredovali fazi (kot "odstranjevalec laka za nohte")
Nasprotno pa se simptomi veliko redkejše sladkorne bolezni tipa 2 pri otrocih razvijajo počasi. Podobni so tistim pri sladkorni bolezni tipa 1. Vendar pa imajo prizadeti otroci običajno izrazito prekomerno telesno težo (debelost = debelost).
Zdravljenje sladkorne bolezni pri otrocih
Takoj po odkritju sladkorne bolezni so otroci in njihovi starši deležni posebnega usposabljanja za sladkorno bolezen. Izvedejo več o bolezni, o tem, kako se razvija, kako napreduje in kakšne možnosti zdravljenja so na voljo.
Med drugim spoznajo, koliko ogljikovih hidratov vsebujejo različna živila in koliko inzulina telo potrebuje za katera živila ob kateri uri dneva. Usposabljanje tudi uči, kako pravilno ravnati z morebitnimi zapleti sladkorne bolezni (kot sta hiperglikemija in hipoglikemija).
Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 1
Sladkorna bolezen tipa 1 zahteva vseživljenjsko injiciranje insulina (običajno z insulinskim peresnikom), saj trebušna slinavka ne proizvaja več insulina sama. Praviloma bolniki prejmejo inzulin v okviru intenzivirane inzulinske terapije. Vendar pa zdravniki za številne otroke in mladostnike uporabljajo tudi inzulinsko črpalko, ki jo je mogoče prilagodljivo in hitro upravljati.
Vrsta zdravljenja sladkorne bolezni in cilji zdravljenja (kot sta raven glukoze v krvi in vrednost HbA1c) se določijo individualno. Za HbA1c so na primer ciljne vrednosti pod 7.5 odstotka.
Intenzivna insulinska terapija (osnovni bolusni princip)
Bolniki si dolgodelujoči insulin injicirajo enkrat ali dvakrat na dan, da zadostijo osnovnim potrebam po insulinu (izhodišče). Otroci s sladkorno boleznijo pred vsakim obrokom izmerijo trenutno raven glukoze v krvi in si nato injicirajo drugi normalno delujoči ali kratkodelujoči insulin (bolus). Potrebna količina bolusa je odvisna od ure dneva in sestave načrtovanega obroka.
Inzulinska črpalka
Inzulinska črpalka je še posebej primerna za otroke, da kljub sladkorni bolezni ohranijo kakovost življenja. Zdravnik vsadi tanko iglo v trebušno maščobo, ki je preko majhne cevke povezana z insulinsko črpalko. To je majhna, programabilna naprava na baterije z rezervoarjem za insulin. Črpalko lahko pritrdite na pas ali jo nosite v majhni torbici, ki si jo bolniki s trakom obesijo okoli vratu in si jo zataknejo pod srajco. Na ta način ni viden od zunaj.
Inzulinska črpalka daje prizadetim veliko svobode. Bistveno razbremeni tudi otroke s sladkorno boleznijo, saj vsakodnevne boleče injekcije inzulina niso več potrebne. Inzulinska črpalka ostane na telesu ves čas, tudi med športom ali igro. Če pa je potrebno – na primer za plavanje – lahko črpalko za kratek čas odklopite.
Inzulinsko črpalko prilagodimo individualno v specializirani diabetološki ordinaciji ali ambulanti. Inzulinski rezervoar (vložek) je treba redno menjavati ali polniti.
Zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2
Tako kot pri sladkorni bolezni tipa 1 se načrt terapije in cilji terapije določijo individualno.
Osnova zdravljenja sta redna telesna dejavnost in šport ter sprememba prehrane (pestra, uravnotežena prehrana z veliko vlakninami, sadja in zelenjave). Tako se bolniki znebijo odvečnih kilogramov in znižajo povišan krvni sladkor. Zmanjšuje tudi dejavnike tveganja za spremljajoče in sekundarne bolezni (srčno-žilne bolezni, visok krvni tlak itd.). Pri izobraževanju o sladkorni bolezni otroci in mladostniki s sladkorno boleznijo dobijo nasvete in pomoč pri vadbenem programu ter individualne prehranske nasvete.
