Kaj je hiposenzibilizacija?
Hiposenzibilizacija se imenuje tudi alergenska imunoterapija (AIT), desenzibilizacija ali specifična imunoterapija (SIT). Redkeje se uporablja izraz "alergijsko cepljenje".
Iz tega načina delovanja izhaja tudi ime terapije: »hypo« pomeni »manj«, »senzibilizacija« pa razvoj obrambne reakcije imunskega sistema proti določeni snovi.
Samo vzročno zdravljenje
Načeloma obstajajo trije načini zdravljenja alergije:
- profilaksa izpostavljenosti: izogibanje snovi, ki povzroča alergijo (alergen abstinenca)
- Zdravljenje z zdravili
- Hiposenzibilizacija
Kaj se dogaja v telesu med alergijo?
Človeški imunski sistem je zasnovan tako, da ščiti telo pred škodljivimi vplivi, na primer pred bakterijami in virusi. Imunski sistem jih prepozna predvsem po površinski zgradbi in po potrebi tvori obrambne snovi (protitelesa).
Zakaj so nekateri ljudje alergični na določene snovi, drugi pa ne, še ni dokončno pojasnjeno.
V tem kontekstu lahko pristop hiposenzibilizacije najbolje opišemo kot nekakšno »terapijo soočenja« z alergenom.
Kdaj se izvaja hiposenzibilizacija?
Hiposenzibilizacijo zdravniki priporočajo med drugim v naslednjih primerih:
- če obstaja nevarnost sekundarnih obolenj, kot je alergijska bronhialna astma, to je t.i. sprememba dna alergije iz zgornjih v spodnje dihalne poti.
- v primeru hudih neželenih učinkov zdravljenja z zdravili.
Zaradi negotove učinkovitosti in možnih neželenih učinkov hiposenzibilizacija za živalsko dlako in alergijo na hrano do danes v večini primerov ni bila priporočljiva. Vendar pa je oralna imunoterapija (OIT) zdaj odobrena v EU in Švici za otroke in mladostnike, stare od štiri do 17 let, z alergijo na arašide (glejte spodaj).
Hiposenzibilizacija pri otrocih
Kaj lahko stori hiposenzibilizacija?
Hiposenzibilizacija lahko
- zmanjšati simptome obstoječe alergije.
- zmanjša tveganje za alergijsko astmo.
- podpirajo zdravljenje blagih oblik astme.
- verjetno prepreči nadaljnji razvoj alergij tipa I.
- pomaga zmanjšati potrebo po zdravilih za alergijo ali astmo.
Kaj počnete med hiposenzibilizacijo?
Glede na način uporabe alergena zdravniki razlikujejo dve glavni obliki hiposenzibilizacije:
- subkutana imunoterapija (SCIT): Pri klasični hiposenzibilizaciji se alergen vbrizga pod kožo.
- sublingvalna imunoterapija (SLIT): Alergen damo pod jezik (kot tableto) ali kapljamo.
Subkutana imunoterapija (SCIT)
Pred vsakim povečanjem odmerka je zdravnik pozoren na morebitne neželene učinke prejšnje injekcije in po potrebi prilagodi shemo cepljenja. Po potrebi lahko predpiše tudi zdravila za boj proti morebitnim pojavom alergijskih simptomov. Uporabljajo se na primer antihistaminiki. Ti zavirajo učinek telesu lastnega posrednika histamina, ki igra ključno vlogo pri alergijskih reakcijah takojšnjega tipa.
Sublingvalna imunoterapija (SLIT)
Trajanje hiposenzibilizacije
Trajanje uporabe alergena je odvisno od osnovne alergije. Povprečno trajanje zdravljenja je tri leta, pri alergiji na osji strup pa tri do pet let. V primeru alergije na čebelji strup se hiposenzibilizacija izvaja za nedoločen čas – zdravnik mora redno izvajati »vzdrževalno cepljenje« na dolgi rok.
Poleg tega lahko zdravnik opravi kožni test z zadevnim antigenom in pacientu odvzame kri, da ugotovi imunski odziv: Pri bolnikih z alergijo tipa I so v krvi običajno najdeni specifični imunoglobini E (IgE). Ta razred protiteles ima pomembno vlogo pri sprožanju alergijskih reakcij takojšnjega tipa. Ko se raven IgE v krvi zniža ali popolnoma normalizira, se hiposenzibilizacija šteje za uspešno zaključeno.
Na splošno je hiposenzibilizacija zelo varen postopek. Neželeni učinki lahko vključujejo alergijske reakcije na dani alergen, kot so kihanje, solzenje oči, otekanje ali srbenje.
Hujši, vendar lahko ozdravljivi stranski učinki, ki so možni pri hiposenzibilizaciji, vključujejo pekoč občutek po celem telesu (urtikarija = koprivnica) in otekanje v predelu vratu (Quinckejev edem, angioedem).
Da lahko opazujemo, kako se pacient odziva, mora po vsaki terapiji ostati v ordinaciji največ pol ure na opazovanju. Poleg tega naj se na zadevni dan izogiba fizičnemu stresu in alkoholu.
Kdaj alergiki ne smejo začeti hiposenzibilizacije?
Hiposenzibilizacija ne bi smela biti pri vseh bolnikih, ki trpijo za eno od teh alergij. Najpogostejša merila za izključitev hiposenzibilizacije so:
- trenutni rak
- bolezni srca in ožilja ali jemanje zaviralcev beta
- hude avtoimunske bolezni ali imunske pomanjkljivosti
- nenadzorovana astma
- nezdravljena kronična okužba (kot je HIV ali hepatitis C)
- hude psihiatrične bolezni
- slaba adherenca na terapijo (adherenca)
- vnetne črevesne bolezni in odprte rane v ustni votlini (pri SLIT)
Tudi če je prisotna ena od zgoraj navedenih kontraindikacij, je v posameznih primerih možna hiposenzibilizacija. Bolnikom je najbolje svetovati, da se o koristih in tveganjih takšnega zdravljenja pogovorijo s svojim zdravnikom.
