Kaj moram vedeti o imunosupresiji in cepljenju?
Pri ljudeh z oslabljenim imunskim sistemom (imunska pomanjkljivost, imunska pomanjkljivost) imunski sistem ne deluje optimalno – je bolj ali manj omejen pri delovanju. Razlog je lahko prirojena ali pridobljena bolezen ali imunosupresivno zdravljenje.
Ne glede na razlog za imunosupresijo ali imunsko pomanjkljivost je v zvezi s cepljenjem treba upoštevati več vidikov:
Povečana dovzetnost za okužbe
Za osebe z oslabljenim imunskim sistemom so različna cepljenja še pomembnejša kot za imunsko zdrave posameznike. To je zato, ker se njihova omejena telesna obramba ne more upreti tudi patogenom. Zato so ljudje z oslabljenim imunskim sistemom na splošno bolj dovzetni za (hude) okužbe. Nekaj primerov:
- Revmatiki imajo povečano tveganje za gripo in pnevmokokne okužbe. Slednje se lahko kaže kot na primer nevarna pljučnica ali meningitis.
- Zaradi sistemskega eritematoznega lupusa so ljudje bolj dovzetni za skodle. To je posledica ponovne aktivacije povzročiteljev noric, ki mirujejo v telesu.
- Kdor na primer zaradi revmatizma ali Crohnove bolezni prejema imunosupresive tipa zaviralcev TNF-alfa, ima povečano tveganje za tuberkulozo.
Obseg dovzetnosti za okužbe pri posameznih bolnikih z imunosupresijo je odvisen od več dejavnikov. Pomembni dejavniki vključujejo vzrok in resnost imunske pomanjkljivosti, morebitne sočasne bolezni ter starost in indeks telesne mase (ITM) bolnika.
Cepljenja so pogosto manj učinkovita pri bolnikih z oslabljenim imunskim sistemom
Ljudem s šibkim imunskim sistemom torej koristijo predvsem cepljenja – če so dovolj učinkovita. Vendar to ni vedno tako: odziv na cepljenje je pogosto manj dober pri imunosupresiji/imunski pomanjkljivosti kot pri nepoškodovani telesni obrambi.
To je zato, ker v odzivu na dano cepivo oslabljen imunski sistem proizvede manj obrambnih snovi (protiteles) kot popolnoma funkcionalen imunski sistem. V idealnem primeru to vseeno povzroči zadostno zaščito pred cepljenjem.
Možno pa je tudi, da je odziv cepiva na cepljenje skoraj popolnoma odsoten. To se lahko zgodi na primer, če je nekdo cepljen z inaktiviranim cepivom kljub zdravljenju z imunosupresivi, kot sta alemtuzumab ali rituksimab. To so umetno proizvedena terapevtska protitelesa, ki specifično odstranijo določene imunske celice (limfocite B ali T) iz krvi. Primerni so na primer za zdravljenje multiple skleroze (alemtuzumab) in kronične limfocitne levkemije (alemtuzumab, rituksimab).
Živa cepiva so kritična
Živa cepiva, kot je trojno cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (cepivo MMR), so v tem pogledu pogosto kritična. Pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom lahko taka živa cepiva v določenih okoliščinah sprožijo prav tisto bolezen, pred katero naj bi ščitila.
Živa cepiva vsebujejo ponovljive, čeprav oslabljene povzročitelje okužb. Pri osebah z oslabljenim imunskim sistemom ti ne povzročijo bolezni, ampak le sprožijo želeno tvorbo protiteles.
To je drugače v primeru imunosupresije (imunske pomanjkljivosti): oslabljen imunski sistem morda ne bo kos niti oslabljenim patogenom iz živega cepiva. Prizadeti ljudje nato razvijejo ustrezno bolezen, morda celo s hudimi do življenjsko nevarnimi zapleti.
