Diagnoza
Anamneza že daje indikacije a mielopatija. Pomembno je vprašati se o specifičnih simptomih, kot so paraliza, motnje občutljivosti oz bolečina v hrbtenici. Klinični pregled zagotavlja nadaljnjo gotovost, saj refleks je lahko na primer opazen, vzorec hoje pa je mogoče spremeniti.
Za potrditev diagnoze se kot diagnostično orodje za slikanje uporablja slikanje z magnetno resonanco, v posebnih primerih, kot je sum žil mielopatija, hrbtenica angiografijo je priporočljivo. Mielografija lahko tudi naveden. Pri tem postopku se kontrastni medij vbrizga v hrbtenični kanal pod x-ray slikanje za prikaz vesoljskih razmer v hrbtenjača in izhod živci.
Slikanje z magnetno resonanco je najpomembnejša metoda za odkrivanje mielopatija. Po eni strani strukture, ki stisnejo hrbtenjača, kot je hernija diska ali tumorji, je mogoče videti z uporabo MRI. Ogledate si lahko tudi žilne spremembe.
Po drugi strani pa poškodovane regije hrbtenjača lahko na sliki MRI ločimo od zdravega živčnega tkiva. V posameznih primerih je lahko računalniška tomografija koristna kot a dopolnjujejo na sliko, če se pojavijo vprašanja v zvezi s koščenimi strukturami. Izraz signal mielopatije izvira iz slikovne diagnostike.
Radiologi ga uporabljajo predvsem za opisovanje preiskav magnetne resonance (MRI). Eden govori o signalu mielopatije, kadar slikanje kaže na poškodbo hrbtenjače (mielon). To je lahko na primer v primeru edema (kopičenja tekočine) ali tumorja v hrbtenjači.
Signal mielopatije je nespecifičen, torej se pojavi neodvisno od vzroka poškodbe hrbtenjače. Poškodba hrbtenjače je zato lahko le začasna. Bolnik nima vedno resnih simptomov.
Zato so poleg signala mielopatije za terapijo odločilni tudi njen vzrok in bolnikovi simptomi. Hrbtenjače v resnici ni mogoče oceniti zelo dobro Rentgen slike. Tudi pri pregledu s CT ni mogoče popolnoma izključiti poškodbe hrbtenjače.
Zato je preiskava z magnetno resonanco metoda izbire za diagnozo mielopatije. Glede na vzrok mielopatije ločimo različne terapevtske možnosti. Prvič, obstaja možnost konzervativne terapije, ki je usmerjena na simptome.
V primeru bolečina, bolnik dobi proti bolečinam, pri čemer tako imenovana nesteroidna protivnetna zdravila (nesteroidna protivnetna zdravila, kot je npr ibuprofen, diklofenak) so v ta namen še posebej primerni, saj imajo tudi protivnetni in dekongestivni učinek. Zdravila za sproščanje mišic pogosto vodijo tudi k lajšanju pritožb. Poleg tega se uporablja fizioterapevtsko zdravljenje.
Dejanski vzrok mielopatije je običajno treba zdraviti kirurško, tako da se na primer pri kompresijski mielopatiji odstrani pritisk na hrbtenjačo. Na splošno je napoved bolezni najboljša pri zgodnji diagnozi in začetku hitre in ustrezne terapije. Hitreje se odpravi poškodba prizadetih živčnih celic, večja je verjetnost, da se lahko ustrezen del hrbtenjače obnovi.
Pri kirurškem posegu na hrbtenici poskušajo razbremeniti pritisk na hrbtenjačo, poškodovano s pritiskom. Uporabljajo se različne kirurške tehnike, pri katerih ločimo dostop od spredaj ali zadaj. Na primer na področju vratne hrbtenice je zdaj pogosteje izbran dostop s sprednje strani, pri čemer bolnik med operacijo leži na operacijski mizi v ležečem položaju.
Pred zarezo kože s pomočjo mobilnika preverimo položaj vretenca, ki ga želimo operirati Rentgen stroj. Da bi dosegli prizadeto območje, se strukture, ki se nahajajo spredaj vratu, kot so mišice, Ščitnica ali velik kri plovila so potisnjeni vstran. Presežek tkiva na območju hrbtenični kanal zdaj lahko odstranite s posebnimi instrumenti.
Če plošče ni mogoče ohraniti, se vstavi keramični ali titan distančnik. Če to ogradico napolnite s kostno snovjo, lahko dve sosednji telesi vretenc povežete med seboj in tako dosežete dobro stabilnost. Postopek se vedno izvaja pod splošno anestezijo.
Odvisno od njegove zahtevnosti traja od ene do več ur. Po bivanju v bolnišnici mora slediti rehabilitacijsko zdravljenje. Traja do 4 mesece, dokler hrbtenica po kirurškem posegu ne postane popolnoma elastična.
