Inkontinenca: vzroki, zdravljenje

Kratek pregled

  • Vzroki: Razlikuje se glede na obliko, npr. sečni kamni, povečana prostata, tumorji, poškodba ali draženje živca, nevrološka bolezen (multipla skleroza, možganska kap, Alzheimerjeva bolezen itd.).
  • Zdravljenje: trening medeničnega dna, toaletni trening, elektroterapija, srčni spodbujevalniki, zdravila, operacija, zdravljenje osnovne bolezni.
  • Kdaj k zdravniku? Ko se težave pojavijo, najkasneje takrat, ko postanejo breme
  • Preventiva: ne draži mehurja, zadostno pitje, sprostitvene vaje, zmanjševanje odvečne teže.

Kaj je inkontinenca?

Ljudje z inkontinenco imajo težave z nadzorovanim zadrževanjem urina ali redkeje blata. To se imenuje urinska ali fekalna inkontinenca.

Urinska inkontinenca

Pogovorno se ta simptom imenuje tudi "šibkost mehurja". Vendar mehur ni vedno vzrok. Obstajajo različne manifestacije urinske inkontinence.

Urgentna inkontinenca: Pri tej obliki inkontinence se želja po uriniranju pojavi nenadoma in zelo pogosto – včasih večkrat na uro – čeprav mehur še ni poln. Pogosto prizadeti ne pridejo več pravočasno na stranišče. Urin izhaja v izlivih. Nekateri ljudje trpijo tudi za mešano inkontinenco. To je kombinacija stresa in urgentne inkontinence.

Prelivna inkontinenca: Ko je mehur poln, nenehno iztekajo majhne količine urina. Prizadeti pogosto čutijo tudi stalno potrebo po uriniranju.

Ekstrauretralna urinska inkontinenca: tudi tu urin nenehno nenadzorovano uhaja. Vendar se to ne zgodi skozi urinarni trakt, temveč skozi druge odprtine (medicinsko: ekstrauretralne), kot sta nožnica ali anus.

Fekalna inkontinenca

Razlikujemo med urinsko inkontinenco in fekalno inkontinenco. Ta oblika inkontinence je manj pogosta. Bolniki s fekalno inkontinenco imajo težave z zadrževanjem črevesne vsebine in črevesnih plinov v danki.

Vse o vzrokih, zdravljenju in diagnostiki te oblike inkontinence si lahko preberete v članku o fekalni inkontinenci.

Vzroki za inkontinenco

To izpolnjuje dve pomembni nalogi: hraniti mora urin in se izprazniti (kolikor je to mogoče) ob želenem času. Med shranjevanjem je mišica mehurja sproščena. To povzroči, da se mehur razširi in napolni. Ob tem je mišica zapiralka napeta, tako da urin ne odteče takoj ponovno skozi sečnico. Za praznjenje se mišica mehurja skrči, medtem ko se sfinkter z mišicami medeničnega dna sprosti. Urin teče skozi sečnico.

Pri stresni inkontinenci mehanizem zapiranja med vratom mehurja in sečnico ne deluje več. Razlogi za to so na primer poškodovanje tkiva medeničnega dna, na primer v nesreči ali pri moških po operaciji prostate ali vaginalnem porodu pri ženskah. Stresno inkontinenco sprožijo tudi poškodbe in draženje živcev ter izboklina sečnega mehurja. Poleg tega ga spodbujajo dejavniki tveganja, kot so:

  • Kronični kašelj
  • Pogosto dvigovanje težkih bremen
  • Pomanjkanje vadbe (slabo trenirano medenično dno!)
  • Pri ženskah: medenični organi se ugrezajo navzdol, npr. povešenost maternice

Na teh mestih obstaja tveganje, da vezivno tkivo popusti, na primer zaradi obremenitev, kot so nosečnost in porod, spuščena maternica ali hormonske spremembe med menopavzo – posledica tega je urinska inkontinenca.

Urgentna inkontinenca:

  • Poškodba živcev ali draženje zaradi operacije.
  • Nevrološke bolezni, kot so multipla skleroza, Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, možganski tumor ali možganska kap
  • Stalno draženje mehurja, na primer zaradi kamnov v mehurju ali okužbe sečil (cistitis)
  • Nezadostno zdravljena sladkorna bolezen (diabetes mellitus): Toksini, ki nastanejo zaradi povišane ravni sladkorja v krvi, vplivajo na živčni sistem.
  • Psihološki vzroki

Refleksna inkontinenca:

Prelivna inkontinenca:

Pri tej obliki je izhod iz mehurja blokiran in moti pretok urina, na primer pri moških zaradi povečane prostate (kot pri benignem povečanju prostate) ali strikture sečnice. Slednje je lahko posledica tumorja ali sečnih kamnov.

Ekstrauretralna inkontinenca:

Različna zdravila (kot so diuretiki, antidepresivi, nevroleptiki) in tudi alkohol lahko poslabšajo obstoječo urinsko inkontinenco.

Kaj lahko storimo za inkontinenco?

Obstajajo različni načini zdravljenja inkontinence. V posameznih primerih inkontinenčno terapijo prilagodimo obliki in vzroku inkontinence ter življenjski situaciji bolnika.