V primeru imunske pomanjkljivosti so zato cepljenja z živimi cepivi pogosto »prepovedana« (kontraindicirana). Več o tem si lahko preberete spodaj v razdelku: »Cepljenja v živo: ošpice, mumps & Co.«.
V nasprotju z živimi cepivi so inaktivirana cepiva na splošno primerna za cepljenje imunsko oslabljenih bolnikov. Ne vsebujejo nobenih patogenov, ki bi se lahko razmnoževali, zato ne morejo povzročiti bolezni. Poleg tega inaktivirana cepiva na splošno dobro prenašajo tudi bolniki z motnjami imunskega sistema.
Intervali cepljenja za imunosupresijo, povezano s terapijo
Teh časovnih intervalov pa ni vedno mogoče upoštevati – včasih morajo zdravniki čim prej uvesti terapijo, tako da ne ostane časa za morebitna živa cepljenja. V tem primeru jih je običajno treba opustiti. Samo v izbranih primerih zdravniki izvajajo živa cepljenja pod imunosupresijo, povezano s terapijo.
Odvisno od vrste imunomodulatorne terapije je morda treba s cepljenjem počakati tudi določen čas po njenem zaključku. Na primer, bolniki, ki so prejeli infuzijo protiteles imunoglobulina G (vsaj 400 mg na kg telesne teže) zaradi prirojene imunske pomanjkljivosti, ne smejo biti cepljeni proti ošpicam, mumpsu, rdečkam ali noricam vsaj osem mesecev pozneje.
Cepljenje kontaktov
Ker se nekatera cepiva morda ne bodo dajala ali morda niso dovolj učinkovita pri ljudeh z imunosupresijo, je ustrezna zaščita s cepljenjem zelo pomembna za tesne stike.
Tako na primer, če živite v istem gospodinjstvu kot oseba z oslabljenim imunskim sistemom, bi moral vaš status cepljenja pojasniti zdravnik in ga po potrebi izpolniti. S tem ne boste zaščitili samo sebe, ampak, kar je še pomembneje, svojega imunsko oslabljenega sostanovalca pred potencialno nevarnimi okužbami!
Kakšna so priporočila za cepljenje za imunosupresijo?
Posebna priporočila STIKO veljajo za naslednja cepljenja v primeru imunske pomanjkljivosti:
Korona cepljenje
Osebam s prirojeno ali pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo ali terapevtsko imunosupresijo strokovnjaki priporočajo osnovno imunizacijo s tremi odmerki cepiva in dvema poživitvenima cepljenjima od petega leta dalje.
Vsa razpoložljiva cepiva sodijo (v najširšem smislu) v kategorijo mrtvih cepiv.
Priporočeni intervali med dvema zaporednima cepljenjima proti Coroni so odvisni od več dejavnikov. Na primer, pomembno je, katero cepivo proti Coroni je prejela ali bi morala prejeti oseba z oslabljenim imunskim sistemom in koliko cepljenja gre (npr. drugi odmerek osnovnega cepljenja ali prvi obnovitveni odmerek).
Prav tako igra vlogo, ali se pričakuje, da bo odziv cepljenja na cepljenje proti Coroni ustrezno omejen. Tako je na primer pri bolnikih s hudo prirojeno imunsko pomanjkljivostjo. Zdravljenje s ciklofosfamidom ali rituksimabom (imunosupresivi in zdravili proti raku) lahko prav tako znatno oslabijo obrambo bolnikovega telesa.
Prav tako lahko obstajajo različna priporočila glede na starostno skupino.
Vprašajte svojega zdravnika, kakšni intervali med odmerki cepiva Corona so v vašem primeru najbolj smiselni.
Če želite izvedeti več, glejte Cepljenje proti koronavirusu.
Cepljenje proti gripi
To velja na primer za ljudi s prirojeno ali pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo.
Ljudje z avtoimunsko boleznijo multiplo sklerozo bi se morali redno cepiti proti gripi pred 60. letom starosti. Gripa (influenca) in druge nalezljive bolezni povečajo tveganje za ponovitev MS pri obolelih.
