Psihološka pomanjkljivost se nanaša na pomanjkanje čustvene pozornosti med ljudmi, ki so si blizu. Otroci v prvih letih življenja trpijo zaradi tega osiromašenja občutkov predvsem s strani staršev. Takšna psihološka razvojna motnja ima bolj ali manj škodljiv učinek na njihovo poznejšo sposobnost vezanja z življenjskim sopotnikom in tudi sklepanja prijateljstev.
Kaj je psihološka prikrajšanost?
S psihološko prikrajšanostjo prizadeti otroci in mladostniki razvijejo sposobnost izpolnjevanja osebnih družbenih vlog le s težavo in z zamudo. Ponavadi jim manjkajo pomembni predpogoji za vzpostavljanje globljih in iskrenih odnosov z vrstniki. Jasno so razvidni tudi negativni predpogoji za vsakodnevno dovzetnost za dražljaje in ciljno usmerjeni učenje. Ti mladi pogosto kažejo težave pri svojem jezikovnem razvoju in s tem tudi pri branju in pisanju. Vzroke za takšno duševno motnjo lahko v bistvu izsledimo do neuspešnih vzgojiteljskih težav. Motene čustvene vezi med očetom ali materjo in njihovim lastnim otrokom pogosto izvirajo iz depresivnih stanj staršev. Včasih igrajo vlogo tudi obdobja izolacije in osamljenosti otroka, na primer zaradi ločitve. Tu imajo odločilno vlogo tudi daljša bivanja v bolnišnicah ali otroških domovih, med katerimi se prekinejo redni stiki s starši ali bližnjimi sorodniki.
Vzroki
Izraz psihološka prikrajšanost sega do češkega psihologa in otroškega psihologa Zdeneka Matejceka (1922-2004). Motnjo je opredelil kot psihološko pomanjkanje otroka v razvoju, ki ima malo čustvene navezanosti. Od njega je treba ločiti fizično pomanjkanje (neustrezna prehrana), senzorično pomanjkanje (pomanjkanje senzorične stimulacije), jezikovno pomanjkanje (omejena stimulacija) in socialno pomanjkanje (izolacija). Skozi desko je pogovor pomanjkanja izobrazbe, resen izobraževalni primanjkljaj. Prej ko se začne zdravljenje psihološke prikrajšanosti, večje so možnosti, da se v celoti izognemo številnim posledicam ali jih ozdravimo. Terapija je izjemno dolgotrajen proces, ker gre za zelo zapleteno psihološko motnjo. Zdravljenje bo uspešno tudi le, če starši, otroški in mladostniški psihologi, vzgojitelji, socialni delavci in morda nevrologi tesno sodelujejo.
Simptomi, pritožbe in znaki
Ker so bile čustvene potrebe prizadetega otroka tako nezadostno zadovoljene, terapija zato se je treba najprej lotevati tudi prejšnjih čustvenih izkušenj. Otrok potrebuje nove ali prvič namige o bogatejših in zanesljivejših odnosih z drugimi ljudmi. V prvi vrsti je terapevt sam taka oseba, ki lahko z otrokom vzpostavi zaupanje. Prav tako je v mnogih primerih mogoče razmisliti o preselitvi otroka v nedotaknjeno in primerno rejniško družino.
Diagnoza in potek bolezni
Po mnenju nekaterih psihologov je najboljša možnost za popolno regresijo psihološke prikrajšanosti že od začetka zdravljenja pred osmim letom starosti. V poznejših šolskih letih so za to večinoma le ugodna izhodišča, a na uspeh vplivajo tudi vedno bolj negativni dejavniki terapija. Možnosti za ozdravitev v odrasli dobi so še manjše, še posebej, ker se otroci takrat lahko soočajo s ponavljajočimi se psihološkimi nevarnostmi. Izobraževanje staršev o predpogojih dragocenega sobivanja z biološkimi otroki in njihovih lastnih vedenjskih vzorcih v vzgoji je neločljivo povezano z uspešno terapijo. Zdenek Matejček je na primer izhajal iz prepričanja, da je to izobraževanje med generacijo staršev preventivni ukrep za učinkovito preprečevanje psihološkega pomanjkanja prihodnjih generacij otrok.