Če krvnega sladkorja s spremembo življenjskega sloga ni mogoče dovolj znižati ali če mladega bolnika ne moremo motivirati za več gibanja in bolj zdravo prehrano, zdravnik predpiše dodatna zdravila proti sladkorni bolezni (antidiabetike). Najprej poskusi s peroralnim antidiabetikom (običajno tablete metformina). Če ti po treh do šestih mesecih ne prinesejo želenega uspeha, bolniku damo inzulin.
Pomemben del terapije je tudi zdravljenje že obstoječih spremljajočih in sekundarnih bolezni.
Pričakovana življenjska doba otrok s sladkorno boleznijo
Potek bolezni in možna pričakovana življenjska doba med obolelimi otroki in mladostniki sta zelo različna. Oboje je v bistvu odvisno od vrste sladkorne bolezni in tega, kako dobro je zdravljena. Poleg tega splošno stanje bolnika vpliva na prognozo. Ozdravitev v bistvu ni mogoča, saj je sladkorna bolezen – z izjemo nosečniške – kronična bolezen. Vendar pa je simptome mogoče dobro nadzorovati.
Sladkorna bolezen tipa 1 pri otrocih, mladostnikih in odraslih je na splošno bolj zapletena za zdravljenje, vendar je tudi tu mogoče simptome dobro nadzorovati. Pri tem sta nujna redno osvežitveno usposabljanje in zdravniški nadzor. Glavni cilj je z insulinsko terapijo doseči čim bolj konstantno raven glukoze v krvi, da bi se izognili sekundarnim boleznim. Splošno pravilo je, da mlajši kot je bolnik ob nastopu bolezni, večje je tveganje za sekundarne zaplete v življenju.
Akutni zapleti, ki se pri sladkorni bolezni tipa 1 in tipa 2 pojavljajo z različno pogostostjo, so hipoglikemija in hiperglikemija. V hujših primerih lahko slednje povzroči diabetično ketoacidozo (zlasti pri sladkorni bolezni tipa 1). Pogosto so sekundarne bolezni tiste, ki končno skrajšajo pričakovano življenjsko dobo.
Akutni zapleti
Hipoglikemija
Hipoglikemija je eden najpogostejših in tudi najnevarnejših akutnih zapletov, ki se pojavljajo pri sladkorni bolezni pri otrocih na inzulinski terapiji. Pogosto je posledica tega, da si bolnik nehote vbrizga preveč insulina. Tudi neobičajno močan fizični napor ali preveč športa pogosteje vodita do hipoglikemije, če odmerek insulina ostane enak.
Možni simptomi hipoglikemije so znojenje, omotica, tresenje rok, palpitacije in izrazit občutek šibkosti. V hujših primerih se pojavijo tudi motnje koncentracije in vida, krči ter motnje zavesti ali celo nezavest.
Diabetikom, ki so posebej odvisni od inzulina, zdravniki svetujejo, naj imajo vedno s seboj nekaj glukoze, da se jim krvni sladkor v primeru blage hipoglikemije hitro dvigne. Po drugi strani pa hujši primeri običajno zahtevajo zdravljenje.
diabetično ketoacidozo
Popolno pomanjkanje insulina pri otrocih s sladkorno boleznijo tipa 1 povzroči, da celice prenehajo absorbirati sladkor (glukozo) iz krvi. Ko telo prejme premalo ali nič insulina od zunaj, krvni sladkor še naprej narašča.
Takšna hiperglikemija se pogosto pojavi pri inzulinsko odvisnih sladkornih bolnikih med akutno okužbo, kot je pljučnica ali okužba sečil. Telo takrat potrebuje več insulina kot običajno, čeprav bolnik morda malo poje. Običajni odmerek insulina je takrat nezadosten, glukoza v krvi pa čezmerno naraste.
Tipični simptomi so sadni vonj po acetonu izdihanega zraka in zelo globoko dihanje (dihanje na poljubljajoča usta). Telo skuša previsoko raven krvnega sladkorja znižati tako, da sladkor izloči skupaj z veliko tekočine. To vodi do povečanega izločanja urina in posledično do dehidracije. Bolniki so utrujeni in šibki, v skrajnih primerih padejo v komatozno stanje (ketoacidotična koma). Ta koma pomeni življenjsko nevarnost! Takoj je treba obvestiti urgentnega zdravnika.
V blagi obliki se diabetična ketoacidoza včasih pojavi tudi pri sladkorni bolezni tipa 2.