Vse, kar vas zanima o tem cepljenju, lahko izveste pod Cepljenje proti gripi.
Zdravniki najraje izvajajo cepljenje proti gripi z mrtvimi cepivi. Na voljo je tudi živo cepivo proti gripi, ki se daje v obliki pršila za nos. Več o njegovi uporabi si lahko preberete spodaj v razdelku »Cepljenja v živo: ošpice, mumps & Co.«
Cepivo proti pasovcu
Tudi tukaj velja enako kot pri gripi: osebam, ki so še posebej ogrožene zaradi osnovne bolezni, STIKO priporoča cepljenje proti pasovcu (herpes zoster) v mlajših letih – ne šele po 60. letu starosti, kot velja za splošno populacijo.
Priporočilo je namenjeno na primer ljudem s prirojeno ali pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo, kot je okužba s HIV.
Inaktivirano cepivo proti pasovcu morajo zdravniki pred 60. letom dati tudi ljudem z boleznimi, kot so revmatoidni artritis, sistemski eritematozni lupus in kronične vnetne črevesne bolezni (npr. ulcerozni kolitis).
Hib cepljenje
Ljudje, ki nimajo (več) vranice ali jim vranica ne deluje, naj nadoknadijo mrtve cepivo proti Haemophilus influenzae tip b (Hib cepljenje), če tega niso prejeli v otroštvu. Po priporočilih STIKO je cepljenje dejansko namenjeno vsem dojenčkom in majhnim otrokom.
Nadomeščanje izostalega cepljenja, ko je vranica odsotna ali ne deluje, je pomembno zaradi naslednjega razloga:
Vranica je pomemben sestavni del obrambnega sistema telesa. Če manjka (anatomska asplenija) ali ne deluje (funkcionalna asplenija) od rojstva ali kot posledica kirurške odstranitve, so prizadeti posamezniki dovzetni za hude poteke bolezni zaradi okužb z inkapsuliranimi bakterijami.
Ti vključujejo Haemophilus influenzae tipa b. Povzročitelj lahko povzroči okužbe ušesa, nosu in grla, pljučnico in meningitis. Če je vranica odsotna ali ne deluje, lahko takšne bolezni v določenih okoliščinah postanejo smrtno nevarne.
STIKO zato priporoča enkratno cepljenje proti Hib pri tej obliki imunske pomanjkljivosti. Trenutno ni mogoče oceniti, ali je ponovno cepljenje priporočljivo pozneje – razpoložljivi podatki za to ne zadoščajo.
Več informacij najdete v članku Cepljenje proti Haemophilus influenzae tipa b.
Hepatitis B
Imunski sistem ima lahko tudi težave pri soočanju s patogeni hepatitisa B pri nekaterih osnovnih boleznih, kot je okužba s HIV, in med dializno terapijo. Zato strokovnjaki priporočajo cepljenje z razpoložljivim inaktiviranim cepivom.
Več o postopku cepljenja preberite v razdelku Cepljenje proti hepatitisu.
Živa cepljenja: ošpice, mumps & Co.
Živa cepljenja vključujejo cepiva proti ošpicam, mumpsu, rdečkam, noricam in rotavirusu ter cepivo proti gripi v obliki pršila za nos.
Od teh je cepljenje proti noricam posebej priporočljivo pred imunosupresivno terapijo ali presaditvijo organa, če protiteles proti noricam ni mogoče odkriti v bolnikovi krvi. Več o tem cepljenju preberite tukaj.
Živo cepivo proti gripi, ki se daje v obliki pršila za nos, je odobreno za otroke in mladostnike, stare od 17 do XNUMX let. Če imajo imunsko pomanjkljivost, običajno ne prejmejo živega cepiva, temveč prejmejo inaktivirano cepivo proti gripi (glejte zgoraj: Cepljenje proti gripi).