Zapleti
Običajno ta bolezen prizadene različne psihološke težave. Še posebej v otroštvo, lahko vodi do resnih simptomov v odrasli dobi, tako da vzpostavljanje in vzdrževanje socialnih stikov morda ne bo mogoče. V mnogih primerih to vodi tudi do psiholoških pritožb ali hudih depresija, kar lahko zelo negativno vpliva na kakovost življenja prizadete osebe. Prizadeti praviloma v bistvu ne zaupajo drugim in ne morejo vzpostaviti trdne vezi. Poleg tega lahko ta duševna motnja negativno vpliva tudi na odnos s partnerjem. Tako lahko tudi ta bolezen vodi na različne fobije ali na druge duševne motnje. Zato splošnega tečaja ni mogoče izvesti. Zdravljenje običajno ne vodi do nadaljnjih zapletov. Če se zdravljenje začne v otroštvo, možnosti za popolno ozdravitev v odrasli dobi se povečujejo. Vendar zdravljenje v vsakem primeru ni uspešno. Iz tega razloga je pozornost staršev pri pouku na telesno bližino zelo pomembna.
Kdaj naj gre k zdravniku?
Odrasle in otroke, ki v nekaj tednih ali mesecih kažejo nižji občutek dobrega počutja ali imajo težave s predelavo svojih izkušenj zaradi usodnega dogodka, bi moral oceniti zdravnik ali terapevt. Če pride do močnega umika, splošnega občutka bolezni, apatije, apatije ali zmanjšanja odpornosti, je indicirana preiskava vzroka. V primeru solzljivosti bled koža, notranja šibkost, utrujenost ali motnje spanja, je treba obiskati zdravnika. Zmanjšanje telesne teže in nepravilnosti prebavni trakt razjasniti. Če gre za začasen pojav zaradi stres ali življenjskih izzivov, v mnogih primerih zdravniško posvetovanje ni potrebno. Če pa so posebnosti vedenja prisotne dlje časa, prizadeta oseba potrebuje pomoč. Vztrajna izguba motivacije, pomanjkanje veselja do življenja ali žalost lahko privede do hudih duševnih motenj. Zato se je treba posvetovati s terapevtom, če mu življenje ne izboljša življenja ukrepe so učinkoviti v vsakdanjem življenju in prizadeta oseba ne uspe sama doseči sprememb. Če se oseba ne more več spoprijeti z običajnimi zahtevami, če postane nezainteresirana ali če vse življenjske dogodke gledamo v bistvu negativno, je treba ukrepati. Če običajne spodbude ali predlogi za ustvarjanje srečnih in življenjsko utrdljivih trenutkov ne začnejo veljati, je treba začeti kontrolni pregled.
Zdravljenje in terapija
Osnovni pomen tega je razviden iz težkega vezanja bolnikov s psihološko prikrajšanostjo. V odrasli dobi lahko trpijo zaradi zatirajoče odvisnosti od določene, običajno starejše osebe. Hkrati jih lahko napade skoraj paničen strah pred odnosi, katerih osnova je spet pridobljeno pomanjkanje občutkov. V zvezi s tem so običajno tudi pretirane zahteve po materialni lastnini, izražanju ljubezni in splošnem življenjskem slogu. Ti ljudje se lahko zelo slabo spopadajo z zastoji, izgubami in izgubami. Pri svojem poklicnem razvoju so pogosto potrpežljivi in se izogibajo prevzemanju odgovornosti. Po drugi strani pa želijo nadomestiti pomanjkanje čustvene naklonjenosti in svojo socialno in družbeno odmaknjenost z vidno porabo materialnih dobrin.
