Notranje uho: zgradba, delovanje, motnje

Kaj je notranje uho?

Notranje uho je organ, ki združuje dve funkciji: sluh in občutek za ravnotežje. Notranje uho se nahaja v kamniti piramidi (del temporalne kosti) in meji na steno bobnične votline, s katero je povezano preko ovalnega in okroglega okna. Tu se nahajata dejanski organ sluha in organ ravnotežja.

Organ ravnotežja

Vse, kar morate vedeti o občutku za ravnotežje, preberite v članku Organ za ravnotežje.

Notranje uho: struktura

Kamenasta piramida vsebuje kompleksen sistem votlin, kostni labirint (polž). Vsebuje tekočino (imenovano perilimfa), ki je po sestavi podobna cerebrospinalni tekočini. V kostnem labirintu je tudi membranski labirint – nežne cevke s tanko membrano, ki je napolnjena z endolimfo. Ta je bogata z beljakovinami in kalijem ter je po sestavi podobna celični tekočini.

Polž

Polž je vod, ki se dvakrat in pol vije okoli svoje kostne osi (modiolus). Po vsej dolžini je razdeljen na tri cevi: V sredini je polžev vod (ductus cochlearis), napolnjen z endolimfo. Pod njim je bobnična stopnica (scala tympani) in nad njo vestibularna stopnica (scala vestibuli) – obe sta napolnjeni s perilimfo.

Kohlearni kanal in timpanično stopnišče sta med seboj ločena z bazilarno membrano, na kateri se nahaja pravi organ sluha – Cortijev organ, ki ga sestavlja okoli 25,000 čutnih celic ali lasnih celic.

Tako potuje dražljaj iz srednjega ušesa v slušni živec

Vibracije stremena v srednjem ušesu sprožijo tresljaje v membranah notranjega ušesa, ki se v valovih (potujoči val) premikajo po bazilarni membrani proti konici polža. Za vsako frekvenco obstaja določena točka v polžu, kjer ima potujoči val najvišji vrh.

Zunanje lasne celice so najmočneje upognjene v območju največjega potujočega vala, kar ustvarja receptorske potenciale, ki potujoče valovanje ojačajo. Temu sledi vzbujanje notranjih dlačnih celic, kar vodi do receptorskih potencialov, ki sprožijo sproščanje transmiterja na notranjih dlačnih celicah, kar na koncu vzdraži slušni živec. Prenese dohodne informacije v možgane.

Pri senzorinevralni izgubi sluha (senzorinevralna naglušnost) se zvočni signali v notranjem ušesu drugače zaznavajo, ker se frekvence izgubijo. Možni vzroki vključujejo določena zdravila (kot so nekateri antibiotiki), nenadno izgubo sluha, bolezni notranjega ušesa in okužbe, ki se razširijo na notranje uho (kot so mumps, ošpice, borelioza). Možni so tudi toksični vzroki.

Izguba sluha je nenadna naglušnost notranjega ušesa, ki jo običajno povzročijo motnje krvnega obtoka.

Omotičnost je lahko posledica bolezni vestibularnega aparata v notranjem ušesu.

Tinitus (šumenje v ušesih) se lahko pojavi po nenadni izgubi sluha ali zaradi motenj krvnega obtoka in vazokonstrikcije.

Menierjeva bolezen je bolezen notranjega ušesa, ki jo spremljajo vrtoglavica, tinitus in senzorinevralna izguba sluha.

Možni so tudi tumorji v predelu notranjega ušesa.