Kaj je pogovorna terapija?
Pogovorno terapijo – imenovano tudi pogovorna psihoterapija, na klienta osredotočena, na osebo osredotočena ali nedirektivna psihoterapija – je sredi 20. stoletja ustanovil psiholog Carl R. Rogers. Spada med tako imenovane humanistične terapije. Te temeljijo na predpostavki, da se človek nenehno želi razvijati in rasti. Terapevt podpira to tako imenovano težnjo po aktualizaciji tako, da pomaga pacientu, da se uresniči.
Za razliko od drugih oblik terapije se pogovorna terapija ne osredotoča na pacientove težave, temveč na njegove razvojne možnosti tukaj in zdaj.
Po konceptu pogovorne terapije se duševne motnje pojavijo, ko ima nekdo težave s sprejemanjem in vrednotenjem samega sebe. Prizadeta oseba se tako vidi izkrivljeno in ne takšnega, kot je v resnici. Na primer, oseba se vidi kot pogumna, vendar se izogiba izzivom. Posledica tega je neskladnost – neujemanje. To pomeni, da ima pacient sliko o sebi, ki se ne ujema z njegovim doživljanjem. Ta neskladnost povzroča tesnobo in bolečino. Pogovorna terapija izhaja iz te teze za razvoj duševnih motenj.
Pogoji za pogovorno terapijo
- Za interakcijo je nujno, da obstaja stik med terapevtom in pacientom.
- Pacient je v nekongruentnem stanju, kar mu povzroča tesnobo in ga dela ranljivega.
- Terapevt je v kongruentnem stanju. To pomeni, da je do pacienta iskren in se ne pretvarja.
- Terapevt pacienta sprejme brezpogojno.
- Terapevt se vživi v pacienta, ne da bi se izgubil v njegovih občutkih.
- Pacient terapevta dojema kot empatičnega in se počuti brezpogojno sprejetega in cenjenega.
Kdaj izvajati pogovorno terapijo?
Pogovorna terapija se uspešno uporablja pri zdravljenju duševnih motenj. Pogosto gre za anksiozne ali obsesivno-kompulzivne motnje, depresijo ali motnje odvisnosti.
Kot je navedeno v zgornjih pogojih za terapijo s pogovorom, je ta psihoterapevtski postopek primeren le takrat, ko oseba zazna neskladje (neskladje) med svojo samopodobo in svojimi izkušnjami. Poleg tega je treba imeti določeno voljo do pobližjega raziskovanja samega sebe.
Na prvih poskusnih srečanjih lahko pacient ugotovi, ali mu tovrstna terapija ustreza. Poleg tega je terapevt pozoren na zgoraj omenjena stanja in pacientu poroča, ali je pogovorna terapija zanj primerna ali ne.
Kaj počnete med pogovorno terapijo?
Na prvih terapevtskih srečanjih terapevt postavi diagnozo in se pozanima o bolnikovi anamnezi. Pacient nato določi, katere cilje bi rad dosegel v terapiji.
Jedro pogovorne terapije je pogovor med pacientom in terapevtom. Pacient opiše svoje težave in svoje poglede. Terapevt si prizadeva čim bolj natančno razumeti pacientove občutke in misli.
Na klienta osredotočen pogovor temelji na tem, da terapevt večkrat povzema pacientove izjave z lastnimi besedami. Skozi terapevtovo refleksijo pride pacient do boljšega razumevanja svojega notranjega sveta.
Česar terapevt pri pogovorni terapiji ne počne, je dajanje nasvetov ali navodil pacientu. Z drugimi besedami, pacientu ne govori, kako naj se obnaša, temveč mu pomaga najti individualni odziv v sebi.
Osnovni terapevtski odnos
Spremenite samopodobo
Mnogi bolniki trpijo, ker vidijo vzrok svoje nesreče v zunanjih razmerah, ki jih ne morejo spremeniti. Pri pogovorni terapiji terapevt usmeri pozornost na notranje procese, ki ustvarjajo trpljenje.
Na primer, pogost vzrok trpljenja so izkrivljene percepcije. Pacient se nauči natančno preučiti splošne sodbe (»Nihče me ne mara«). Posledično med pogovorno terapijo pride do bolj realističnega pogleda (»Moja družina in prijatelji me imajo radi, čeprav se občasno ne strinjamo«).
Cilj pogovorne psihoterapije je, da se pacient sam obravnava s cenjenjem in se nauči videti in sprejeti sebe takšnega, kot je. Izkušnje, ki jih ima, lahko odkrito sprejema in mu jih ni treba potlačiti ali izkrivljati. Pacient je takrat kongruenten, kar pomeni, da se njegova samopodoba ujema z njegovimi izkušnjami.
Kakšna so tveganja pogovorne terapije?
Kot vsaka psihoterapija lahko tudi pogovorna terapija v nekaterih primerih povzroči poslabšanje ali nezmožnost izboljšanja simptomov.
Odnos med terapevtom in pacientom pomembno vpliva na uspešnost terapije. Zato je pomembno, da pacient zaupa terapevtu. Če temu ni tako, je priporočljiva zamenjava terapevta.
Na kaj moram biti pozoren po pogovorni terapiji?
Med pogovorno terapijo se med pacientom in terapevtom pogosto razvije močna vez. Številni pacienti se počutijo zelo udobno v toplem in hvaležnem ozračju terapije s pogovorom in čutijo tesnobo, ko se terapija konča.
Takšni strahovi in skrbi so povsem normalni. Pomembno pa je, da pacient takšne negativne misli in strahove deli s terapevtom – pa tudi, če ima občutek, da ob koncu terapije še ni bolje. Terapevt in pacient lahko nato skupaj razčistita, ali je potrebno podaljšanje terapije ali bi bila morda boljša rešitev drug terapevt ali druga oblika terapije.
Za lažji zaključek terapije lahko terapevt postopoma podaljšuje intervale med seansami – terapijo »stopi«, da se pacient navadi na soočanje z vsakodnevnim življenjem brez pogovorne terapije.
