Aspergerjev sindrom: kratek pregled
Kratek pregled
- Simptomi: značilni znaki od približno 3. leta starosti, pogosto zapozneli motorični razvoj, okornost, stereotipno vedenje, zmanjšana sposobnost interakcije, malo obrazne mimike, pogosto se pogovarja sam s seboj. Pogosto vidni »posebni interesi«.
- Vzroki in dejavniki tveganja: verjetno je vpletenih več dejavnikov, vključno z genetskimi dejavniki, višjo starostjo staršev, okužbami matere med nosečnostjo, morebitnim prezgodnjim porodom, sladkorno boleznijo matere, uporabo zdravil med nosečnostjo.
- Diagnostika: Podrobna anamneza (zbiranje pretekle in družinske anamneze), eksterna opazovanja, psihiatrični in nevrološki pregledi, testi za avtizem.
- Zdravljenje: vedenjska terapija, komunikacijski trening, podporna delovna terapija, fizioterapija
- Prognoza: Aspergerjeva bolezen ni ozdravljiva, lahko pa ugodno vplivamo na trpljenje in socialno interakcijo.
Aspergerjev sindrom: simptomi
Kljub temu se Aspergerjev sindrom pri otrocih pogosto odkrije šele v predšolski ali šolski starosti. Prizadeti imajo težave s socialnimi interakcijami, kar se kaže na primer pri skupni igri z vrstniki. Težko se na primer vživijo v misli in čustva svojih vrstnikov ter se zelo težko prilagajajo drugim ljudem in socialnim situacijam. Težko jim je pravilno razlagati mimiko, kretnje in ton glasu drugih. Sami pogosto komajda pokažejo obrazno mimiko.
Pogosto otroci z Aspergerjevim sindromom tudi ne morejo voditi dvosmernega pogovora. Govorijo, kadar želijo in o temah, ki jih same zanimajo, brez prilagajanja poslušalcu. Ne razumejo subtilnih signalov druge osebe, na primer, naj spremenijo temo ali končajo pogovor. Pogosto se Aspergerjevi avtisti pogovarjajo tudi sami s seboj.
Drugi možni simptomi Aspergerjevega sindroma so neobičajni izraziti interesi in znanje, pogosto na ozko opredeljenem in včasih ne zelo praktično relevantnem področju (otoški talenti). To zelo specifično zanimanje so lahko na primer baterije, cerkveni zvoniki ali tališče kovin. Prizadeti posamezniki so lahko tako fiksirani na eno področje, ki jih zanima, da nimajo veliko radovednosti ali pozornosti za kaj drugega (na primer v šoli). Zaradi te motnje pomanjkanja pozornosti so otroci z Aspergerjevim sindromom pogosto slabi učenci, čeprav imajo dobro inteligenco.
Poleg tega se pri Aspergerjevem avtizmu včasih pokažejo tudi motnje čutnega zaznavanja. Nekateri prizadeti so na primer zelo občutljivi na določene vonjave, zvoke, površine ali dražljaje na dotik. V vsakdanjih situacijah lahko to povzroči resnično senzorično preobremenitev prizadete osebe.
Kljub vsem težavam se ljudje z Aspergerjevim sindromom pogosto trudijo, da ne izstopajo in kompenzirajo svoje težave s socialnimi veščinami. To je lahko dolgoročno zelo izčrpavajoče in preobremenjeno ter lahko povzroči, da se ljudje z Aspergerjevim avtizmom umaknejo od drugih.
Prednosti Aspergerjevega sindroma
Ljudje z Aspergerjevim sindromom imajo tudi veliko prednosti. Na primer, jezikovni razvoj se pri njih običajno začne zgodaj: prizadeti otroci lahko pogosto spregovorijo, preden lahko prosto hodijo. Sčasoma razvijejo zelo prefinjen, vsestranski jezik z velikim besednim zakladom.
Poleg tega imajo ljudje z Aspergerjevim sindromom običajno dobro inteligenco, ki je na nekaterih področjih nadpovprečna. Zgoraj omenjene posebne interese in otoške talente lahko nekateri dobro izkoristijo v svojem poklicnem življenju.
Iskrenost, zvestoba, zanesljivost in močan čut za pravičnost se pogosto navajajo kot dodatne prednosti pri Aspergerjevem sindromu. Otroci z Aspergerjevim sindromom se na pohvalo in priznanje pogosto odzovejo z motivacijo in hvaležnostjo.
Dejstvo, da sta govorni razvoj in inteligenca običajno normalna pri Aspergerjevem sindromu, je pomembna razlika od zgodnjega otroškega avtizma, ki je druga oblika avtistične motnje.
