Diagnoza
Da bi postavili diagnozo demenca, standardizirani preskusni postopki so v prvi vrsti sredstvo izbire. Za oceno pozornosti se lahko uporabijo testi, kot so Mini Mental State Test (MMST), Montrealski test kognitivne ocene (MOCA Test) ali DemTec Test, spomin uspešnosti, orientacije ter aritmetičnih, jezikovnih in konstruktivnih veščin. Verjetnost prisotnosti demenca lahko nato ocenimo na podlagi sistema točkovanja. Poleg tega so podrobna anamneza (tako lastna anamneza kot tudi anamneza drugih, npr. Pri sorodnikih), fizični in nevropsihološki pregled del klasične diagnostike, pa tudi kri testi, možganov vodni testi, slikanje (CCT, MRT) Glava ali možganov in elektroencefalografija (EEG).
Terapevtski ukrepi
Ker je večina oblik demenca so nepopravljive bolezni možganov, zato ni na voljo terapevtskih možnosti za približno 90% bolnikov z demenco, ki bi omogočili popolno ozdravitev. Edini način, da čim dlje odložimo napredovanje bolezni in ohranimo neodvisnost, je uporaba ustrezne kombinacije psihoterapevtskega, socialno-terapevtskega in medicinskega zdravljenja.
Zdravila za demenco so tako imenovana zdravila proti demenci (npr. Donepezil®, Galantamin® ali Rivastigmin®), ki se uporabljajo predvsem pri Alzheimerjeva demenca in delujejo kot osrednji holinergiki. Poleg tega antidepresivi (npr Citalopram®) za simptome depresije ali netipične nevroleptiki (npr Risperidon®) pri psihotičnih simptomih in motnjah spanja se lahko uporablja kot podporno zdravilo za lajšanje simptomov. Zlasti pri vaskularnih demencah terapija temelji predvsem na izboljšanju kri oskrba z možganov tkiva in s tem zmanjšuje kardiovaskularno tveganje.
Potek oblik demence
Potek demenčne bolezni lahko razdelimo na tri stopnje: blago, zmerno in hudo demenco. Za blago začetno fazo demence je značilna vse večja pozabljivost (zlasti kratkotrajna spomin prizadet) in težave z orientacijo, ki so sprva časovno omejene. Na tej stopnji prizadete osebe običajno niso omejene v svoji neodvisnosti, vendar je mogoče opaziti, da pogosto založijo predmete ali, na primer, pogosto zaidejo ob delavnikih.
Poleg vse večje narašča tudi zmerno huda demenca spomin težave, motnje v komunikaciji, prepoznavanje, gibljivost in sposobnost učenja, tako da so zapletena zaporedja akcij pogosto težka in neodvisnost postopoma omejena. Poleg tega lahko pride tudi do pomanjkanja orientacije na prostorski in osebni ravni ter motenj v govoru. Če demenca nato preide v hudo fazo, običajno pride do popolne izgube prepoznavnosti in spomina ter do popolnega propadanja govora in običajno tudi inkontinenco.
Prizadeti postanejo prikovani in vedno bolj potrebujejo pomoč in oskrbo. Na splošno pa vse oblike demence niso enake in ne sme imeti vsak bolnik enakih simptomov. Poleg tega oblike demence lahko se sčasoma tudi precej razlikujejo, tako da nekateri napredujejo hitreje (npr. vaskularna demenca), drugi pa počasneje (npr Alzheimerjeva demenca).