Posledične bolezni
Najpogostejše sekundarne bolezni sladkorne bolezni (ne glede na vrsto) so bolezni ledvic (diabetična nefropatija), bolezni mrežnice (diabetična retinopatija) in poškodbe živcev (diabetična polinevropatija). Poškodba živčevja skupaj s poškodbo ožilja, ki je tudi posledica povišanega krvnega sladkorja, sproži tako imenovani sindrom diabetičnega stopala.
Srčni napadi in možganske kapi so tudi možne pozne posledice slabo nadzorovane ali nezdravljene sladkorne bolezni pri otrocih, mladostnikih in odraslih.
Več o možnih zapletih in posledični škodi si lahko preberete v članku Sladkorna bolezen.
Prepoznavanje sladkorne bolezni pri otrocih
- Je vaš otrok zadnje čase pogosto opazno utrujen?
- Ali mora pogosto urinirati ali se močiti ponoči?
- Je zadnje čase več pil ali se pogosto pritoževal nad žejo?
- Ali se pritožuje zaradi bolečin v trebuhu?
- Ali ste opazili sadni vonj (kot "odstranjevalec laka za nohte") v zadahu?
- Ali ima še kakšen družinski član sladkorno bolezen?
Fizični pregled in glukoza v krvi na tešče
Zdravnik nato pregleda otroka in se običajno dogovori za nov termin za odvzem krvi (zjutraj). Za to mora biti otrok tešč, torej vsaj osem ur ni jedel ničesar in ne užival sladkanih pijač. To je edini način za zanesljivo določitev vrednosti glukoze v krvi na tešče.
Vendar ena sama meritev ne zadošča za diagnozo "sladkorna bolezen pri otrocih". Za izključitev merilnih napak in nihanj so potrebne ponovne meritve glukoze v krvi na tešče (vsaj dvakrat). Če je rezultat večkrat nad 126 mg/dl, to kaže na sladkorno bolezen.
Dolgotrajna vrednost glukoze v krvi (HbA1c)
Pri sumu na sladkorno bolezen tipa 1 pri otrocih in mladostnikih zdravnik običajno določi HbA1c le v dvomljivih primerih.
Vrednost HbA1c je pomembna tudi, če že poznamo sladkorno bolezen. Zdravniki ga redno merijo, da preverijo uspešnost zdravljenja sladkorne bolezni.
Presejalni test protiteles
Če sladkorne bolezni pri otrocih ni mogoče jasno razvrstiti v tip 1, pojasni presejalni test protiteles. Pri tem testu zdravnik pregleda bolnikov vzorec krvi za avtoprotitelesa, ki so značilna za sladkorno bolezen tipa 1. Pri sladkorni bolezni tipa 2 takih avtoprotiteles ni mogoče odkriti.
Presejalni test protiteles omogoča zelo zgodnjo diagnozo sladkorne bolezni tipa 1 pri otrocih in mladostnikih, saj lahko avtoprotitelesa najdemo v krvi leta pred pojavom bolezni. Sladkorna bolezen tipa 1 se sicer s simptomi pokaže šele, ko je uničenih že okoli 80 odstotkov celic beta.
Peroralni test tolerance za glukozo (oGTT)
Strokovnjaki imenujejo tudi peroralni glukozni tolerančni test (oGTT) test obremenitve s sladkorjem. Preizkuša, kako dobro telo izkorišča sladkor. Za to se najprej določi glukoza v krvi na tešče. Pacient nato popije določeno sladkorno raztopino (75 gramov raztopljenega sladkorja). Po eni in dveh urah zdravnik ponovno izmeri raven glukoze v krvi.
Za diagnozo sladkorne bolezni tipa 1 pri otrocih zdravniki običajno opravijo oGTT le v dvomljivih primerih. Po drugi strani pa je sum na sladkorno bolezen tipa 2 del rutinske diagnostike. Za potrjen rezultat se običajno opravi dvakrat.
Analiza urina
Za diagnosticiranje sladkorne bolezni pri otrocih je koristen tudi urinski test za sladkor (glukozo). Običajno določene celice v ledvični meduli prenašajo sladkor, ki je vstopil v urinski predhodnik (primarni urin), nazaj v kri. V zdravem urinu torej sladkorja ni ali ga je skoraj nič.