Biofeedback trening: Nekateri ljudje težko čutijo mišice medeničnega dna ter zavestno zaznavajo in nadzorujejo sfinkterje. Pri vadbi z biofeedbackom majhna sonda v danki ali vagini meri kontrakcije medeničnega dna in sproži vizualni ali zvočni signal. Na ta način lahko pacient vidi, ali med vajami za medenično dno res napenja ali sprošča prave mišice.

Navajanje na stranišče (navajanje mehurja): Tukaj mora bolnik nekaj časa voditi tako imenovani dnevnik uriniranja. V ta dnevnik pacient beleži, kdaj je začutil željo po uriniranju, kdaj je odvajal urin, koliko urina je izločil in ali je bilo uriniranje kontrolirano ali nekontrolirano. Pacient mora tudi zabeležiti, kaj in koliko je popil čez dan ali noč.

Navajanje na stranišče izvajajte samo pod zdravniškim nadzorom.

Hormonsko zdravljenje: V primeru inkontinence zaradi pomanjkanja estrogena med menopavzo ali po njej zdravnik predpiše prizadeti ženski lokalni estrogenski pripravek, na primer mazilo.

Kateter: Pri refleksni inkontinenci je morda treba mehur redno prazniti s katetrom.

Kirurgija: Ekstrauretralno inkontinenco vedno zdravimo kirurško, na primer z zapiranjem fistule. Če je inkontinenca posledica povečane prostate, je običajno potrebna tudi operacija. Sicer pride operacija pri urinarski inkontinenci v poštev le, če ukrepi nekirurške terapije ne prinesejo želenega uspeha.

Urinska inkontinenca: pravilno pitje

Zlasti v primeru urinske inkontinence pitje nenadoma prevzame odločilno vlogo pri prizadetih: zaradi strahu pred nenadzorovanim uhajanjem urina poskušajo piti čim manj. Vendar to ne izboljša stanja – ravno nasprotno: ob nezadostnem vnosu tekočine se urin bolj koncentrira v mehurju, kar pogosto poveča željo po uriniranju in draži sluznico mehurja.

Če imate urinsko inkontinenco, se s svojim zdravnikom pogovorite o tem, koliko pijete in ob katerih urah dneva. V dnevniku uriniranja vodite natančen zapis o vnosu tekočine in uriniranju (glejte zgoraj: Navajanje na stranišče). Na podlagi teh zapisov vam bo zdravnik priporočil ustrezne količine in čas pitja.

Pripomočki za inkontinenco

Inkontinenca: kdaj k zdravniku?

Inkontinenca: preiskave in diagnoza

Na razgovoru zdravnik najprej povpraša bolnika o natančnih simptomih in anamnezi (anamnezi). Na ta način ugotovi, za kakšno obliko inkontinence nekdo trpi, in natančneje zoži možne vzroke. Možna vprašanja v pogovoru o anamnezi so:

  • Kako dolgo imate nenadzorovano uhajanje urina?
  • Kako pogosto urinirate?
  • Ali imate kakšno bolečino?
  • V katerih primerih pride do nehotenega uhajanja urina?
  • Ali čutite, ali je vaš mehur poln ali prazen?
  • Ste bili operirani? Ste rodili otroka?
  • Imate kakšne osnovne bolezni (sladkorno bolezen, multiplo sklerozo, Parkinsonovo bolezen itd.)?

Pregledi

Različne preiskave pomagajo razjasniti inkontinenco. Katere metode so uporabne v posameznem primeru, je med drugim odvisno od vrste in resnosti inkontinence. Najpomembnejši pregledi so:

  • Ginekološki pregled: kot vzrok urinske inkontinence lahko na primer ugotovimo prolaps maternice ali nožnice.
  • Preiskave urina in krvi: dokazujejo okužbe ali vnetja.
  • Urodinamika: V primeru urinske inkontinence zdravnik z urodinamskimi preiskavami oceni delovanje mehurja. Na primer, uroflowmetrija uporablja elektrode za merjenje volumna urina med uriniranjem, trajanje praznjenja mehurja ter aktivnost trebušnih mišic in mišic medeničnega dna.
  • Cistoskopija: V nekaterih primerih je to potrebno za odkrivanje vnetja sluznice mehurja ali na primer tumorjev v mehurju.
  • Test s šablono: Tukaj se suha šablona najprej stehta in vstavi. Ob koncu določenega obdobja, ob predpisani količini pitja in telesnem naporu, se ta predloga ponovno stehta in pokaže, koliko urina je nehote izteklo.

Inkontinenca: Preprečevanje

Obstaja več ukrepov za preprečevanje inkontinence ali njeno napredovanje:

Če imate prekomerno telesno težo, po možnosti zmanjšajte težo. Prekomerna teža je pomemben dejavnik tveganja za inkontinenco. Povečuje pritisk v trebušni votlini in s tem spodbuja inkontinenco oziroma poslabša obstoječo inkontinenco. Zato se je vredno znebiti odvečnih kilogramov. Tudi to pozitivno vpliva na uspešnost treninga medeničnega dna.

Jejte mehurju prijazno hrano. Izogibajte se živilom, ki dražijo mehur, na primer pekočim začimbam ali kavi.

Pogosta vprašanja

Odgovore na najpogostejša vprašanja o tej temi najdete v našem članku Pogosta vprašanja o inkontinenci.