Poleg same izdelave zdravil so v pristojnosti galencev tudi druge naloge: ti znanstveniki se ukvarjajo tudi z učinkovitostjo, toksičnostjo, prenašanjem in varnostjo pripravka. Po eni strani se to izvede s testi zdravil pred odobritvijo zdravila v študijskih fazah I, II in III. Po drugi strani pa se uporaba zdravila po odobritvi spremlja tudi glede učinkov in stranskih učinkov. Več o tem testiranju in spremljanju zdravila si lahko preberete v članku Odobritev zdravila.
Galenika – Definicija: Galenika je veda o pripravi in oblikovanju zdravil iz učinkovin in pomožnih snovi, vključno z njihovim tehnološkim preskušanjem.
Poiščite pravo »embalažo
Galenika skrbi za to, da učinkovino spravimo v pravo »embalažo« (odmerno obliko) z ustreznimi pomožnimi snovmi (glej spodaj). To so lahko na primer tablete, obložene tablete, kapsule, praški, raztopine ali obliži z učinkovinami.
Galenska embalaža – torej farmacevtska oblika – nato določa, v kateri obliki se učinkovina daje (aplicira). Običajne oblike uporabe zdravil so na primer:
- peroralno (peroralno): skozi usta (s požiranjem, npr. tableto, sok zdravila)
- sublingvalno: pod jezikom (npr. tableta, ki se nato raztopi pod jezikom)
- rektalno: v danko (npr. svečke)
- nazalno: skozi nos (npr. pršilo za nos)
- kožni: nanese se na kožo (npr. mazilo, krema)
- subkutano: pod kožo (injekcija)
- transdermalno: skozi kožo v kri (npr. obliž z učinkovino)
- intramuskularno: v mišico (injekcija)
- intravenozno: v veno (injekcija ali infuzija)
- pljučna: v globlje dihalne poti (npr. vdihavanje)
Pri zaužitju peroralno (npr. peroralno, sublingvalno) ali rektalno učinkovina vstopi v prebavila in se tam absorbira. Zato tukaj skupaj označujemo enteralne oblike dajanja (enteralno = vpliva na črevesje).
Nasprotje so parenteralne oblike dajanja: pri tem učinkovina vstopi v telo mimo prebavil, tj. aplicira se na primer intravenozno, subkutano ali pljučno.
Začetek delovanja in prenašanje
Najprimernejši odmerek in oblika uporabe zdravila sta med drugim odvisni od tega, kje in kako hitro naj se učinkovina sprosti. Nekaj primerov:
- Podjezične tablete omogočajo absorbcijo učinkovine v kri preko ustne sluznice. Na ta način lahko na primer damo močno protibolečinsko sredstvo, ki naj bi hitro učinkovalo.
- Začetek delovanja protibolečinskih sredstev je na primer mogoče hitreje doseči tudi z injekcijo. Tako kot pri podjezični tableti učinkovina doseže krvni obtok veliko hitreje, kot če bi morala iti po ovinek prek prebavil (npr. običajna tableta proti bolečinam pri požiranju).
- Proti želodčnemu soku odporne tablete imajo oblogo, ki preprečuje, da bi zdravilo nepoškodovano prešlo skozi želodec in sprosti učinkovino šele v črevesju. To je lahko potrebno na primer, če bi kisli želodčni sok napadel učinkovino in jo naredil neučinkovito.
- Pripravki retard so zasnovani tako, da učinkovino sproščajo počasneje (npr. protibolečinska tableta retard). To omogoča konstantno raven učinkovine v krvi v daljšem časovnem obdobju. Pripravke retard, ki se ne uporabljajo peroralno, subkutano ali intramuskularno (npr. nikotinski obliž, trimesečna injekcija), imenujemo tudi depo pripravki.
- Z inhalacijo, pršilom za nos ali kapljicami za oči je mogoče učinkovino dostaviti naravnost na cilj. Na primer, zdravilo za astmo je mogoče vdihniti. Proti prehladu lahko pomaga pršilo za nos. Kapljice za oko lahko uporabljamo za lajšanje suhih oči ali – z dodatkom antibiotikov – bakterijskih okužb oči.
Na možna tveganja in neželene učinke lahko vplivata tudi odmerjanje in oblika uporabe. Na primer, zgoraj omenjena obloga, odporna na želodčni sok, na nekaterih tabletah je morda celo posledica boljšega prenašanja: nekatere učinkovine dražijo želodčno sluznico in lahko povzročijo slabost in bruhanje. Iz tega razloga se smejo sprostiti le v črevesju.
Pomožni materiali
Večina zdravil vsebuje poleg ene ali več učinkovin tudi pomožne snovi, kot sta škrob ali želatina. Sami nimajo nobenega farmacevtskega učinka, temveč služijo kot polnila, barvila ali arome, konzervansi, maziva ali kot stabilizatorji in nosilci. Različne pomožne snovi tako zagotavljajo pravilno skladiščenje, rok uporabnosti, boljši vonj ali okus in tudi pravilen videz zdravila.
Ni nujno, da so pomožne snovi v celoti navedene na ovojnini. Za ljudi z ustrezno alergijo (na primer na določeno barvilo) je to lahko problematično.
