Psihomotričnost opredeljuje široko področje medsebojnega delovanja telesa, duha in duha. Če je moteno celo eno področje, se lahko pojavijo vedenjski primanjkljaji ter motnje gibanja in zaznavanja z različno intenzivnostjo in učinki.
Kaj je psihomotorična terapija?
Psihomotričnost opredeljuje široko področje interakcije telesa, duha in duha. Psihomotricnost je veja psihologije. Do danes ni bil jasno opredeljen. Ukvarja se s prostovoljnimi in namenskimi gibi. V središču je povezava gibanja s percepcijo in kognitivnimi procesi, tako imenovano spoznavanje. Izraza senzomotorika in motorika je težko ločiti, saj se bolj ukvarjata z osnovno gibalno zmogljivostjo. Motorike, imenovane tudi motorike, so bolj povezane s kompleksnimi gibalnimi vzorci. V pedagogiki in specialnem izobraževanju se psihomotričnost nanaša tudi na gibalne vaje in postopke zdravljenja. Od sredine sedemdesetih let se je psihomotričnost razvila v aktivno raziskovalno področje, povezano z evropskimi in neevropskimi univerzami, kineziologija ali gibalna znanost. Področja študijske psihologije in fiziologije dopolnjujejo biologija, nevrologija, robotika, fizika in športne vede. Teoretični ali metateoretični razvoj, pa tudi boljše možnosti za registracijo in analizo gibov, igrajo podporno vlogo v študijskem obdobju. Z drugimi besedami, lahko rečemo, da se psihomotričnost ukvarja s človekovim gibanjem. V ospredju so zavestni procesi, ekspresivni procesi in procesi volje. Sem spadata na primer čustvenost in koncentracija ampak tudi zelo individualno osebnostno strukturo. Ernst Kiphard velja za praočeta psihosomatike s svojim športnim programom za otroke, ki so agresivni in imajo vedenjske težave. Njegova športna ponudba je bila pozitivno povezana s čustvi razvoj otroka.
Funkcija in naloga
V psihomotričnosti veljajo različni funkcionalni principi glede nadzora gibanja. Tako psihomotorične študije počivajo na dveh stebrih. Po eni strani so obravnavane osnovne predstave v vsakdanjem življenju, kot so prijemanje, doseganje, stajanje, pisanje in govor ter gibanje. Po drugi strani pa je treba vključiti splošna načela delovanja. Vedno je treba lastna gibanja prilagoditi okolju. Na primer, dotik stvari na določenem mestu. Za to je najprej potrebna prostorska koordinata, povezana s ciljnim položajem. Nato je treba sprejeti določene položaje sklepov, česar ni mogoče storiti brez združenih mišičnih sil in določenih mišičnih inervacij. Tako motorična preobrazba vključuje mišično inervacijo, mišične sile in konica prsta skupni položaj. Tako nadzora gibanja ni mogoče omejiti na posamezne ude. Na primer, ko se roka dvigne, se premakne težišče telesa. Rezultat tega je dejavnost v noga mišic, da bi še naprej vzdrževali ravnovesje. Pri hoji obstaja medsebojna odvisnost med sočasnimi gibi različnih udov, ki jih je treba uskladiti. Razvoj oslabljenih gibov pripisujemo prepletu psiholoških izkušenj, pa tudi razvoju zaznav in motoričnih sposobnosti. Povzetek poteka pod tehničnimi izrazi Motopädie, Mototherapie in Motopädagogik. terapija in / ali gibalna pedagogika. Načeloma psihomotričnost vedno opisuje osebnostni razvoj s celostnega vidika. Psihe in fizično so torej vedno povezani in gibalni procesi temeljijo na samozavedanju. Zato drža človeka vedno pove nekaj o njegovem duševnem stanju. Hkrati gibi ne vplivajo le na lastne motorične sposobnosti, temveč tudi na zaznavanje lastnih sposobnosti. Posebej izraziti in medsebojno povezani so racionalni in čustveni ter duševni procesi pri otrocih. To jasno kaže, zakaj se čustva izražajo tudi z gibi ali skozi gibalna zaporedja. Terapevtsko se zato gibalne igre uporabljajo za lažji stik z otroki. Gibanje je torej idealno, da najprej gradi in nato utrjuje gibalne kompetence. Enotnost motoričnih in duševnih procesov opisuje izraz "psihomotorični" v rezultatu. V sodobni medicini postaja vse pomembnejši izraz »psihomotor«, ki opisuje spodbujanje razvoja s pomočjo gibanja.
Bolezni in bolezni
Mogoče so motnje v motoriki povezane z vedenjskimi primanjkljaji v otroštvo. Po Kiphardu temeljijo na "minimalni možganski disfunkciji". Gre za primanjkljaje v gibanju in / ali zaznavanju in v nadaljnjem toku do hiperaktivnosti, poleg tega pa še motoričnega nemira, koncentracija motnje ali zaviranje vedenja. Po Kiphardu lahko gibalna aktivnost stabilizira in uskladi otrokovo ali mladostnikovo osebnost. Trampolin je na primer zelo primeren za trening usklajevanje in gibanje. Fizične, duševne in / ali psihološke ovire lahko pozitivno obravnavamo z elementi psihomotričnosti. To velja za okvare na področjih kognicije in komunikacije, pa tudi na področjih čustev, motoričnih sposobnosti in čutnega zaznavanja. Že zgodnji otroški razvoj lahko motijo na primer na področjih spoznavanja, jezikovnega razvoja, pa tudi čustvenosti in oblikovalnih temeljnih struktur za kasnejše družbeno vedenje. Podrobneje gre lahko za moteno samo- in telesno izkušnjo zaradi nezadostnih možnosti fizičnega izražanja in nezadostne sposobnosti zaznavanja in izvajanja senzoričnih izkušenj. Na to področje spada tudi nepripravljenost ali nezmožnost prepoznavanja pravil. enureza (mokrenje v postelji po koncu 4. leta življenja) je lahko tudi posledica motene psihomotorične funkcije. V osnovni obliki otrok nikoli ni bil suh; v sekundarni obliki, mehurja nadzor je kasneje prenehal. Poleg že omenjenih psihomotoričnih motenj še rast zaostalost glede dolžine in povečanja telesne mase se lahko v nekaterih primerih pojavi. Tudi vzorci depresivnega vedenja niso redki.
