Motivi imajo tako nezavedno kot zavestno raven in ležijo med lastnim odnosom in gibi. Motivi v športu so bodisi povezani s samim športom bodisi z rezultatom. Takšen rezultat lahko razumemo kot uspešnost kot samopotrjevanje, pa tudi kot predstavitev lastne uspešnosti in vključeno prevladujoče vedenje.
Poleg tega lahko šport služi kot sredstvo za druge namene, na primer za navezovanje stikov in prijateljstva. Če je motiv športnika povezan s samim športom, je to lahko fizični izziv, estetika ali izkušnje z lastnim telesom. Če pa služi kot sredstvo za nadaljnje namene, vzdrževanje lastnega zdravje, fitnes, izkušnje narave in sprostitev so vključeni.
Če se situacijske in individualne spodbude ujemajo, je rezultat motivacija. Motivacijski procesi so pomemben predpogoj za doseganje dobre športne uspešnosti.
- Motive je treba enačiti z neskončnimi dispozicijami vrednotenja, zato so motivi motivi za ciljno vedenje v situacijah, ki so časovno trajne, situacijsko trajne in osebnostno specifične.
- Motivacije v športu so trenutno čustvene (npr
prijatelji, strah, upanje) in kognitivni (npr. pričakovanja) procesi pred, med športom in po njem.
Motivacija za uspešnost je „prizadevanje za povečanje ali ohranjanje najvišje možne stopnje učinkovitosti pri vseh tistih dejavnostih, pri katerih se standard kakovosti šteje za zavezujočega in katerega izvajanje lahko zato uspe ali ne. »(Heckhausen) Športnik si tako prizadeva izpolniti nalogo v določenem športu, v katerem nekdo sam uporablja standarde kakovosti, in s tem doseči ali preseči standard kakovosti. Standard kakovosti je bil določen posamično ali zunaj in je sestavljen iz zmogljivosti, ki jo mora športnik doseči (npr. Določen čas sprinta).
S pomočjo meril kakovosti lahko športnik posamično oceni težavnost določene naloge in spretnosti, potrebne za izvedbo naloge, s tem pa tudi rezultat akcije. Rezultat tožbe se presoja posamično, zato lastni zahtevek odloča, ali je akcija uspešna ali ne. Način, na katerega se ljudje soočajo z izzivi in uspešnimi situacijami, določa njihova osebnost.
Tu ločimo ljudi, ki so bolj "motivirani za uspeh" in bolj "motivirani za neuspeh". To lahko pojasni razlike v vedenju ob izzivu uspešnosti. Športniki, ki so prepričani v uspeh, v nasprotju s tistimi, ki se bojijo neuspeha, iščejo uspešnost in se z njimi soočajo z optimizmom.
Vsakemu tveganju se športniki, ki se bojijo neuspeha, izognejo in pritisku na nastopno situacijo se veliko manj upirajo, pri čemer ima ta pritisk negativen učinek na rezultat akcije. Motivni tipi, ki so prepričani v uspeh, pretežno opravičujejo morebitne neuspehe s pomanjkanjem sposobnosti. V nasprotju s tem športniki, ki se bojijo neuspeha, slabo delovanje pripisujejo predvsem neugodnim zunanjim okoliščinam.
-> Upanje na uspeh «ali» strah pred neuspehom «sta trajni osebnostni lastnosti in njihove značilnosti določajo raven splošne motivacije.
- Motiv uspešnosti pa predstavlja sprožilni motiv za ukvarjanje s športom in temelji na posameznih prizadevanjih, da nekaj dosežemo. Je torej eden izmed mnogih motivov, predvsem pa spodbuja športne aktivnosti.
Če športnik kljub motiviranosti ne more doseči izvedbenega cilja, pride do stanja frustracije.
Frustracija se razume kot »izkušnja razočaranja zaradi resnične ali izognjene frustracije ciljev. »Ljudje se na eni strani odločajo po tem, da se različno občutljivo odzivajo na različne frustrirajoče situacije, na drugi strani pa po stopnji tolerance do frustracije (bolj ali manj primerna obdelava frustrirajočih situacij). Reakcije na frustracije so lahko precej konstruktivne.
Po drugi strani pa frustracija pogosto vodi do utajljivih reakcij, pri katerih dejanski cilj ni neposredno usmerjen.
- Agresija
- Zakasnjena agresija (agresija ne proti zB frustrirajočemu nasprotniku, ampak proti sodniku)
- Samodejna agresija (agresija do lastnega »jaz«)
- Regresija (ne morem pridobiti lastne izvedbe)
- Apatija (nezmožnost delovanja)
- Odstop
- Prostornina
- "Odhod s terena" (izogibanje frustracijam v prihodnosti)
- Racionalizacija (iskanje razlogov, zakaj cilj ni bil dosežen)
Agresivno vedenje je zato vedno namenjeno povzročanju škode.
Ločimo med eksplicitno in instrumentalno agresijo. V eksplicitni agresiji je škoda razumljena kot neposredna tarča agresivnega delovanja. Pri instrumentalni agresiji se agresivno vedenje športnika uporablja za doseganje športnega cilja (agresivno obrambno vedenje v nogometu za ustrahovanje nasprotnika).
Poleg tega je agresija lahko fizična, besedna ali simbolična (s pomočjo kretenj). Da bi odgovorili na vprašanje - kako pride do agresije, so bile razvite tri teorije agresije.
- Športne dejavnosti je treba šteti za agresivne, če kdo v odstopanju od športnih norm in pravil izrecno s tem ravnanjem želi povzročiti škodo drugim.
Ta škoda je lahko fizična in duševna.
- Teorija frustracije-agresije pravi, da je agresija vedno posledica frustracije, vendar frustracija ne povzroči nujno agresije, ampak tudi na primer odstop ali apatijo.
- Teoretični koncept zagona in nagona agresivno vedenje pripisuje prirojenemu agresivnemu nagonu ali nagonu, pri čemer je šport primeren ventil za sproščanje agresije.
- O učenje in socializacija teoretični pogledi na agresijo agresivno vedenje razumejo kot posledico učnih procesov. Agresivnega vedenja se skozi čas naučimo na podlagi izkušenj. Če se prepozna, da agresivno vedenje pogosto vodi do uspeha, se ga bo človek naučil.
