Kaj je imunosupresija?
Če je imunski sistem telesa oslabljen, tako da ne more več pravilno delovati, to imenujemo imunosupresija. Odvisno od obsega so obrambne sposobnosti telesa le oslabljene ali celo popolnoma onemogočene. Če želite razumeti, zakaj je lahko imunosupresija nezaželena in zaželena, morate najprej razumeti, kako deluje imunski sistem.
Osnove imunskega sistema
S specifično imunsko obrambo je možen zelo usmerjen boj proti patogenom. To vključuje tako imenovane limfocite B – posebne bele krvne celice, ki lahko proizvedejo specifična protitelesa proti patogenu ob prvem stiku z njim – ki se ujemajo z značilnimi beljakovinami (antigeni) na površini vsiljivca.
Imunosupresija kot terapija, stranski učinek ali simptom
Za zdravljenje avtoimunskih bolezni se pri bolniku namerno sproži imunosupresija, da se omeji napačno usmerjeno vedenje imunske obrambe. Bolniki po presaditvi dobijo tudi imunosupresivna zdravila. Cilj je preprečiti, da bi imunski sistem napadel in zavrnil tujek.
Poleg tega je imunosupresija lahko simptom različnih bolezni. Dva znana primera sta krvni rak (levkemija) in AIDS. Medtem ko pri levkemiji telo samo proizvaja okvarjene bele krvničke (levkocite) in s tem oslabi imunsko obrambo, pri aidsu povzročitelj – virus HI – uniči določene levkocite. Imunski sistem je včasih oslabljen tudi po večjem psihičnem ali fizičnem stresu.
Obstajata dve glavni področji uporabe umetno inducirane imunosupresije – tj. imunosupresivne terapije: avtoimunske bolezni in presaditve organov. V teh primerih je imunski sistem posebej oslabljen, ker bi drugače škodoval bolniku. Vendar se stopnja posega v obeh primerih razlikuje.
Imunosupresija po presaditvi organa
Čeprav v tem primeru imunski sistem le opravlja svoje delo, ima to, če ni zatrt, življenjsko nevarne posledice za bolnika. Na žalost zato po presaditvi organa ni druge možnosti kot izvajati doživljenjsko imunosupresijo. To pomeni, da mora bolnik stalno jemati zdravila, ki dušijo imunske reakcije.
Imunosupresija pri avtoimunskih boleznih
- Revmatoidni artritis
- Bolezni vezivnega tkiva (kolagenoze: dermatomiozitis/polimiozitis, sistemski eritematozni lupus)
- Vnetja žil (vaskulitidi)
- Kronične vnetne črevesne bolezni (Crohnova bolezen, ulcerozni kolitis)
- avtoimunsko vnetje jeter (avtoimunski hepatitis)
- pljučna fibroza, sarkoidoza
- multipla skleroza (MS)
- miastenija gravis
- vnetje ledvičnih telesc (glomerulonefritis) – oblika vnetja ledvic
Kaj storite, če imate imunosupresijo?
- Indukcijska faza: Na začetku zdravnik aplicira visok odmerek zdravila, da čim hitreje doseže visoke koncentracije učinkovine v krvi (indukcija). Običajno se v ta namen kombinirajo tri ali štiri različna imunosupresivna zdravila (trojna ali štirikratna terapija).
Večina avtoimunskih bolezni napreduje v recidivih. Posebej močan poseg je potreben med takšno vnetno epizodo (indukcijska terapija). V fazah remisije, v katerih bolezen do določene mere »miruje«, se imunski sistem običajno duši z bistveno lažjimi sredstvi (vzdrževalna terapija). Cilj je preprečiti ali vsaj odložiti novo vnetno epizodo.
