Sinonim
lat. možgane, Grščina. Encephalon, angleščina: Možgani Možgani so najpomembnejši organ vretenčarjev in tvorijo nadrejeno poveljniško središče osrednjega živčni sistem.
Ureja vse zavestne in nezavedne funkcije in procese. Možgani so tudi najbolj razvit organ vretenčarjev, saj jim veliko število mrežnih nevronov (19-23 milijard pri ljudeh) omogoča obdelavo in vrednotenje zapletenih informacijskih vsebin ter prilagajanje fizične reakcije na to vsebino (vedenje). Nenazadnje so možgani sposobni shranjevati in priklicati izkušnje in spomine.
Najenostavnejši procesi osrednjega živčni sistem so povezani v tako imenovanih refleksnih poteh. Ti imajo to prednost, da informacije lahko obdelajo razmeroma hitro in jih ni treba zaznati prek možganske skorje. Sem spada na primer ureditev srce oceniti, dihanje, učenec reakcija in seveda refleks tetive pogačice, ki je obvezen za refleksno testiranje.
te refleks so osnova za prirojene obrambne reakcije in organizmu omogočajo hitro prilagajanje okolju. Če je na primer svetloba premočna, so zenice zožene, da se zmanjša pojavnost svetlobe na mrežnici. Nenazadnje je sposobnost učenja in uporabe naučene vsebine ali njene ocene in uporabe zagotovo ena najpomembnejših kognitivnih funkcij možganov.
Biološko gledano se možgani nenehno spreminjajo in nenehno tvorijo nove povezave med živčnimi celicami, tako da imamo, grobo rečeno, ob koncu dneva "drugačne" možgane kot tisti, s katerimi smo se zbudili. To pomeni, da se z vsako novo povezavo, ki se ustvari med našimi živčnimi celicami, ustvari potencialna nova informacijska pot, po kateri je mogoče obdelati novo in staro vsebino. Ta sposobnost absorpcije, obdelave in uporabe informacij naredi človeške možgane najbolj zapletene organe, ki jih poznamo.
Spekter možganskih funkcij se tako giblje od poenostavljenih refleksnih programov (ki jih ima vsaka nižja življenjska oblika) in prirojenega vedenja do visoko razvitih kognitivnih procesov, kot sta razmišljanje in učenje. Človeške možgane lahko razdelimo na 2 možganski polobli. Tehta med 1245 in 1372 grami (pri ljudeh), sestavlja pa ga skoraj 23 milijard živčnih celic in medceličnega tkiva.
Možgane pokriva lobanja (tako imenovani nevrokranij) in je ločen od tako imenovane obrazne lobanje (viscerocranium). Možgani plavajo v cerebrospinalni tekočini, imenovani tudi cerebrospinalna tekočina, ki jo tvori pleksus horoidei. Služi kot hranilno sredstvo in kot zaščita pred gibi možganov znotraj lobanja.
Tudi možgani so obkroženi z meninge, ki imajo tudi zaščitno in prehransko funkcijo. Na površini možganov lahko vidite tako imenovani Gyry in Sulci (tuljave in doline). Ti povečajo površino možganov, tako da se več živčnih celic prilega v isti prostor, in sicer lobanja.
Na ta način bi lahko povečali delovanje možganov, ne da bi lobanja v veliki meri morala rasti skupaj z njo. Možgane lahko površinsko razdelimo na različne režnje, od katerih nekateri tvorijo nevroanatomske in funkcionalne meje. Sem spadajo čelni (čelni reženj), parietalni (parietalni reženj), okcipitalni (zatilni reženj) in časovni (temporalni reženj).
V teh predelih rež so pomembna funkcionalna središča osrednjega dela živčni sistem, kot so govorni in senzorični centri (parietalni reženj), slušni center in sedež prvinskih pogonov in občutkov (temporalni reženj) ter vizualno središče, ki se nahaja v zatilnem režnju. Čelni reženj vsebuje motorična središča, višje kognitivne centre (razmišljanje, odločanje), sedež vedenja in vzgibe (»izvor ideje«). Kompleksno sodelovanje med temi centri in sposobnost razmišljanja in načrtovanja kot posameznika ločuje človeka od drugih vretenčarjev.
Te posebne sposobnosti se seveda odražajo tudi v grobi anatomiji možganov različnih vretenčarjev. Možgani se razlikujejo po velikosti in obliki, v mnogih primerih pa so prilagojeni tudi posebnim nalogam. Na primer, vohalni in slušni centri so pri psih še posebej izraziti in so velikokrat bolj občutljivi kot čutila ljudi. Vsaka vrsta, ne glede na to, kako močno razvita je, mora s posebnimi sposobnostmi preživeti v naravi. Ti so lahko tudi fizične narave, vendar je nadaljnji razvoj čutil, ki na koncu omogočajo komunikacijo z okoljem, pomemben proces in navsezadnje del naravnega razvoja.