Če pa se krvni sladkor močno dvigne nad normalno raven, ledvice pogosto ne morejo izvesti te reabsorpcije. Telo nato izloči več sladkorja z urinom (glukozurija) – znak motene tolerance za glukozo ali manifestne sladkorne bolezni.
Že vrsto let so na voljo posebni testni lističi za domačo in preprosto uporabo v praksi za odkrivanje glukozurije. To traja le nekaj minut.
Če je raven glukoze v krvi trajno previsoka, molekule sladkorja sčasoma poškodujejo ledvično tkivo (diabetična nefropatija). Indikacija za to je določena beljakovina v urinu, albumin. To tako imenovano albuminurijo je mogoče zaznati tudi z urinskim testnim lističem.
Drugi pregledi
Zakaj otroci zbolijo za sladkorno boleznijo?
Vzroki za sladkorno bolezen pri otrocih (in odraslih) so odvisni od oblike sladkorne bolezni.
Sladkorna bolezen tipa 1 pri otrocih
Sladkorna bolezen tipa 1 je avtoimunska bolezen. Tukaj protitelesa napadejo beta celice trebušne slinavke, ki proizvajajo insulin, in jih uničijo. Posledično telo ne more več proizvajati dovolj inzulina (absolutno pomanjkanje inzulina).
Strokovnjaki zdaj poznajo različna takšna avtoprotitelesa, ki se pojavijo pri sladkorni bolezni tipa 1. Sem spadajo na primer avtoprotitelesa proti komponentam citoplazemskih otočkov (ICA) in proti insulinu (IAA).
Zakaj pacientov imunski sistem deluje proti lastnemu tkivu, ni jasno. Zdi se, da igrajo vlogo genetski dejavniki, saj se sladkorna bolezen tipa 1 včasih pojavi pri več članih družine. Raziskovalci so zdaj odkrili več genskih mutacij, za katere se zdi, da so povezane s sladkorno boleznijo tipa 1.
Sladkorna bolezen tipa 1 se pogosto pojavi skupaj z drugimi avtoimunskimi boleznimi, kot sta celiakija ali Addisonova bolezen.
Sladkorna bolezen tipa 2 pri otrocih
Sladkorna bolezen tipa 2 se razvija več let: telesne celice postanejo vse bolj neobčutljive na hormon inzulin, ki znižuje krvni sladkor. Ta insulinska rezistenca vodi do relativnega pomanjkanja insulina: bolnikovo telo na začetku običajno še vedno proizvaja dovolj insulina, vendar se njegova učinkovitost na celice sčasoma zmanjša.
Da bi to nadomestilo, trebušna slinavka poveča proizvodnjo insulina. Na neki točki pa se zaradi preobremenitve izčrpa. Nato se proizvodnja insulina zmanjša. V napredovalih fazah bolezni lahko pride do popolnega pomanjkanja insulina.
Natančni vzroki za sladkorno bolezen tipa 2 niso znani. Vendar pa so tako pri otrocih kot odraslih nezdrav življenjski slog z energijsko pretirano bogato prehrano, premalo gibanja in debelost glavni dejavniki, ki spodbujajo razvoj inzulinske rezistence. Poleg tega imajo genetski dejavniki vlogo pri razvoju bolezni.
Posebne oblike sladkorne bolezni pri otrocih
Obstajajo tudi druge redke oblike sladkorne bolezni z različnimi vzroki (kemikalije, zdravila, virusi itd.).
Ali je mogoče preprečiti sladkorno bolezen pri otrocih?
Če je vzrok genetski, sladkorne bolezni ni mogoče preprečiti. To še posebej velja za sladkorno bolezen tipa 1. Da bi preprečili razvoj sladkorne bolezni tipa 2, je pomembno, da že v zgodnji mladosti poskrbimo za zdrav način življenja in zadostno gibanje.
Težko je preprečiti tudi redkejše oblike, ki so na primer posledica izpostavljenosti kemikalijam ali zdravilom. Sladkorna bolezen se običajno dolgo časa razvija neopazno, zato prekinitev jemanja na primer zdravil ne preprečuje več sladkorne bolezni.
Zgodnja diagnoza in terapija pa lahko preprečita morebitne zaplete in sekundarne bolezni.