Zdravila za zaviranje imunskega odziva (imunosupresivi)
Inhibitor kalcinevrina
Kalcinevrin je encim, ki se pojavlja v različnih telesnih celicah, vključno z nekaterimi celicami imunskega sistema. Tam je pomemben za prenos signala. Zaviralci kalcinevrina preprečijo ta prenos signala in s tem aktivacijo imunskega sistema. Zaviralci kalcinevrina, ki se še posebej pogosto uporabljajo za imunosupresijo, so ciklosporin in takrolimus.
Zaviralci celične delitve
Zaviralce celične delitve glede na tarčo delimo na citostatike (kot so azatioprin, mikofenolna kislina = MPA in mofetilmikofenolat = MMF) in zaviralce mTOR (kot sta everolimus in sirolimus).
Protitelesa
Za imunosupresijo se uporabljajo tudi umetno proizvedena protitelesa (npr. infliksimab, adalimumab, rituksimab). Ta spadajo med tako imenovana biološka zdravila – to so biotehnološko proizvedena zdravila.
Ker biološka zdravila še posebej močno zavirajo imunski sistem, jih v določenih situacijah ne smemo dajati (npr. med nosečnostjo ali v primeru akutne ali kronične okužbe).
Glukokortikoidi ("kortizon")
Kakšna so tveganja imunosupresije?
Terapevtska imunosupresija je na nek način ulov 22. Po eni strani je treba zatreti imunski sistem, ker sicer lahko povzroči škodo (npr. po presaditvi organa). Po drugi strani pa vsak človek potrebuje delujočo obrambo, da se lahko brani na primer pred patogeni. Poleg tega imajo uporabljena zdravila širok spekter stranskih učinkov.
Povečana dovzetnost za okužbe in tumorje
Bolniki z dolgotrajno imunosupresijo imajo tudi povečano tveganje za razvoj raka. Ker oslabljen imunski sistem ne prepozna več in ustrezno uniči degeneriranih celic, se maligne novotvorbe razvijejo pogosteje kot pri zdravih ljudeh. Prizadete je zato treba redno pregledovati glede določenih tumorjev (presejanje tumorjev).
Toksičen učinek na tkivo (strupenost)
Poškodba kostnega mozga (mielosupresija).
Tudi kostni mozeg je pogosto napaden zaradi imunosupresije. Posledično je motena tvorba krvnih celic (rdečih in belih krvničk ter trombocitov). Možne posledice so večja dovzetnost za okužbe, anemija in povečana nagnjenost h krvavitvam.
Zvišanje ravni maščob in sladkorja v krvi
Drug stranski učinek mnogih imunosupresivov (zlasti steroidov) je zvišana raven sladkorja v krvi. Lahko se celo razvije sladkorna bolezen, ki jo mora zdravnik redno spremljati in zdraviti.
Osteoporoza in visok krvni tlak
Prebavne težave
Nekatere imunosupresive gastrointestinalni trakt slabo prenaša. Na primer, mofetilmikofenolat ali azatioprin lahko takoj po zaužitju povzročita slabost, bruhanje ali drisko. Ti neželeni učinki lahko pomembno vplivajo na posameznikovo kakovost življenja. Če se takšne težave pojavijo kot posledica jemanja imunosupresivov, se morate posvetovati z lečečim zdravnikom.
Na kaj moram biti pozoren pri jemanju imunosupresivov?
Takoj po presaditvi se dajejo imunosupresivi v velikih odmerkih. V tem času je imunski sistem zelo ranljiv, zato je treba čim bolj preprečiti stik s klicami. Bolniki s svežim presadkom so zato izolirani in nosijo ščitnik za usta. Obiskovalci morajo biti zdravi, že manjši prehlad je lahko nevaren za presajenega.
Takoj poiščite zdravniško pomoč, če se kmalu po presaditvi organa pojavijo naslednji opozorilni znaki:
- Vročina ali drugi znaki okužbe (šibkost, utrujenost, kašelj, pekoč občutek pri uriniranju)
- bolečine v predelu presajenega organa
- zmanjšano ali povečano izločanje urina
- Povečanje telesne mase
- driska ali krvavo blato
