V večini dolgoročnih zvez obstajajo krize, s katerimi se mora par spoprijeti. Kadar težav ne morete rešiti sami, je smiselno poiskati strokovno pomoč v obliki parov terapija.
Kaj je terapija za pare?
pari terapija se nanaša na psihološko delo, pri katerem se paru pomaga rešiti in razrešiti konflikt. Pari terapija je izraz, ki se uporablja za opis psihološkega dela, pri katerem se par podpira pri reševanju in reševanju konfliktov. V Nemčiji je tesno povezano z zakonskim svetovanjem. Oba spadata v neterapevtske dejavnosti. Pri parni terapiji ali zakonskem svetovanju delujejo predvsem pastirji, psihologi in socialni pedagogi. Najpogosteje se dela z obema partnerjema, včasih pa tudi individualno.
Funkcija, učinek in cilji
Svetovanje za pare je koristno, če par ne uspe skupaj rešiti svojih težav, toda oba partnerja hočeta delati na svoji zvezi. Partnerske težave so za oba partnerja stresne in jih v najslabšem primeru lahko zbolijo in vodi do depresija. Cilj terapije za pare ni nujno vedno ohranitev odnosa; včasih je lahko tudi navodilo, da vodita par do ločitve, ki je sprejemljiva za oba. Eden najpomembnejših pogojev za uspeh parne terapije je spoznanje obeh partnerjev, da za krizo ni kriv noben od njih. Pri parni terapiji obstajajo različni postopki nanašanja:
V psihoanalitičnih postopkih se predpostavlja, da imata eden ali oba partnerja nevrotične nagnjenosti. Psihoterapevt Jürg Willi govori o tajnem dogovarjanju, npr. En partner je narcistično nagnjen in hoče, da ga občudujemo, partner ga občuduje in idealizira. Takšne fiksacije lahko vedno postanejo problematične, če se partner na to vede in trpi zaradi tega. Med humanističnimi metodami ima še posebej pomembno sintezo para Michaela Cöllena. Osrednja teza je, da se ljubezen in intimnost ustvarjata zgodaj v življenju in da intimna in čustvena vez tvorita pomemben temelj za osebnostni razvoj, zlasti glede ljubezni in konfliktne dinamike para. V terapiji je treba razkriti in obdelati narcistične motnje v parni dinamiki, spodbujati intimnost na različnih nivojih telesa, občutkov, duše, jezika in časa, ljubezen pa razumeti kot usmerjenost k smislu in življenju. V večgeneracijski terapiji naj bi bili vzroki za spore v parih izvorne družine. Domneva se, da gre za ponavljajoči se osnovni konflikt več generacij, ki dohiteva par. Osrednji koncepti večgeneracijske terapije so zvestoba, delegiranje in nasprotujoča si naročila izvornih družin. Terapija sistemskih parov se ukvarja z vprašanjem, kateri "krožni procesi" vzdržujejo parni konflikt, ločujejo vedenjsko raven, vedenjske vzorce in konstrukcijo realnosti. Pomembni koncepti terapije sistemskih parov so krožnost, preoblikovanje, nevtralnost, usmerjenost k rešitvam in virom ter pozitivna konotacija. Cilj terapije komunikacijske psihologije je izboljšati komunikacijo med partnerjema, da se bolje razumeta. John Gottman kot tipične komunikacijske pasti odnosa imenuje 4 apokaliptične konjenike:
- Kritika, krivda, obtožbe.
- Obramba in utemeljitev
- Prezir in zaničevanje
- Stene, umik
Tveganja, nevarnosti in posebna navodila
Eno tveganje za terapijo parov je možnost razpada na koncu terapije. Terapija za pare lahko razkrije konflikte in komunikacijske vzorce, ne more pa popraviti odnosa. Če med partnerjema ni dovolj ljubezni, tudi terapija za pare ne more pomagati. Tudi terapija za pare ni zasnovana tako, da bi bistveno spremenila enega od partnerjev, tako da bi postali bolj pripravljeni na zvezo. Psihoterapevt Wolfgang Schmidbauer meni, da ima in vzdržljivost razlike med partnerjema najpomembnejše lastnosti v partnerskem odnosu. Terapija za pare je lahko draga, odvisno od časa, ker terapija za pare ni zajeta zdravje zavarovanje. Neželeni učinki so lahko, da se oba partnerja zamenjata v parni terapiji, kar pa lahko pomeni nov izziv za zvezo.
