Kratek pregled
- Kdaj k zdravniku? Pri nenadnih ali postopnih motnjah govora
- Vzroki: možganska kap, kraniocerebralna travma, zgodnja poškodba možganov, encefalitis, meningitis, možganski tumor, multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, amiotrofična lateralna skleroza, Huntingtonova horea
- Terapija: Zdravljenje osnovne bolezni, individualna logopedska terapija, po potrebi pripomočki kot so proteze za mehko nebo ali elektronski ojačevalec glasu.
Kaj je dizartrija?
Po definiciji je dizartrija motnja govornega motoričnega sistema. Prizadeta oseba točno ve, kaj in kako želi nekaj povedati. Vendar pa živčne in mišične strukture, odgovorne za govor, ne morejo pravilno izvajati ustreznih ukazov iz možganske skorje.
Razlika od govorne motnje
Govorne motnje (afazije) je treba razlikovati od govornih motenj (dizartrij): pri teh prizadeti posamezniki ne morejo pravilno razumeti in obdelati govora. Težave imajo tudi pri iskanju pravih besed in oblikovanju pravilnih, smiselnih stavkov. Po drugi strani pa pri dizartriji te višje možganske funkcije niso oslabljene.
Kako se manifestira dizartrija?
Spastična (hipertonična) dizartrija
Zanj je značilna povečana mišična napetost (hipertonija) govornih mišic, ki jih je zato mogoče premikati le v omejenem obsegu. To vpliva na dihanje, glas in artikulacijo. Značilen je stisnjen, hripav glas. Prizadeta oseba tudi artikulira le občasno in nejasno.
Hipotonična dizartrija
Hiperkinetična dizartrija
Značilni so pretirani, eksplozivni govorni gibi. Glasnost, višina in artikulacija se zelo razlikujejo. Včasih prizadeta oseba tudi nehote naredi grimase, zvija ali klepeta z jezikom.
(Toga) hipokinetična dizartrija
Ataksična dizartrija
Ljudje z ataksično dizartrijo govorijo zelo neenakomerno, kar pomeni, da se glasnost, višina in natančnost artikulacije zelo razlikujejo; za ves govor so značilne nehotene, neustrezne spremembe v dihanju, glasu in artikulaciji.
Mešana dizartrija
Dizartrija: vzroki in dejavniki tveganja
Vzrokov za dizartrijo je veliko. Najpogostejši so:
- Možganska kap (apopleksija): Pri možganski kapi možgani nenadoma niso več preskrbljeni s krvjo in s tem kisikom. To je običajno posledica strdka v krvnih žilah, redkeje zaradi možganske krvavitve. Možganska kap zelo pogosto povzroči motnje govora. Bolniki po možganski kapi pogosto razvijejo tudi afazijo.
- Poškodba možganov v zgodnjem otroštvu: Če so otrokovi možgani poškodovani med šestim mesecem nosečnosti in koncem prvega leta življenja, lahko to povzroči tudi dizartrijo.
- Vnetje možganov (encefalitis): infekcijsko vnetje možganov običajno sprožijo virusi, redkeje bakterije. Dizartrija je eden od možnih simptomov encefalitisa.
- Možganski tumor: možganski tumorji so možni sprožilci različnih oblik dizartrije, odvisno od njihove lokacije in velikosti.
- Multipla skleroza (MS): Pri tej kronični vnetni bolezni živčnega sistema (hrbtenjača in možgani) imunski sistem uniči zaščitno plast okoli živčnih vlaken (mielinske ovojnice), tako da se živčni impulzi ne prenašajo več brez motenj. Dizartrija je možna posledica.
- Amiotrofična lateralna skleroza (ALS): ta redka kronična bolezen živčnega sistema prizadene motorične funkcije, dihanje, komunikacijske sposobnosti in vnos hrane. Motnje govora so med pogostimi zgodnjimi simptomi ALS.
