Kratek pregled
- Gradacije: Med astrocitomi obstajajo benigne in nizko maligne (1. in 2. stopnja po WHO) in maligne (3. stopnja po WHO) do zelo maligne oblike (4. stopnja po WHO). Benigne oblike pogosto rastejo počasi ali so dobro omejene. Maligne različice običajno hitro rastejo in se po zdravljenju ponovijo (ponovitev).
- Zdravljenje: Možnosti zdravljenja vključujejo operacijo, obsevanje in/ali kemoterapijo.
- Vzroki: Sprožilci osnovnih genetskih sprememb v celicah glije večinoma niso znani. Verjetno obstaja predispozicija za nastanek tumorjev, saj na primer dedne bolezni, kot je nevrofibromatoza tipa 1, predstavljajo povečano tveganje. Prav tako močno sevanje predstavlja povečano tveganje.
- Diagnoza: Poleg fizičnega pregleda se diagnoza postavi s pomočjo ultrazvoka, magnetne resonance (MRI), računalniške tomografije (CT), preiskave tkiva (biopsija) ter preiskav krvi in hormonov.
Kaj je astrocitom?
Kakšne so oblike ali stopnjevanja?
Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) deli astrocitome na dve obliki in štiri stopnje resnosti:
1. benigni do nizko maligni (nizko maligni) astrocitomi:
- Stopnja WHO 1: Pilocistični astrocitom
- 2. stopnja WHO: difuzni astrocitom
Visoko maligni (maligni) astrocitomi stopnje 2:
- Stopnja WHO 3: Anaplastični astrocitom
- Stopnja 4 po SZO: Glioblastom
Pilocistični astrocitom
Ta vrsta tumorja je najpogostejši možganski tumor pri otrocih, pojavlja pa se tudi pri mlajših odraslih. Običajno raste v sprednji vidni poti, hipotalamusu ali malih možganih. Dobro se loči od zdravega možganskega tkiva in raste počasi. Zato se ta vrsta tumorja šteje za benigno - zelo redko napreduje v maligni tumor.
Difuzni astrocitom
Difuzni astrocitom velja za omejeno benigno ali nizko stopnjo malignosti, čeprav skoraj nikoli ni ozdravljiv. Možno je, da sčasoma napreduje v anaplastični tip ali glioblastom.
Anaplastični astrocitom
Glioblastom
Glioblastom, najpogostejša vrsta astrocitoma, bodisi nastane iz drugega astrocitoma – v tem primeru je največja starost prizadetih posameznikov med 50. in 60. letom starosti. Ali pa se razvije primarni glioblastom »de novo«. Ta prizadene predvsem starejše ljudi v šestem do sedmem desetletju življenja.
Za več informacij glejte članek Glioblastom.
Terapija astrocitoma
V primeru omejenih tumorjev včasih pride v poštev brahiterapija. V ta namen zdravnik vsadi majhna radioaktivna zrnca (semena) v prizadeto področje telesa. Prednost te oblike obsevanja je, da zelo specifično zadene tumor in poškoduje manj zdravo tkivo.
Poleg teh terapevtskih ukrepov obstajajo številni drugi ukrepi zdravljenja, ki se ne borijo proti samemu tumorju, ampak proti simptomom. Na primer, zdravniki dajejo različna zdravila za glavobole, slabost in bruhanje. Poleg tega je profesionalna psihoterapija običajno del načrta zdravljenja. Nekateri bolniki uporabljajo pastoralno oskrbo.
Podrobnejše informacije o pregledu in zdravljenju najdete v članku Možganski tumor.
Potek bolezni in prognoza sta v veliki meri odvisna od specifične oblike astrocitoma.
Nasprotno pa ima astrocitom stopnje 2 ali 3 po WHO bistveno slabšo prognozo. Astrocitomi drugega in tretjega razreda so običajno operabilni, vendar se pogosto vrnejo (ponovitve). V nekaterih primerih se tumorji obeh oblik maligno degenerirajo in napredujejo v glioblastom (stopnja 4 po WHO). Ta ima najslabšo prognozo: pet let po diagnozi živi le še pet odstotkov obolelih.
Kaj povzroča astrocitom?
Astrocitom nastane iz tako imenovanih astrocitov. Te celice predstavljajo največji del podpornih celic (glialnih celic) v centralnem živčnem sistemu. Ločujejo živčno tkivo od možganske površine in krvnih žil. Tako kot druge celice v telesu se tudi astrociti redno obnavljajo. V nekaterih primerih med tem procesom pride do napak, ki vodijo do nenadzorovane rasti celic in na koncu do tumorja.
Poleg tega se ta oblika možganskega tumorja pogosteje pojavlja pri nekaterih osnovnih boleznih, ki so običajno podedovane. Sem spadajo nevrofibromatoza tipa I (von Recklinghausenova bolezen) in tipa II, tuberozna skleroza (Bournville-Pringleova bolezen), Li-Fraumenijev sindrom in Turcotov sindrom. Te bolezni so zelo redke in jih običajno spremljajo značilne spremembe na koži.
Kateri so značilni znaki?
Hitro rastoči tumorji ne le izpodrivajo posamezne možganske strukture, temveč tudi povečajo intrakranialni tlak. Zaradi tega imajo prizadeti običajno glavobole in trpijo zaradi slabosti in bruhanja. Načeloma astrocitom povzroča podobne simptome kot drugi možganski tumorji.
Za več informacij o simptomih možganskega tumorja preberite članek Možganski tumor – simptomi.
Diagnoza astrocitoma
Najpomembnejši diagnostični postopek za astrocitom je slikanje z magnetno resonanco (MRI) – tehnika slikanja, ki uporablja magnetna polja in elektromagnetne valove za izdelavo natančnih slik prečnega prereza notranjosti telesa. Prizadeti posamezniki pred preiskavo pogosto prejmejo kontrastno sredstvo v veno. Astrocitomi v različni meri absorbirajo kontrastno sredstvo.
Če MRI iz različnih razlogov ni mogoča, zdravnik kot alternativo uporabi računalniško tomografijo (CT).
V primeru astrocitoma 2. stopnje ali višje po WHO zdravnik vzame vzorec tkiva in ga pregleda v laboratoriju. V posameznih primerih so indicirane nadaljnje preiskave. V nekaterih primerih na primer zdravnik dodatno odvzame in analizira likvor (diagnostika cerebrospinalne tekočine) ali opravi meritev električnega možganskega valovanja (EEG).
