Druga klasična področja nadzora
Upravljanje premoženja je lahko ena od nalog skrbnika, na primer, če sodišče odloči, da oseba ne upravlja lastnega denarja v svojo korist zaradi osnovne bolezni ali invalidnosti. Na primer, oseba z bipolarno motnjo v manični fazi lahko sklene pogodbe, s katerimi se sicer ne bi strinjala. Tudi v primeru depresija, pomanjkanje pogona, ki pogosto spremlja bolezen, lahko pomeni, da se denarna nakazila ne izvajajo, kar lahko vodi tudi v finančne in pravne težave.
Če je zato negovalcu zaupana dolžnost finančnega zavarovanja, oskrbovancu ni popolnoma zavrnjen dostop do lastnega premoženja, tako da ni popolnoma nezmožen. Kljub temu je še vedno mogoče kupiti osnovne stvari, ki so pomembne za preživetje. To velja na primer za nakupe hrane.
Če gre zdaj za večje nakupe ali luksuzno blago, mora biti skrbnik vključen v odločitev in lahko nakup razveljavi brez soglasja. V tem primeru pa je skrbnik zakonsko dolžan sprejeti odločitev v interesu oskrbovanca. Glavna naloga nadzornika je zaščititi finančne interese osebe, za katero skrbi.
Sem spada tudi skrb za dohodek od prodaje ali prihodka od najema ter za stroške, kot so zahtevki najemodajalca ali banke. Izraz nastanitev opisuje ukrep, pri katerem je oseba prikrajšana za svobodo, ker je njena bolezen zaradi bolezni oslabljena in bi brez ukrepa poškodoval sebe ali druge. V večini primerov so duševno bolne osebe nastanjene na psihiatričnem oddelku bolnišnice, možna pa je tudi nastanitev v domu ali stanovanju.
V tem primeru je prostor, v katerem se lahko premika oseba, ki je nastanjena, močno omejen in nadzorovan zaradi samozaščite. Če zdravstveni pogoji za nastanitev niso več izpolnjeni, bo morda treba nastanitev predčasno odpovedati. Vsaka oseba, ki ni več sposobna dati soglasja in je proti svoji volji sprejeta na zaprti oddelek, je nameščena v prisilno nastanitev.
To je formalno pred zakonom predvsem bistvena kršitev pacientovih pravic. Iz tega razloga lahko le tako velika ogroženost bolnika ali s strani bolnika privede do takega prisilnega ukrepa. Razen v nujnih primerih mora vsako prisilno namestitev predhodno odobriti sodišče.
V tem okviru je izredni dogodek opredeljen kot npr. Akutni samomor ali akutno agresivno vedenje drugih. V Nemčiji je obdobje, v katerem je oseba lahko začasno pridržana proti svoji volji, dokler ni treba opraviti sodnega zaslišanja, med 24 in 72 urami. Podobno kot pri začetni negi je treba za vsako prisilno namestitev pridobiti zdravniško spričevalo.
Oskrbnik je načeloma bistvenega pomena za prakso, saj je njegova naloga pravočasno oddati prošnjo za prakso ali konec napotitve. Če skrbnika še ni, se lahko imenuje začasni skrbnik. Če je nevarnost neposredna, je morda možna tudi takojšnja začasna nastanitev, vendar mora to čim prej pregledati lokalno sodišče.
V Nemčiji je obdobje, v katerem je lahko pacient pridržan proti svoji volji brez sodne obravnave, od 24 do 72 ur. Načeloma se lahko vse vrste pregledov in terapij izvajajo samo na ljudeh, ki so dali svoje soglasje. Kot predpogoj za tako privolitev zakonodajalec določa, da mora bolnik videti obseg zdravljenja ali njegovo zavrnitev.
Tudi negovalec ne more določiti obveznega zdravljenja, če je oskrbovani bolnik sposoben dati soglasje z zdravniškega vidika. Primer: bolnik s kronično boleznijo odvisnosti od alkohola je zaradi neustreznega samomorilnega nagnjevanja njegov skrbnik prisilno premeščen v psihiatrično oskrbo. Med 3-tedenskim bivanjem na zaprtem oddelku bolnik kaže jasne znake rak.
Oddelčni zdravnik zdaj priporoča različne diagnostične ukrepe. Pacient te zavrne. Ker je na tej točki že fizično razstrupljen in ima zato z medicinskega vidika pravico do soglasja, ima pravico zavrniti te preglede, četudi njegova negovalka misli drugače.
Komplicirajoča izjema je primer, da je obravnavana zadeva ali "življenjska zadeva" že oskrbljena, ker se je v preteklosti že zgodila. Primeri tega so intravenska zdravila v okviru kroničnega zdravljenja stanje kot shizofrenija, kjer bolnik na primer preneha jemati zdravila v akutni fazi ali ponoči pritrdi varnostni pas, ker bolnik z demenca je zaradi fizične vznemirjenosti večkrat padel iz postelje in se poškodoval. Da bi pojasnili, ali lahko pacient da soglasje ali ne, bi morali psihiatri v primeru dvoma poskrbeti za psihiatrične posvete. Vendar je pri nujni obravnavi situacija drugačna. Na primer, če je bolnik v nezavesti in je napoten k zdravniku na zdravljenje, se o ukrepih, ki jih je treba sprejeti, odloči le zdravnik, ki zagotavlja začetno zdravljenje.
Vsi članki v tej seriji:
