Kratek pregled
- Kaj je invaginacija? Invaginacija (del črevesa se potisne v naslednji del črevesja). Običajno so prizadeti dojenčki v prvem letu življenja. Če se invaginacija ne zdravi, lahko postane smrtno nevarna.
- Vzroki in dejavniki tveganja: vzrok večinoma neznan; drugače npr. virusne okužbe, črevesni divertikli, črevesni polipi, črevesni tumorji, krvavitve pod črevesno sluznico pri določenih vaskulitisih; možna tudi povezava s cistično fibrozo in cepljenjem proti rotavirusom; verjetno debelost kot dejavnik tveganja
- Simptomi: predvsem akutna, huda bolečina v trebuhu, ponavljajoče se bruhanje, bleda koža, po možnosti krvava, sluzasta driska
- Možni zapleti: črevesna obstrukcija, perforacija črevesja, odmrtje prizadetih črevesnih delov, vnetje trebušne votline.
- Diagnoza: palpacija, ultrazvok
- Zdravljenje: običajno konzervativno z uvedbo fiziološke raztopine ali stisnjenega zraka v črevo, po potrebi operacija.
Kaj je invaginacija?
Invaginacija je medicinski izraz za črevesno protruzijo. To pomeni, da del črevesa štrli v del črevesja za njim. V večini primerov spodnji del tankega črevesa (ileum) zdrsne v zgornji del debelega črevesa (cecum). To se imenuje ileocekalna invaginacija.
Možne pa so tudi invaginacije v tankem ali debelem črevesu. Vendar se pojavljajo veliko manj pogosto.
Črevesna invaginacija se pojavi predvsem pri otrocih. V osmih od desetih primerov se invaginacija pojavi pri dojenčkih v prvem letu življenja. Fantje so prizadeti nekoliko pogosteje kot dekleta.
Mladostniki in odrasli imajo manj pogosto invaginacije. Običajno gre za tako imenovano ileoilealno intestinalno invaginacijo, pri kateri je invaginiran zadnji del tankega črevesa (ileum).
Pri otrocih pa prevladuje ileocekalna oblika (zadnji del tankega črevesa se invaginira v prvi del debelega črevesa).
Invaginacija: Kakšni so simptomi?
Črevesna invaginacija pogosto sproži naslednje simptome (otroci, odrasli):
- nenaden pojav hude, krčem podobne bolečine v trebuhu (vrhunec bolečine lahko povzroči celo simptome šoka)
- otipljiva cilindrična struktura na trebuhu
- Blato podobno malinovemu želeju (pozni simptom)
- bledica kože
- Ponavljajoče se, včasih žolčno bruhanje
Prizadeti dojenčki in malčki lahko zaradi bolečine neprestano jokajo. Možni so tudi napadi joka med spanjem. Zaradi bolečine lahko zavzamejo počivajoč položaj z dvignjenimi nogami.
Zapleti
Če se invaginacija ne zdravi, lahko na primer pride do življenjsko nevarnih zapletov
- Dehidracija (dehidracija) s ponavljajočim se bruhanjem
- Pomanjkanje oskrbe s krvjo, čemur sledi smrt prizadetih delov črevesja
- Črevesna obstrukcija
- Peritonitis (vnetje peritoneja)
Črevesna invaginacija: vzroki in dejavniki tveganja
Izvor večine invaginacij ostaja neznan (idiopatska invaginacija), zlasti pri otrocih, starih od šest mesecev do treh let.
Včasih imajo vlogo tudi virusne okužbe, kot so okužbe z adenovirusi (med drugim povzročitelji okužb prebavil) ali norovirusi (povzročitelji driske): med temi okužbami se poveča črevesno gibanje (črevesna peristaltika). Poleg tega se lahko zaradi vnetja povečajo Peyerjeve lise (kopičenje limfnih mešičkov v sluznici tankega črevesa) in otečejo bezgavke v trebušni votlini. To lahko moti gibanje črevesja in povzroči invaginacijo.
V povezavi z okužbo s Sars-CoV-2 so bili opisani tudi posamezni primeri invaginacije.
Občasno so za invaginacijo anatomski vzroki (predvsem po 3. letu). Sem sodijo npr
- Meckelov divertikulum: prirojena vrečasta izboklina stene tankega črevesa
- Podvojitve črevesja: malformacije v (tankem) črevesu, pri katerih se deli črevesja pojavijo dvakrat
- Adhezije v predelu črevesja
- Poškodbe, ki zasedajo prostor: črevesni tumorji, črevesni polipi, limfomi (maligni tumorji limfnega sistema) – z naraščajočo starostjo so vse pogostejši vzrok za invaginacijo.
V nekaterih primerih obstaja povezava s cistično fibrozo (mukoviscidoza): Črevesna invaginacija se lahko pojavi večkrat do starosti od devet do dvanajst let.
Nekoliko povečano tveganje za invaginacijo je povezano tudi s cepljenjem proti rotavirusom. Glede na študije je med cepljenimi nekaj dodatnih primerov invaginacije v primerjavi z dojenčki, ki tega peroralnega cepiva niso prejeli. Vendar pa je korist cepljenja bistveno večja od tveganja invaginacije. Strokovnjaki priporočajo začetek in dokončanje serije cepljenja proti rotavirusom čim prej (prvi odmerek se lahko daje od 6. tedna starosti).
Če se pri dojenčku v dneh po cepljenju proti rotavirusu pojavijo možni znaki invaginacije črevesja (hude bolečine v trebuhu, ponavljajoče se bruhanje itd.), naj starši otroka takoj odpeljejo k zdravniku.
Možno je, da lahko debelost spodbuja pojav invaginacije.
Črevesna invaginacija: preiskave in diagnoza
Zdravnik lahko z določenimi pregledi odkrije invaginacijo. Prvi znaki so cilindrične zadebelitve na palpacijo trebuha. Trebušna stena lahko kaže tudi obrambno napetost. Če zdravnik previdno pretipa danko s prstom (rektalni pregled), lahko na prstu najde kri.
Invaginacija: Zdravljenje
Zdravljenje invaginacije je običajno konzervativno, po potrebi pa se lahko izvede tudi operacija.
Konzervativno zdravljenje
Pri tako imenovani hidrostatski dezinvaginaciji fiziološko raztopino uvedemo skozi anus s pomočjo katetra pod ultrazvočnim nadzorom, da vrnemo invaginacijo v prvotni položaj. Poseg je še posebej uspešen, če so simptomi prisotni le nekaj ur.
Alternativa je pnevmatska dezinvaginacija: pri tem stisnjen zrak stisnemo v črevo preko anusa s pomočjo katetra, da odstranimo invaginacijo. Med postopkom je bolnik rentgensko slikan za spremljanje. Pomanjkljivost tega je, da je bolnik izpostavljen sevanju. Poleg tega je tveganje za predrtje črevesne stene (perforacija) pri tej metodi s stisnjenim zrakom nekoliko večje kot pri metodi s fiziološko raztopino.
Po konservativnem zdravljenju invaginacije mora biti bolnik pod zdravniškim nadzorom približno 24 ur. Pri obeh posegih lahko po uspešnem zaključku pride do recidivov (ponovitev).
operacija
Med postopkom se intususceptirani del črevesa skrbno ročno namesti (redukcija) in po možnosti fiksira na mestu, da se zmanjša tveganje ponovitve. Celoten poseg lahko izvedemo v okviru laparoskopije ali z odprto operacijo (z večjim abdominalnim rezom).
Če repozicija ni mogoča ali je intususceptirani del črevesa že odmrl (nekroza), ga je treba odstraniti z odprto operacijo. To je potrebno tudi, če je na primer črevesni tumor vzrok za invaginacijo. Konci, ki ostanejo po izrezu prizadetega dela črevesa, se združijo, tako da lahko črevesna cev ponovno preide skozi.
Tveganje za ponovitev invaginacije je po kirurškem zdravljenju manjše kot po konzervativnem zdravljenju.
