Definicija
Elektromiografija (EMG, elektromiografija) je metoda kliničnega pregleda, s pomočjo katere je mogoče hkrati objektivno beležiti električno aktivnost posameznega ali več mišičnih vlaken. To je morda potrebno za prepoznavanje in natančnejše omejevanje poškodb na mišičnem območju.
Merilni postopek
Pri elektromiografiji lahko električno aktivnost mišičnih vlaken razpršimo s površinsko elektrodo, pritrjeno na kožo, ali z iglo elektrodo neposredno na mišico. Uporabljata se dve različni vrsti igelnih elektrod. Monopolarna elektroda elektromiografije služi kot merilna elektroda, medtem ko elektroda, prilepljena na kožo, služi kot referenčna elektroda. S koncentrično elektrodo je v iglo nameščena drobna žica kot merilna elektroda, medtem ko igla ovojnice služi neposredno kot referenčna elektroda. Pri obeh metodah elektromiografije (EMG) se za klinično oceno uporablja napetostna razlika med merilno in referenčno elektrodo.
Anatomske osnove
Mišica je sestavljena iz številnih posameznih gibalnih enot, ki so lahko sestavljene iz nekaj do številnih mišičnih vlaken, odvisno od vrste mišice. Vsako od teh gibalnih enot nadzoruje en sam živec (celica sprednjega roga z akson). Več mišičnih enot, kot jih ima mišica, so mogoči bolj fini gibi, saj lahko različne motorne enote individualno nadzorujemo z različnimi živci.
Ko živec (celica sprednjega roga) nadzoruje možganov, se vse mišice, ki pripadajo tej motorični enoti, izpraznijo (depolarizirajo) in krčijo, torej mišice premikajo (krčijo). Električna aktivnost, ki je posledica tega gibanja, se imenuje akcijski potencial motorične enote (MUAP), saj se električni potenciali številnih posameznih mišičnih vlaken prekrivajo in beležijo skupaj. Več o natančnem prenosu vzbujanja na mišice si lahko preberete v poglavju "Motorna plošča".
Tveganja elektromiografije
Elektromiografija (EMG) je invazivna diagnostična metoda, ki je zelo razširjena in redko vodi do zapletov, kot so krvavitve, okužbe in poškodbe samega živca.
