Serotoninski sindrom: vzroki, zdravljenje

Kratek pregled

  • Simptomi: obilno znojenje, pordela koža, suhe sluznice, visok pulz in krvni tlak, slabost in bruhanje, motnje med mišicami in živci (tresenje, mišična togost, pretirani refleksi), psihične motnje (nemir, vznemirjenost, motnje zavesti) ter srčne aritmije, epileptični napadi in odpoved organov
  • Zdravljenje: ukinitev vzročnih zdravil, obsežno hlajenje, če je povišana telesna temperatura, zdravila za zniževanje vročine in mišično sproščanje, zdravila za zaviranje serotonina
  • Vzroki in dejavniki tveganja: zdravila za depresijo, razgrajevalci zdravil za zdravljenje bolezni srca in epilepsije ter zdravila, ki delujejo na serotoninski sistem.
  • Diagnoza in preiskave: zdravniški razgovor (zdravstvena anamneza) in fizični ter nevrološki pregled (zdravniki na primer testirajo reflekse), psihiatrični pregledi, krvne preiskave, slikanje z magnetno resonanco (MRI), računalniška tomografija (CT), elektrokardiogram (EKG).
  • Potek bolezni in prognoza: Potek je običajno blag in prognoza dobra. Odvisno je od ravni serotonina in časa, ki ga telo potrebuje, da razgradi vzročno zdravilo ali zdravilo. Le v posameznih primerih serotoninski sindrom povzroči smrt.

Kaj je serotoninski sindrom?

Serotoninski sindrom je posledica presežka živčnega prenašalca (nevrotransmiterja) serotonina v centralnem živčnem sistemu. Druga imena vključujejo serotoninergični ali serotonergični sindrom in centralni serotoninski sindrom.

Vzrok za presežek serotonina je večinoma posledica zdravil za depresijo (antidepresivov), ki vplivajo na serotonergični sistem telesa. Serotoninski sindrom torej v najširšem smislu povzročajo stranski učinki ali interakcije različnih antidepresivov (pa tudi drugih) zdravil. Zdravniki govorijo tudi o neželenih učinkih zdravila.

Ni natančno znano, kako pogosto se pojavlja. Običajno je blago ali pa se pojavijo netipični simptomi. Zato serotoninskega sindroma pogosto ni mogoče odkriti.

Kaj je serotonin?

Serotonin (kemikalija: 5-hidroksi-triptamin) je pomemben posrednik živčnega sistema (nevrotransmiter). Najdemo ga tako v centralnem (možgani in hrbtenjača) kot v perifernem živčevju. V centralnem živčnem sistemu (CNS) je serotonin vključen v nadzor ritma spanja in budnosti, čustev, temperature ali bolečine, pa tudi v procesih učenja in oblikovanju spomina.

Depresija in serotoninski sindrom

Serotonin skupaj z drugim nevrotransmiterjem, imenovanim norepinefrin, nadzoruje različne procese v možganih. Sem sodijo predvsem čustveni procesi ter nadzor pozornosti in zaviranje bolečine.

Strokovnjaki domnevajo, da pomanjkanje teh snovi vodi do depresivnih simptomov, kot so žalost, brezvoljnost in izguba zanimanja. Zato zdravniki depresijo zdravijo z zdravili, ki zvišujejo raven serotonina v telesu. Posledično in na primer zaradi previsokega odmerka zdravila je lahko serotonin v presežku in na koncu privede do serotoninskega sindroma.

Kakšni so simptomi?

Včasih se povišana raven serotonina najprej kaže kot blaga gripi podobna okužba. Hujši simptomi se nato razvijejo v nekaj minutah.

Strokovnjaki trenutno delijo simptome serotoninskega sindroma v tri skupine:

Vegetativni simptomi.

Prizadeti imajo povišano telesno temperaturo in mrzlico, zato se pogosto počutijo zelo slabo (gripi podoben občutek). Drugi vegetativni simptomi, ki se pogosto pojavijo pri serotoninskem sindromu, so:

  • Povišan pulz in krvni tlak (tahikardija in hipertenzija).
  • Hitro dihanje (hiperventilacija)
  • Obilno potenje (hiperhidroza)
  • Slabost, bruhanje in driska
  • Glavobol

Motena interakcija med mišicami in živci

Oboleli se tresejo (tremor), imajo lahko sprožene in pretirane reflekse (hiperrefleksija), nehoteno trzanje mišic (mioklonija), zaradi povečane mišične napetosti se lahko gibajo le ob naporu (hiperrigidnost, otrplost). Možni so tudi mišični krči.

Psihološki učinki

Poleg tega prizadeti posamezniki trpijo zaradi simptomov, ki jih sproži serotoninski sindrom v centralnem živčnem sistemu. Presežek serotonina tukaj vodi do povečanega vzburjenja. Posledično se pri serotoninskem sindromu pogosto pojavijo naslednje duševne motnje:

  • nemir, živčnost, želja po gibanju
  • @ Halucinacije
  • Motnje zavesti in pozornosti
  • Povečano razpoloženje
  • Težave s finim uravnavanjem gibov (motnje koordinacije)

Kako se zdravi serotoninski sindrom?

Serotoninski sindrom velja za psihiatrično in nevrološko nujno stanje, ker je včasih smrtno nevaren. Kot prvi ukrep zdravniki opustijo zdravila, ki povzročajo serotoninski sindrom. Pri blagih simptomih ta pristop običajno zadostuje (v približno 90 odstotkih primerov). Če simptomi ne izginejo, zdravniki sprejmejo dodatne ukrepe. Hud serotoninski sindrom zahteva intenzivno zdravniško spremljanje in nego.

Intenzivna nega serotoninskega sindroma

Zdravila

Antipiretična zdravila dodatno znižajo visoko telesno temperaturo.

Če je potrebno, zdravniki dajo zdravila za sprostitev mišic (mišični relaksanti). Tako znižujejo denimo povišano telesno temperaturo, ki se pri serotoninskem sindromu pojavi predvsem zaradi povečane mišične napetosti. Mišični relaksanti so namenjeni tudi preprečevanju hudih poškodb mišic, na primer razpada mišičnih vlaken (rabdomioliza). To hkrati ščiti ledvice. To je zato, ker rabdomioliza sprosti velike količine mišičnega proteina mioglobina, ki veže kisik. Ta se včasih odloži v ledvično tkivo in povzroči odpoved ledvic.

Za serotoninski sindrom se dajejo tudi benzodiazepini, kot sta lorazepam in diazepam. Zavirajo napade.

Če simptomi ne izginejo, zdravniki dajo tudi ciproheptadin ali metisergid. Obe zdravili se med drugim vežeta na strukture serotoninskih receptorjev in jih zavirata ter tako zmanjšata škodljiv vpliv presežka hormonov serotoninskega sindroma. Budne osebe pogoltnejo tablete, sedirane osebe prejmejo zdravilne učinkovine po želodčni sondi.

Kateri so vzroki in dejavniki tveganja?

V nekaterih primerih se prvi znaki serotoninskega sindroma pojavijo že po prvem odmerku antidepresiva. Pri drugih obolelih se razvije šele po povečanju odmerka. V večini primerov pa se serotoninski sindrom razvije, ko se kombinirata dve ali več zadevnih zdravil. To je zato, ker interakcije med zdravili povzročijo znaten presežek serotonina.

Poleg antidepresivov serotoninski sindrom povzročajo tudi nekatera druga zdravila in nekatera prepovedana zdravila, ki motijo ​​serotonergični sistem.

