Kratek pregled
- Kaj je jecljanje? Jecljanje je motnja govornega toka, pri kateri se na primer posamezni glasovi ali zlogi ponavljajo (npr. ww-zakaj?) ali se glasovi vlečejo (npr. pusti me iiiiiin mir).
- Kaj so vzroki za jecljanje? Obstajajo različni dejavniki, na primer predispozicija, travmatične izkušnje ali motnje pri obdelavi ustreznih živčnih signalov.
- Kaj lahko storimo glede jecljanja? V otroštvu jecljanje pogosto izgine samo od sebe. Sicer pa lahko pomaga terapija jecljanja. Pri odraslih jecljanje običajno ne izgine popolnoma, zato je priporočljiva terapija, da se motnja obvlada – še posebej, če je jecljanje za prizadeto osebo veliko breme.
Kaj je jecljanje?
Jecljanje se lahko kaže na različne načine:
- kot ponavljanje glasov, zlogov ali besed (npr. www-zakaj?)
- kot neslišno pritiskanje začetnih črk (npr. Moje ime je B——-ernd.)
- kot podaljšanje posameznih glasov (npr. Laaaaass mich doch iiiiiiin Ruhe.)
Jecljanje je individualen pojav. Vsak jecljavec jeclja drugače in v različnih situacijah. Kako močno kdo jeclja, je odvisno tudi od trenutnega psihičnega stanja. Kljub temu jecljanje ni psihična motnja, ampak telesna.
Govorna motnja se lahko pojavi skupaj z drugimi nepravilnostmi, ki dodatno ovirajo komunikacijo. Sem sodijo na primer jezikovni pojavi, kot je uporaba dopolnil, pa tudi nejezikovni pojavi, kot so mežikanje, tresenje ustnic, gibanje mišic obraza in glave, znojenje ali spremenjeno dihanje.
Jecljanje pri otrocih
Približno 25 odstotkov teh otrok razvije »pravo«, torej trajno jecljanje. To je naporno in frustrirajoče. Zato ni čudno, da prizadeti otroci ne marajo govoriti ali se tega celo bojijo – še posebej, če jih vrstniki zaradi jecljanja zbadajo. Razvije se začaran krog strahu in izogibanja. Jecljanje postaja vedno bolj zakoreninjeno. Dlje ko vztraja, težje se je vrniti k tekočemu govoru.
Jecljanje pri odraslih
Pri odraslih jecljanje popolnoma izgine le v redkih primerih. Zato običajno ni več ozdravljiva. Kljub temu je lahko terapija uspešna in bistveno izboljša kvaliteto življenja. Prizadeta oseba se lahko nauči govoriti bolj tekoče in se bolje soočati z jecljanjem.
Jecljanje je lahko čustveno stresno
Jecljanje je lahko precejšnja psihična obremenitev. Mnogi ljudje, ki jecljajo, poskušajo prikriti svojo težavo. Izogibajo se nekaterim začetnicam, ki so zanje težke, ali hitro zamenjajo delikatne izraze za druge besede, tako da sogovornik ne opazi jecljanja. Sčasoma strah in povečan napor, potreben za govor, vodita do strategij izogibanja. Pri nekaterih gre celo tako daleč, da govorijo le takrat, ko drugače ne gre. Umaknejo se iz družbenega življenja.
Jecljanje: Vzroki in možne motnje
Govorjenje je zapleteno prepletanje različnih dejanj, ki jih nadzirajo možgani. V delčkih sekunde je potrebno uskladiti dihanje, vokalizacijo in artikulacijo. Pri ljudeh, ki jecljajo, je ta interakcija motena.
- "Motnje prenosa." Menijo, da jecljanje temelji na motnji živčnih signalov, ki jih je treba obdelati za govor, in/ali temelji na motorični motnji organov, ki sodelujejo pri govoru.
- Nagnjenost: Ker se jecljanje pogosto pojavlja v družinah, verjetno obstaja genetska nagnjenost k temu. Dedno komponento podpira tudi dejstvo, da fantje in moški veliko pogosteje jecljajo kot dekleta in ženske. Vendar pa starši na otroke ne prenašajo neposredno jecljanja, ampak menda le ustrezno nagnjenost. Če se to sreča s sprožilcem za jecljanje (npr. stresna situacija) in se dodajo razmere, ki ohranjajo jecljanje, se govorna motnja utrdi.