Obstajajo splošna priporočila za cepljenje proti ošpicam, mumpsu in rdečkam (vedno kot kombinirano cepivo) ter proti rotavirusu. Več o tem si lahko preberete v člankih MMR cepljenje in cepljenje proti rotavirusom.
Prirojena imunska pomanjkljivost
V primeru prirojene imunske pomanjkljivosti so živa cepljenja kontraindicirana pri mnogih, vendar ne pri vseh bolnikih. Za nekatere oblike bolezni obstajajo jasna strokovna mnenja o tem. Dva primera:
- Bolniki z blažjimi oblikami pomanjkanja protiteles (kot je pomanjkanje IgA) lahko in morajo prejeti vsa živa cepiva (pa tudi inaktivirana cepiva), ki jih priporoča STIKO.
- Če imunsko pomanjkljivost povzročajo okvare interferonskega sistema tipa I, so vsa cepljenja z živimi cepivi kontraindicirana.
Za druge oblike prirojene imunske pomanjkljivosti se o živih cepivih odloča od primera do primera. Zdravnik med drugim upošteva vrsto in potek osnovne bolezni ter različne izvide preiskav. Na podlagi tega lahko pretehta, kako velike so koristi in možna tveganja živega cepljenja za posameznega bolnika.
Okužba z virusom HIV
Pri okužbi z virusom HIV so živa cepiva kontraindicirana, če ima bolnik resno oslabljen imunski sistem ali ima bolezen, ki opredeljuje aids.
Slednje se nanaša na bolezni, ki se razvijejo v okviru imunske pomanjkljivosti, povezane z virusom HIV. To so lahko na primer okužbe (kot so glivične okužbe, tuberkuloza, pljučnica) in različni raki (npr. Kaposijev sarkom).
Avtoimunske bolezni
Če je načrtovano imunosupresivno zdravljenje, morajo zdravniki svojim bolnikom dati živa cepiva vsaj štiri tedne vnaprej, če je to mogoče. Priporočeni časovni interval je še daljši, če je imunosupresija z okrelizumabom ali alemtuzumabom neizbežna: Živa cepiva se lahko dajo največ šest tednov pred začetkom zdravljenja.
Bolniki z avtoimunskimi boleznimi med imunosupresivnim zdravljenjem praviloma ne smejo prejeti živih cepiv. To je dovoljeno le v utemeljenih posameznih primerih. Predpogoj je, da lečeči zdravnik najprej pretehta koristi in tveganja cepljenja za svojega bolnika posebej. Živo cepljenje lahko pride v poštev le, če pričakovana korist odtehta tveganja.
To se lahko na primer zgodi, če je imunosupresivno zdravljenje sestavljeno izključno iz dajanja nizkih odmerkov glukokortikoidov (»kortizon«). Če je zaradi tega imunski sistem le rahlo oslabljen, se zadevni bolnik morda lahko cepi proti ošpicam, mumpsu, rdečkam in/ali noricam.
Druge kronične vnetne bolezni
Za bolnike s kroničnimi vnetnimi boleznimi, kot so Crohnova bolezen, ulcerozni kolitis ali osteoartritis, veljajo enaka priporočila STIKO glede živih cepljenj kot za bolnike z avtoimunskimi boleznimi (glej zgoraj).
Meningokokne bakterije obstajajo v različnih variantah (seroskupinah). Na voljo so različna inaktivirana cepiva, ki ustrezajo tem.
Po mnenju STIKO je treba otroke, mladostnike in odrasle s prirojeno ali pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo cepiti proti meningokokom bolj celovito kot imunsko oslabele osebe. To je zato, ker so še posebej dovzetni za (hude) bolezni.
Zato jim strokovnjaki STIKO priporočajo dve cepljenji proti meningokokom: kombinirano cepljenje proti meningokokom serološke skupine A, C, W135 in Y ter cepljenje proti meningokoku serološke skupine B.