Preprečevanje
Glede na te posledice postane jasno, kako pomembno je uravnoteženo in zaupanja vredno družinsko življenje, sploh in zlasti v sodobni potrošniški družbi. Da bi izpolnil osnovne otrokove življenjske potrebe v fizičnem, čustvenem, intelektualnem in moralnem smislu, ima vsak član družine posebno in večplastno vlogo v odnosu do drugega. Na začetku je mati še vedno odločilna skrbnica, potem pa oče in bratje in sestre postanejo bolj osrednji. Kasneje socialno okolje družine in njen položaj v skupnosti tvorno vpliva na otrokov razvoj. To je treba negovati in razvijati. V bistvu je za mlajše otroke, ki jim v družini manjka negovalca ali jih izgubi brez nadomestitve, izpostavljena psihološka pomanjkljivost. Mlajša kot je, večja je ta grožnja. Toda matere nikakor ne more nadomestiti drug družinski član, če lahko slednji otroku napolni običajno ljubečo pozornost. Na ta način lahko tudi otroci iz družin brez očetov ali mater rastejo gor srečno in zdravo.
Porodna oskrba
Psihološka prikrajšanost v zgodnji fazi življenja, na primer pomanjkanje zgodnje navezanosti na eno ali več številk navezanosti, v strogem smislu ni reverzibilna in predstavlja določen izziv za preostanek življenja. Po uspešni terapiji, ki hkrati predstavlja pozitivno izkušnjo v odnosih, je tudi za prizadete osebe pomembno, da ohranijo stabilne in dolgoročne vezi z drugimi osebami. "Sledov" psihološke prikrajšanosti ni mogoče popolnoma izbrisati niti na fiziološki ravni. Vendar obstaja verjetnost, da se bo negotov (večinoma izogibljiv) slog navezanosti, ustvarjen z odvzemom, sčasoma spremenil in varne navezanosti bodo postale možne. Vendar je to mogoče le, če se razvije vsaj trajen odnos, ki zaupa - v primeru otrok je to lahko na primer rejniška družina. Tudi po uspešni terapiji se lahko vzorci pritožb, povezani z izkušnjami psihološke prikrajšanosti, pozneje v biografiji ponovno pojavijo. To se lahko zgodi, ko spomine znova posodobijo zunanji vplivi, na primer, ko prizadete osebe same postanejo starši. Glede na osebno odpornost lahko sekundarne motnje, kot so depresija or anksiozne motnje lahko tudi pojavijo. V takih primerih in zgoraj omenjenih je lahko koristna obnovljena psihoterapevtska oskrba.
Kaj lahko storite sami
Ljudje, ki trpijo zaradi nezadovoljstva z lastnimi potrebami, si lahko pomagajo in se preživijo s sodelovanjem vedenjska terapija. Tam se naučijo, kako zaznati in izpolniti svoje potrebe na strukturiran način, ki je prilagojen njihovim individualnim specifikacijam. Poleg tega se naučijo graditi čustvene vezi. V vsakdanjem življenju je treba zavestno spodbujati stike s soljudmi, tudi brez terapevta. Sodelovanje pri spremembah je bistvenega pomena za izboljšanje dobrega počutja. Uporaba prostočasnih dejavnosti v neposredni bližini lahko pomaga pri spoznavanju ljudi in tako vzpostavljanju vezi. Izmenjave stikov, portali družbenih omrežij ali drugi forumi na internetu so tudi način za razširitev kroga znancev. Stik je mogoče vzdrževati prek klepetov ali izmenjave glasovnih sporočil z drugimi. Hkrati se lahko spletejo čustvene vezi. Poleg tega je vsak dan mogoče obdelati, na primer s sestavljanjem seznama potreb. Seznam bi moral vsebovati tako preproste kot zahtevne predmete. Potem lahko oseba objektivno preveri, katere potrebe je mogoče čez dan realno zadovoljiti. Če je to uspešno, je treba pozornost za trenutek zavestno usmeriti v proces od zaznavanja potrebe do njegove izpolnitve.