- Huntingtonova bolezen: Pri odraslih s hiperkinetično dizartrijo je vzrok običajno Huntingtonova bolezen – redka dedna motnja, ki je med drugimi simptomi povezana z nehotenimi, nenadnimi, nepravilnimi gibi.
- Zastrupitve (zastrupitve): zastrupitve, na primer zaradi zlorabe alkohola ali uživanja drog, so prav tako med možnimi vzroki dizartrije.
Dizartrija: kdaj k zdravniku?
Dizartrija: pregledi in diagnoza
V primeru nenadnega pojava dizartrije kot posledice možganske kapi ali travmatske poškodbe možganov je vzrok jasen. Tu je poudarek na začetni zdravstveni oskrbi pacienta.
Sledi nevrološki pregled s ciljem ugotoviti bolezen, ki je v ozadju dizartrije, in natančno lokacijo možganske poškodbe.
Možne so nadaljnje preiskave, na primer merjenje električne možganske aktivnosti (EEG), slikovni postopki, kot sta računalniška tomografija (CT) in magnetna resonanca (MRI), ter odvzem in analiza vzorca likvorja (diagnostika cerebrospinalne tekočine).
Dizartrija: zdravljenje
Prvi korak je zdravljenje osnovnega stanja, ki je povzročilo dizartrijo (kot je kap, encefalitis, Parkinsonova bolezen).
Dizartrijo zdravimo predvsem z logopedsko terapijo. Najpomembnejši cilj je ohraniti ali povrniti bolnikovo sposobnost samostojnega komuniciranja.
Gradniki govorne terapije
V logopediji se pacienti naučijo bolj razumljivo govoriti z zavestno držo glave in telesa. S posebnimi vajami terapevt spodbuja harmonično interakcijo dihanja, glasu in artikulacije. Če je telesna napetost prevelika (spastična dizartrija), pomagajo sprostitvene vaje; če je telesna napetost prenizka (hipotonična dizartrija), so koristni treningi za krepitev napetosti.
Pacientom, ki imajo v določenih situacijah posebne težave z govorom, je najbolje svetovati, da se o tem posebej pogovorijo s terapevtom. Kako ravnati v takih kritičnih situacijah, lahko nato vadimo na primer v igrah vlog.
V zelo hudih primerih dizartrije bolniki skupaj s terapevtom razvijajo alternativne oblike komunikacije. Na primer, namesto govora lahko uporabimo obrazno mimiko, kretnje in pisni jezik, da se razumemo.
Komunikacijski pripomočki
Elektronski ojačevalci podpirajo glas zelo tiho govorečih bolnikov z dizartrijo. Alternativni komunikacijski sistemi, kot so prenosni elektronski pisalni stroji, so zasnovani za bolnike z dizartrijo, ki komajda lahko artikulirajo ali govorijo razumljivo (na primer v poznih fazah amiotrofične lateralne skleroze).
Obvladovanje bolezni
Kaj lahko storite sami
K uspešni komunikaciji potencialno veliko prispevajo tako bolniki z dizartrijo kot njihovi sogovorniki. Pomembne točke so:
- Izogibajte se stresu in razburjenju: Pogovarjajte se brez naglice in v umirjenem okolju. Obe strani – bolnik z dizartrijo in sogovornik – je najbolje, da si vzameta dovolj časa za pogovor in razumevanje. Viri hrupa v neposredni bližini (radio, TV, stroji itd.) ostanejo medtem izklopljeni.
- Vzdržujte očesni stik: med pogovorom je priporočljivo, da bolnik z dizartrijo in druga oseba vzdržujeta očesni stik. To je zato, ker podporna mimika in kretnje olajšajo pacientu, da se razume.
- Postavljanje vprašanj: Če bolnika z dizartrijo ne razumete pravilno, vprašajte. Izogibajte se očitajočim komentarjem (»Govori bolj jasno!« ali »Govori glasneje!«)!
- Pokažite spoštovanje: govorna motnja ni motnja v duševnem razvoju. Za ljudi z dizartrijo je pomembno, da se ne počutijo duševno manjvredne ali nezrele.