V primeru naslednjih imunskih pomanjkljivosti ali imunosupresivnih terapij je to večkratno cepljenje proti meningokoku še posebej priporočljivo:
- Pomanjkanje komplementa/properdina: okvara sistema komplementa (pomemben del imunskega sistema), npr. pri sistemskem eritematoznem lupusu
- Zdravljenje s tako imenovanimi zaviralci komplementa C5, kot je ekulizumab (npr. pri optičnem nevromielitisu)
- Hipogamaglobulinemije: bolezni, pri katerih v krvi kroži premalo protiteles
- Odsotna ali nedelujoča vranica (anatomska ali funkcionalna asplenija), npr. pri anemiji srpastih celic
Nekaterim bolnikom lečeči zdravnik tudi svetuje, naj prejmejo poživitveno cepljenje, da ohranijo zaščito pred meningokoknim cepivom. Na primer, ljudje s pomanjkanjem komplementa bi morali dobiti meningokokno cepivo ACWY vsakih pet let.
Brez cepljenja z rednimi infuzijami protiteles.
Bolniki s prirojeno imunsko pomanjkljivostjo, ki prejemajo stalno nadomestno zdravljenje z imunoglobulini, ne potrebujejo cepljenja proti meningokoku. Pred temi in drugimi povzročitelji bolezni (kot so bakterije davice in tetanusa, pnevmokoki) so ustrezno zaščiteni z rednimi infuzijami protiteles.
To velja za pripravke imunoglobulina, proizvedene v Evropi!
Cepljenje s pnevmokoki
Pnevmokoki lahko med drugim povzročajo (hud) meningitis in pljučnico. Še posebej ogroženi so na primer ljudje s prirojeno ali pridobljeno imunsko pomanjkljivostjo. Zato jih je treba proti pnevmokokom cepiti ne glede na starost. Natančneje, to je priporočljivo v naslednjih primerih, na primer:
- Pomanjkanje ali disfunkcija T-celic (vrsta limfocitov)
- Pomanjkanje celic B ali protiteles (kot je hipogamaglobulinemija)
- oslabljeno delovanje vranice ali odsotnost vranice
- rak
- Okužba z virusom HIV
- po presaditvi kostnega mozga
- imunosupresivno zdravljenje, kot so avtoimunske bolezni ali po presaditvi organa (cepljenje je treba opraviti pred začetkom zdravljenja, če je mogoče)
Za obolele je predvideno cepljenje z dvema različnima inaktiviranima cepivoma po naslednjem razporedu:
- Šest do 12 mesecev pozneje bolniki prejmejo cepivo PPSV23 (polisaharidno cepivo, ki imunizira proti 23 različnim pnevmokoknim serotipom).
Če je primerno, zdravniki svojim bolnikom priporočajo, da cepljenje ponovijo vsakih šest let. To je lahko primerno, če ima bolnik individualno povečano tveganje za hudo pnevmokokno bolezen.
Več o teh cepivih in njihovi uporabi si preberite v članku Cepljenje proti pnevmokokom.
Druga cepljenja
Poleg tega morajo osebe z imunosupresijo, če je le mogoče, prejeti tudi vsa cepljenja, ki jih STIKO na splošno priporoča. Sem spadajo cepljenja proti davici, oslovskemu kašlju in tetanusu. Podrobnejše informacije za posamezne primere lahko bolniki dobijo pri svojem zdravniku.
Posvetujte se s svojim zdravnikom!
Ne glede na to, ali gre za imunosupresijo ali ne, so cepljenja pomemben zaščitni ukrep proti patogenom, vendar niso koristna za vsakega bolnika. Vse informacije v tem članku so le orientacijske, ko gre za kompleksno temo imunosupresije in cepljenja. O tem, katera cepljenja so priporočljiva v vašem konkretnem primeru, se je najbolje posvetovati z zdravnikom!
