Kaj je uho?
Človeško uho je organ, ki združuje dve funkciji: čutilo za sluh in čutilo za ravnotežje.
Anatomija ušesa
Uho je razdeljeno na tri anatomske dele:
Zunanje uho.
To vključuje uhelj (auricle auris), zunanji sluhovod (meatus acusticus externus) in bobnič (membrana tympani).
Ušesna ušesa
Več o tem lahko izveste v članku Auricle.
Zunanji sluhovod (meatus acusticus externus) je na začetku sestavljen iz hrustančnega dela, ki nato preide v kostni del. V celoti je dolg približno tri do tri centimetre in pol, širok pol centimetra in rahlo ukrivljen. Koža sluhovoda vsebuje lasne mešičke, žleze lojnice in znojnice. Slednji izločajo ušesno maslo (cerumen). Ta lepljiv, rumenkast izloček čisti ušesni kanal in preprečuje prodiranje vode, prahu in umazanije.
Bobnič (membrana tympani) je membrana, ki ločuje sluhovod od srednjega ušesa. Debela je približno 0.1 milimetra in ima premer od devet do enajst milimetrov. Bobnič je sivkasto bel, običajno prozoren in napet. Ni popolnoma ploščat, ker je prva kostnica, malleus na strani srednjega ušesa, zraščena s središčem bobnične membrane in ji daje obliko.
Srednje uho
Kostnice
Vse, kar vas zanima o treh drobnih, premičnih kosteh, ki so pomembne za prenos zvoka (kladivo, nakovalo in streme), izveste v članku Kostnice.
Evstahijeva cev
Iz srednjega ušesa poteka povezava z žrelom, imenovana Evstahijeva cev (Tuba auditiva). Več o tem si lahko preberete v članku Evstahijeva cev.
Notranje uho (labirint)
Tu se nahajata dejanski organ sluha (Cortijev organ) in organ za ravnotežje. Vse pomembno o slušnem organu si lahko preberete v članku Notranje uho.
Organ ravnotežja
Vse pomembno o tem, kako deluje čutilo za ravnotežje in kako lahko pride do vrtoglavice, izveste v članku Organ za ravnotežje.
Kakšna je funkcija ušesa?
Funkciji ušesa sta sluh, torej slušno zaznavanje, in čut za ravnotežje – brez teh funkcij človek ne bi mogel zaznavati tonov, zvokov in šumov in bi imel nenehno vrtoglavico.
Slušno zaznavanje
V članku Zvočna zaznava lahko preberete o tem, kako se zvok zajame, prenese preko koščic in ga vodi do senzoričnih celic v obliki potujočega valovanja v notranjem ušesu, napolnjenem s tekočino.
Kje se nahaja uho?
Kakšne težave lahko povzročijo ušesa?
Vnetje zunanjega sluhovoda (na primer absces ali furunkul) se imenuje otitis externa. Povzroča bolečino in srbenje v zunanjem sluhovodu. Vzrok za vnetje sluhovoda so pogosto bakterije, ki se lahko »ujejo« predvsem pri plavanju. Zdravniki zato govorijo tudi o kopalnem otitisu.
Vnetje srednjega ušesa (otitis media) se običajno razvije kot posledica prehlada ali vnetja grla, ko se povzročitelji dvignejo po Evstahijevi cevi. Otroci so še posebej dovzetni za bolezen, saj so njihove Evstahijeve cevi krajše kot pri odraslih. Vnetje se najpogosteje pojavi v starosti od 6 do 18 mesecev. Glavni simptomi so pulzirajoča bolečina in občutek pritiska v ušesu. Pogosti so tudi drugi simptomi, kot so zmanjšan sluh, zvišana telesna temperatura in glavobol.
Nenadno in vztrajno sikanje, žvižganje, zvonjenje, brnenje ali brenčanje v ušesu – brez zunanjega vzroka za zvok – se imenuje tinitus. Sproži jo lahko na primer nenadna izguba sluha, različne bolezni, stres ali nekatera zdravila. Če vzroka ni mogoče ugotoviti, zdravniki govorijo o idiopatskem tinitusu.
Zaradi najrazličnejših prirojenih ali pridobljenih vzrokov je lahko slušna funkcija prizadeta na eni ali obeh straneh. Zdravniki razlikujejo med različnimi oblikami naglušnosti, prevodno naglušnostjo in senzorinevralno naglušnostjo. V starejši starosti se pri skoraj vseh pojavi tudi presbikuza. Izguba sluha se lahko razlikuje po resnosti. Pri nekaterih ljudeh je sluh le malo prizadet, drugi pa so popolnoma gluhi. Otroci, rojeni z izgubo sluha ali gluhostjo, imajo pogosto težave z učenjem govora.
Pri otosklerozi se sicer gibljive kostnice otrdijo. Vzrok za to še ni jasen. Posledica otoskleroze je izguba sluha.
Bobnič lahko poči z neposredno ali posredno silo, na primer z nepravilno uporabo vatiranih palčk pri čiščenju sluhovoda ali s hitrimi spremembami zračnega tlaka (eksplozija itd.). Takšna poškodba bobniča (ruptura bobniča) se kaže v zbadajoči bolečini in nenadni izgubi sluha. Včasih iz sluhovoda uhaja tudi kri, prizadeti pa toži zaradi vrtoglavice. V večini primerov se počen bobnič zaceli sam od sebe in brez posledic.