Aspergerjev sindrom: simptomi pri odraslih
Osupljivo vedenje pri Aspergerjevem avtizmu pri odraslih bolnikih pogosto ni tako opazno, kot je bilo v otroštvu. Odrasli pa imajo navadno tudi slovnično pravilen, izpiljen slog govora in natančen pripovedni slog, ki pa komaj loči med pomembnim in nepomembnim.
Težave v socialni interakciji včasih vplivajo tudi na temo partnerstva. Prizadeti so pogosto videti hladni in egoistični. Mnogi težko navežejo stik s potencialnimi partnerji. Če zveza uspe, mnogi težko izpolnjujejo partnerjeve zahteve po intenzivni komunikaciji in naklonjenosti.
Aspergerjev sindrom lahko vpliva tudi na spolno življenje: nekatere prizadete osebe imajo le rahlo potrebo po fizični bližini ali celo odpor do nje. Drugi imajo vsekakor željo po seksu, a so v konkretnih situacijah zelo negotovi, saj spolna intimnost izhaja iz intenzivne medsebojne empatije. Aspergerjev sindrom pri odraslih pa ne pomeni, da stabilna partnerska zveza in ustvarjanje lastne družine nista mogoča.
V drugih primerih pa Aspergerjev sindrom pri odraslih ugodno vpliva na poklicni razvoj. Namreč, ko lahko prizadeti svoje izraženo posebno zanimanje (na primer za področje računalništva) koristno uporabijo pri svojem delu. Poleg tega lahko mnogi Aspergerjevi avtisti dosegajo poklicne in zasebne cilje zaradi svojih pogosto visokih kognitivnih sposobnosti.
Sočasne bolezni (komorbidnosti)
Ljudje z Aspergerjevim sindromom lahko razvijejo dodatne bolezni ali motnje, zlasti v času krize, kot so selitev, prekvalifikacija, puberteta, rojstvo ali smrt v družini. Najpogostejši med njimi so ADHD, motnje motoričnega nadzora, obsesivno-kompulzivni simptomi, afektivne motnje (kot so depresija, anksioznost), osebnostne motnje, agresivno vedenje in motnje spanja. Aspergerjev avtizem lahko spremljajo tudi tiki / Tourettov sindrom, motnje hranjenja, nemost (mutizem), samopoškodovalno vedenje in shizofrenija.
Obstajajo različne oblike globoke razvojne motnje avtizem – Aspergerjev sindrom (Aspergerjev avtizem) je ena izmed njih. Kaj ga povzroča, še ni znano. Strokovnjaki domnevajo, da je za razvoj Aspergerjevega sindroma odgovorno medsebojno delovanje več dejavnikov.
Domneva se, da imajo genetski dejavniki vlogo pri razvoju Aspergerjevega sindroma. Veliko prizadetih ljudi ima bližnje sorodnike z Aspergerjevim avtizmom ali podobnim vedenjem. Zdaj je znanih več genetskih sprememb, ki povečujejo tveganje za razvoj avtistične motnje, kot je Aspergerjev sindrom.
Raziskave kažejo, da tudi višja starost očeta ali matere poveča verjetnost za Aspergerjev avtizem in druge motnje avtističnega spektra.
Kot dejavnik tveganja se obravnava tudi uporaba nekaterih zdravil med nosečnostjo. Na primer, obstaja sum na zdravila proti epilepsiji (antiepileptiki, zlasti valproat).
Zdi se, da imajo pomembno vlogo tudi nevrološke in biokemične nepravilnosti. Sem sodijo na primer nepravilnosti v električnih možganskih tokovih, odstopanja v strukturi različnih predelov možganov in spremenjena sorazmerna sestava živčnih prenašalcev (nevrotransmiterjev).
Niso krivi starši in cepiva!
Stara hipoteza, da so avtistične motnje, kot je Aspergerjev sindrom, posledica pomanjkanja ljubezni staršev, je napačna. Vrsta vzgoje in navezanost na starše prav tako ne povečujeta tveganja za avtizem. Enako velja za uživanje alkohola in velik psihosocialni stres matere med nosečnostjo.
Aspergerjev sindrom: preiskave in diagnoza
Aspergerjev sindrom je pogosto težko ločiti od drugih nenormalnosti, kot so pervazivna razvojna motnja, obsesivno-kompulzivna motnja, obsesivno-kompulzivna osebnostna motnja, shizotipska motnja ali shizofrena motnja. Zato je za postavitev diagnoze potreben podroben zdravniški pregled. Za Aspergerjev sindrom pri otrocih je odgovoren zdravnik otroške in mladostniške psihiatrije. Strokovnjak za Aspergerjev sindrom pri odraslih je specialist psihiatrije ali psihoterapije.