Ta zdravila, kot tudi zdravila, ki povzročajo serotoninski sindrom, zlasti v kombinaciji, vključujejo, razdeljena glede na njihov učinek:

Vpliv na serotoninergični sistem

Aktivne sestavine

povečana tvorba serotonina

povečano sproščanje serotonina

amfetamini, kokain, mirtazapin, metadon, ekstazi, zdravilo za Parkinsonovo bolezen L-dopa

zaviranje ponovnega privzema iz sinaptične špranje med dvema živčnima celicama

Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina (SSRI), kot so citalopram, sertralin, fluoksetin, paroksetin

Selektivni zaviralci ponovnega privzema serotonina in norepinefrina (SSNRI), kot sta venlafaksin, duloksetin

triciklični antidepresivi, kot so amitriptilin, doksepin, dezipramin, nortriptilin, klomipramin, imipramin

Zaviranje razgradnje serotonina

Zaviralci monoaminooksidaze (MAO), kot so moklobemid, tranilcipromid ali antibiotik linezolid

stimulativni učinek na strukture serotoninskih receptorjev (5-HT receptorji)

Agonisti 5-HT1, kot so buspiron ali triptani (npr. sumatriptan, almotriptan), predpisani za migrene

povečan učinek serotonina

Litij

Vpliv drugih zdravil

V telesu se razgradijo tudi zdravila. Vendar pa obstajajo nekatera zdravila, ki motijo ​​razgradnjo zgoraj omenjenih zdravil, večinoma zato, ker se presnavljajo na enak način. Sem spadajo na primer zdravila za srce amiodaron ali zaviralci adrenergičnih receptorjev beta, zdravila za epilepsijo, kot je karbamazepin, in tudi zdravila za zdravljenje HIV, kot sta ritonavir ali efavirenz.

Gastroprotektivno zdravilo cimetidin zavira tudi razgradne proteinske komplekse. Posledično se serotonergično aktivne snovi kopičijo v telesu. Posledično še močneje vplivajo na serotoninski sistem. Na ta način lahko celo majhen odmerek zdravila včasih povzroči serotoninski sindrom.

Kako se diagnosticira in preiskuje serotoninski sindrom?

Poleg tega se razmeroma hitro razvije presežek serotonina. To pogosto pušča malo časa za obsežne preiskave v hudih primerih. Diagnozo dodatno otežuje dejstvo, da ni pomembnejših laboratorijskih testov za določitev serotoninskega sindroma kot vzroka za simptome.

Kdor sumi, da ima serotoninski sindrom, naj nemudoma obišče zdravnika, na primer psihiatra, ki ga zdravi.

anamneza (anamneza)

Temelj diagnoze serotoninskega sindroma je anamneza. Na primer, zdravnik postavlja naslednja vprašanja:

  • Za kakšnimi simptomi trpite?
  • Imate povišano telesno temperaturo, slabost z bruhanjem in drisko? Se opazno potite?
  • Se težko premikate? Ali imate mišične krče ali trzanje?
  • Imate težave z mirnim sedenjem?
  • Kako dolgo so prisotni simptomi? Ali so se v zadnjih urah povečale?
  • Katere prejšnje bolezni imate?
  • Imate depresijo, zaradi katere jemljete tablete?
  • Katera zdravila jemljete? Navedite vsa zdravila, vključno s prehranskimi dopolnili in zeliščnimi sredstvi!
  • Ali je bilo vaše zdravilo pred kratkim spremenjeno ali podaljšano?
  • Ali redno uporabljate droge?

Zdravniški pregled

Po podrobnem zaslišanju zdravnik podrobno pregleda telo bolnika. Pri tem išče značilne simptome serotoninskega sindroma. Ti so skupaj z anamnezo odločilni za diagnozo »serotoninergičnega sindroma«. Zdravnik na primer preveri, ali so zenice razširjene. Trzanje mišic ali tresenje prizadetega je pogosto vidno že s prostim očesom, prav tako pospešeno dihanje. Zdravnik izmeri tudi krvni tlak, pulz in telesno temperaturo.

Poleg tega zdravnik preveri nevrološko stanje pacienta. Posebno pozornost posveča testiranju refleksov. V ta namen s tako imenovanim refleksnim kladivom (tetivni refleks pogačice) udari na primer po stegenskih kitah pod kolensko čašo. Če ima pacient serotoninski sindrom, pride do refleksa, tj. »napredovanja« spodnjega dela noge, pretirano močno in pogosto celo z rahlim udarcem po kiti.

Dodatne preiskave pri serotoninskem sindromu

V primeru hitrega dihanja tako imenovana plinska analiza krvi pogosto poda informacijo o izmenjavi kisika in ogljikovega dioksida v pljučih.

