Vznemirljiva črta
Da bi se informacije širile po živčne celice in se prenašajo na velike razdalje, je treba vedno znova ustvarjati akcijske potenciale vzdolž živca. Ločimo lahko dve obliki vzbujevalne prevodnosti: pri saltatorni prevodnosti so deli živca tako dobro izolirani v pravilnih odsekih, da lahko vzbujanje "preskoči" z enega neizoliranega območja na drugega. Ta popolnoma izolirana območja imenujemo internodije.
Kratka neizolirana območja vmes se imenujejo Ranvier-lacing obroči in vsebujejo veliko število ionskih kanalov, tako da je nov akcijski potencial se tu vsakič ustvari, ki nato lahko spet preskoči na naslednji obroček. Tako je treba sprožiti veliko manj akcijskih potencialov kot v primeru neprekinjenega prevodnega vzbujanja, kjer je treba potenciale sprožiti znova in znova vzdolž celotnega živca na sosednjih odsekih. Zato je saltatorna prevodnost vzbujanja s približno 100 m / s veliko hitrejša od neprekinjene prevodnosti vzbujanja s približno 1 m / s.
Poteka le na izoliranih nevronih, za izolacijo skrbi mielin, ki je ovit okoli živčne celice. Patološka demielinizacija, kot je npr multipla skleroza (MS), vodi do znatnega upočasnitve prevodnosti živca z delno izgubo živčne funkcije. Na primer v državah članicah so to:
- Saltatoric in
- Neprekinjeno prevodno vzbujanje.
- Motnje vida,
- Čustvene motnje in
- Mišična paraliza.
Tako da se lahko informacije prenašajo iz ene celice v drugo, tako imenovano sinapse so potrebni.
Vtisnejo kot izboklina v obliki bata na živčnih končičih. Vsak živčne celice nima samo enega, ampak veliko sinapse in zato večinoma tudi veliko povezav z drugimi celicami. Med sinapso prvega nevrona (presinapsa, pred - prej) in drugim nevronom (po - po) leži sinaptična špranja. Ko vzbujanje, ki se prenaša skozi generiranje akcijski potencial, prispe v presinapso, kalcij ionski kanali se odprejo zaradi spremembe naboja na membrani, tako da pozitivno nabit kalcij teče v presinapazo in membranski potencial postane bolj pozitiven.
Skozi zapletene molekularne procese kalcij dotok zagotavlja, da montažne vezikule iz notranjosti celice dosežejo membrano, se zlijejo z membrano in sprostijo svojo vsebino v sinaptična špranja. Ti mehurčki vsebujejo nevrotransmiterje, kot so acetilholin. Ti dosežejo membrano posinapse preko sinaptična špranja, kjer se vežejo na zanje značilne receptorje.
Ta vezava lahko sproži različne signalne poti.
- Po eni strani se lahko znova odprejo ionski kanali, ki zagotavljajo dotok ali odtok ionov. Zaradi tega je membrana ciljne celice bolj negativno nabita (hiperpolarizacija) in s tem manj razdražljiva ali pa postane bolj pozitivno nabita (depolarizacija) in s tem bolj razdražljiva, tako da se ob doseganju mejne vrednosti pojavi akcijski potencial se sproži, ki se nato spet prenese vzdolž živčne celice.
- Po drugi strani pa se lahko informacije prenašajo tudi brez ionskih kanalov, in sicer v obliki majhnih molekul, ki služijo kot glasniki (drugi sel).