Podroben pregled pri sumu na Aspergerjev sindrom vključuje:
- Pogovor z bolnikom in družinskimi člani
- Informacije o prejšnjih ali trenutnih boleznih
- Poročila in izvidi drugih zdravnikov
- Informacije drugih, ki pacienta poznajo (učitelji, prijatelji, vzgojitelji, terapevti itd.)
- temeljite telesne, psihiatrične, nevrološke in laboratorijske preiskave
Test Aspergerjevega sindroma
Različni presejalni vprašalniki in ocenjevalne lestvice podpirajo diagnozo Aspergerjevega sindroma. Za otroke, na primer, obstajata avstralska lestvica za Aspergerjev sindrom (ASAS) in diagnostični načrt opazovanja avtizma (ADOS). ASAS je vprašalnik, namenjen osnovnošolskim otrokom. Zasnovan je za oceno vedenja in spretnosti, značilnih za Aspergerjev sindrom v tej starosti. V ADOS-u pa se za otroka ustvarjajo različne situacije, ki spodbujajo socialno interakcijo. Ocenjevalec oceni, v kolikšni meri otrok to zahtevo izpolnjuje.
Pomembno: Vsak test Aspergerjevega sindroma služi le kot groba ocena. Diagnoze ni mogoče postaviti samo na podlagi rezultata testa!
Aspergerjev sindrom: diagnoza pri odraslih je težka
Diagnosticiranje Aspergerjevega sindroma pri odraslih je veliko težje kot pri otrocih. To je zato, ker so problematična vedenja običajno bolj izrazita v otroštvu in se pogosto spremenijo, ko oseba odraste. Poleg tega se mnogi prizadeti ne spomnijo več težav, ki so jih imeli kot otroci.
Aspergerjev sindrom: zdravljenje
Aspergerjevega sindroma še ni mogoče pozdraviti. Prizadete lahko skušamo le podpreti v vsakdanjem življenju s pravo podporo in jim pomagati na primer izboljšati socialne veščine. Vendar nima vsak Aspergerjev sindrom "vrednost bolezni" in ga je treba zdraviti. Odločilna dejavnika sta obseg simptomov in stopnja trpljenja prizadete osebe.
Individualni načrt terapije
Terapija Aspergerjevega sindroma je sestavljena iz različnih komponent. Prilagojena je individualnim potrebam pacienta. Pomembna je starost prizadete osebe, resnost aspergerjevega avtizma s posameznimi simptomi ter morebitne sočasne bolezni ali motnje.
Pomagajo lahko tudi drugi terapevtski ukrepi, na primer urjenje socialnih in komunikacijskih veščin v skupini. Prizadeti se lahko učijo družbenih pravil, vadijo pogovorne veščine in na splošno pridobivajo socialne izkušnje.
Občasno so lahko koristni tudi postopki, kot sta delovna terapija in fizikalna terapija. Nekateri starši tudi poročajo, da njihovemu otroku z Aspergerjevim sindromom koristi terapija s konji ali aktivne (morda podprte) rekreacijske dejavnosti. Slednje je lahko na primer članstvo v šahovskem klubu, športni treningi, igranje glasbe ali ples.
Aspergerjev sindrom: drugi ukrepi
Za Aspergerjev sindrom in vse druge avtistične motnje velja naslednje: prizadeti potrebujejo obvladljivo, predvidljivo okolje, da se počutijo varne. Zato so pomembne jasne in trajne strukture ter rutine v vsakdanjem življenju.
Starejši kot je otrok z Aspergerjevim sindromom, bolj pomembno je, da razume svoje slabosti in težave: Otroka mora lečeči zdravnik ali terapevt poučiti o njegovi avtistični motnji (psihoedukacija).
Pri mladostnikih in odraslih z Aspergerjevim sindromom je za uspešnost terapije in kakovost življenja pomembna tudi iskanje poklica ali poklicna prilagoditev. Poklici z intenzivnimi socialnimi stiki običajno niso priporočljivi. Prilagojeno posameznikovim zmožnostim pa se lahko najdejo ustrezni poklici ali pa se lastne posebne sposobnosti uporabijo posebej v poklicu.
Aspergerjev sindrom: potek bolezni in prognoza
Velik vpliv na prognozo Aspergerjevega sindroma imajo morebitne spremljajoče bolezni ali motnje. Lahko bistveno poslabšajo nadaljnji potek in razvojne možnosti prizadete osebe. Zato jih je treba obravnavati zgodaj in strokovno.