Zdravnik opravi tudi toksikološke preiskave. Vzorec urina pri hitrih testih (ti toksikološki obposteljni testi) pogosto razkrije morebitno uživanje ali zlorabo drog. Z včasih zapletenimi presejalnimi postopki laboratorijski tehniki ugotavljajo tudi povišane krvne koncentracije določene zdravilne učinkovine (določitev ravni zdravila).

Poleg tega bo zdravnik glede na simptome določil nadaljnje preiskave. Na primer, uporablja elektrokardiogram (EKG) za odkrivanje srčnih aritmij. Po epileptičnih napadih slikovni postopek, kot je računalniška tomografija (CT), pomaga izključiti druge vzroke simptomov.

Diferencialne diagnoze

Serotoninski sindrom je včasih težko ločiti od drugih motenj. Druga možna diagnoza (diferencialna diagnoza) je maligni nevroleptični sindrom ali MNS. Simptomi MNS se pojavijo na primer po zaužitju predvsem močno učinkovitih (visoko močnih) zdravil proti psihozam (antipsihotiki, nevroleptiki). Tako kot pri serotoninskem sindromu prizadeti trpijo za motnjami zavesti, vročino, hitrim srčnim utripom, nihanjem krvnega tlaka in/ali povečano mišično napetostjo.

Druga stanja, od katerih imajo nekatera simptome, podobne serotoninskemu sindromu, vključujejo:

  • Maligna hipertermija
  • Antiholinergični sindrom/delir

Potek bolezni in prognoza pri serotoninskem sindromu

S takojšnjim in pravilnim zdravljenjem ima serotoninski sindrom na splošno dobro prognozo. V posameznih primerih pa vodi v smrt, na primer zaradi odpovedi več organov.

Serotoninski sindrom: Trajanje

Trajanje serotoninskega sindroma je odvisno predvsem od sprožilnega zdravila. Odvisno od zdravilne učinkovine telo potrebuje različno dolgo, da razgradi zdravilo. Strokovnjaki to imenujejo razpolovna doba (HWZ). To označuje čas, po katerem polovica zaužitega zdravila ponovno zapusti telo.

Fluoksetin ima na primer relativno dolgo razpolovno dobo. V telesu se iz njega tvori učinkovina norfluoksetin s HNZ, ki traja približno štiri do 16 dni. To pomeni, da telo le počasi presnavlja in razgrajuje učinkovino. Simptomi serotoninskega sindroma po zaužitju fluoksetina posledično trajajo dlje kot na primer pri drugih antidepresivih.

Previdno pri novih zdravilih

Življenjsko nevaren serotoninski sindrom

Serotoninski sindrom je včasih lahko smrtno nevaren. Resne posledice ali zapleti se pojavijo na primer zaradi vztrajnih srčnih aritmij. Prizadete osebe običajno občutijo tiščanje v prsih, hitro in neenakomerno bitje srca ter jecljanje srca.

Možne posledice serotoninskega sindroma so tudi epileptični napadi in celo koma.

Ker serotonin vpliva tudi na strjevanje krvi, serotonergični sindrom v nekaterih primerih povzroči tako imenovano potrošniško koagulopatijo. V tem primeru se aktivira koagulacijski sistem (vključno s trombociti) v krvnih žilah. Posledično se v različnih organih tvorijo krvni strdki, ki nato ne delujejo. Poleg tega se kasneje v poteku bolezni pojavi pomanjkanje faktorjev strjevanja krvi (zaradi povečane porabe), kar povzroči spontane krvavitve.

Posledica teh krvavitev in strdkov je večorganska odpoved, ki v hujših primerih serotoninskega sindroma povzroči smrt.

Kako preprečiti serotoninski sindrom?

Zdravila rastlinskega izvora, kot je šentjanževka, prav tako predstavljajo tveganje za serotonergični sindrom, če jih jemljete z antidepresivi (kot so triciklični antidepresivi in ​​SSRI). Zato bodite pozorni na navodila svojega zdravnika in se posvetujte z njim, če imate kakršne koli težave, da preprečite serotoninski sindrom.