Nekaj je gotovo: jecljanje ni duševna motnja, temveč govorna motnja, ki jo povzročajo motorične sposobnosti. Pojavlja se ne glede na družbeno in kulturno ozadje, stopnjo izobrazbe in interakcijo v družini.
Jecljanje: terapija
Natančnejšo diagnostiko in terapijo jecljanja izvajajo logopedi, včasih tudi respiratorni, govorni in govorni pedagogi ter logopedski pedagogi. Pri pregledih je terapevt delno odvisen od opazovanj prizadete osebe ali staršev. Najprej se skupaj določi narava jecljanja in spremljajočega vedenja.
Pri zdravljenju jecljanja različne poklicne skupine uporabljajo različne pristope. V posameznih primerih je terapija odvisna tudi od vrste in jakosti jecljanja ter starosti prizadete osebe.
Splošni cilji terapije jecljanja so predvsem:
- odvzeti jecljavemu strah.
- @ vaditi tekoč govor.
- Dati občutek ritma govora in dihanja.
Terapija jecljanja za odrasle
Posebna metoda terapije jecljanja pri odraslih je oblikovanje tekočnosti. Zasnovan je tako, da spremeni način govora osebe in prepreči, da bi sploh začela jecljati. Tehnike vključujejo tiho uporabo glasu na začetku besede in raztezanje samoglasnikov. Poleg tega se oboleli naučijo nadzorovati svoje dihanje. Vendar pa je treba to metodo izvajati intenzivno, da postane druga narava prizadete osebe in sprva nenavadno zveneč govor postane naravni tok govora.
Terapija jecljanja za otroke
Pri zdravljenju jecljanja pri otrocih ločimo neposredni in posredni pristop.
Posredni pristop se ne osredotoča na govorni problem. Namesto tega se ukvarja predvsem z zmanjševanjem strahov in spodbujanjem želje po govorjenju. Na ta način želi posredni pristop postaviti temelje za umirjen govor brez tesnobe. Govorne in gibalne igre, kot so ritmični verzi in pesmice ter sprostitvene in dialoške vaje, so namenjene spodbujanju otrokovega veselja do govorjenja. Tesno sodelovanje s starši lahko izboljša uspeh terapije.
Neposredni pristop neposredno obravnava govorno težavo. Otroci se naučijo nadzorovati jecljanje, se sprostiti, ko so blokirani, in mirno obvladati pogovorne situacije. Poleg tega ta pristop spodbuja odprt pristop k problemu in krepi otrokovo samozavest.
Možnosti za uspeh
Pri odraslih pa jecljanje le redko popolnoma izgine. Nenehno usposabljanje pa lahko znatno izboljša tekoče govorjenje in ohranja jecljanje pod nadzorom.
Jecljanje: Kdaj morate k zdravniku?
Ali nekdo, ki jeclja, potrebuje terapijo, je odvisno od resnosti govorne motnje. Merila za to so, kako pogosto se pojavijo napadi jecljanja in kako hudi so. Predvsem pa je jecljanje treba zdraviti, če prizadeto osebo psihično obremenjuje.
Zlasti izogibanje je jasen znak, da je čas za iskanje pomoči – to je, ko se oseba, ki jeclja, izogiba pogovornim situacijam ali se umakne iz svojega družbenega okolja.
Jecljanje: Kaj lahko storite sami
- Vzemite ga resno kot sogovornika.
- Poslušajte ga mirno in potrpežljivo.
- Naj konča.
- Osebe, ki jeclja, ne prekinjajte in ne govorite namesto nje zaradi nepotrpežljivosti.
- Pokažite pozornost z vzdrževanjem očesnega stika.
- Dobronamerna spodbuda, kot je »pomiri se« ali »vedno pojdi počasi«, lahko povzroči, da se oseba, ki jeclja, počuti še bolj negotovo.
- Predvsem pa se nikoli ne norčuj iz osebe, ki jeclja. To lahko ne le okrepi jecljanje, ampak tudi užali vašega nasprotnika.
