Vedenje terapijase skupaj s psihoanalizo nanaša na drugo veliko skupino terapevtskih možnosti na področju psihoterapija. Razvilo se je iz konceptov v učenje teoriji približno v štiridesetih letih prejšnjega stoletja, vendar nima posebnega utemeljitelja.
Kaj je vedenjska terapija?
Vedenje terapijase skupaj s psihoanalizo nanaša na drugo veliko skupino možnosti zdravljenja na področju psihoterapija. Za razliko od drugih terapija modeli, vedenjska terapija Koncept močno temelji na raziskovalnih ugotovitvah z medicinskega, psihološkega, biološkega in sociološkega področja. Raziskave s področja učenje teorija je pomembna. Z uporabo treh različnih pristopov vedenjska terapija poskuša s posebnimi tehnikami spremeniti duševne motnje in vedenjske motnje. Predpostavlja, da se je vsakega vedenja naučil in ga je zato mogoče odvaditi ali nadomestiti z novimi vedenjskimi vzorci. Uporabljajo se trije modeli:
Protikondicioniranje/konfrontacija, operativno pogojevanje in kognitivni pristop. S pomočjo pristopa, usmerjenega v problem in cilj, vedenjska terapija poskuša spremeniti vedenje, ki ustreza osebnosti in ga je tako mogoče dolgoročno ohraniti. Patološke in motene vzorce vedenja uspešno zdravimo na ta način.
Funkcija, učinek in cilji
Ker vedenjska terapija nima jasno opredeljenega postopka, ponuja različne modele in tehnike in je zato primerna za različne vedenjske in psihološke motnje. Vendar je še posebej pomemben za naslednje klinične slike: anksioznost in panične motnje, motnje hranjenja, depresija, zasvojenih in psihosomatske bolezni. Vse motnje temeljijo na motenem vedenjskem vzorcu. Na začetku terapije se izvede vedenjska analiza. Med analizo se ugotovijo motnje in določijo cilji. Potek terapije običajno poteka v fazah in bolnik mora aktivno sodelovati ter tako prevzeti osebno odgovornost. Cilj terapije je bodisi opustiti ali spremeniti nezaželeno vedenje bodisi zgraditi želeno vedenje, na primer samozavest. Vzporedno je mogoče delati tudi na več ciljih. Te cilje je mogoče doseči z različnimi pristopi. Odločilni dejavnik pri tem je osebnost pacienta, saj človeško vedenje razumemo kot sistem, ki deluje in komunicira na različnih ravneh: kognitivni, fiziološki, čustveni in vedenjski. Obstajajo stalni medsebojni odnosi in interakcije, prekrivanja in Napetosti med temi ravnmi, zato ene ravni ni mogoče obravnavati ločeno. Sprememba vedenja vedno povzroči reakcijo in spremembo na drugih ravneh. Zaradi tega je bolnikov samokontrola bistven del terapije. Nauči se nadzorovati in usmerjati sebe in svoje vedenje ter ga s stalnim usposabljanjem poglabljati tako, da postane samostojno in se staro, nezaželeno vedenje preglasi ali nadomesti. To vrsto spreminjanja vedenja je mogoče izvajati postopoma v določenem časovnem obdobju ali z neposrednim spopadom, kar se pogosto uporablja anksiozne motnje. Kateri pristop bo izbran, je odvisno od bolnikove osebnosti in stanje in se vedno dela skupaj s pacientom. Na ta način se je mogoče izogniti morebitnim pretiranim zahtevam. Poleg običajnih metod, vedenjska terapija uporablja tudi tehnike s področij sprostitev, Hipnoza in igranje vlog. Zaradi številnih možnosti je uporaba individualno.
Tveganja in nevarnosti
Vedenjska terapija seveda ni zagotovilo za uspešno okrevanje. Ker gre za kratek terapevtski pristop, ni primeren za globoke in hude duševne motnje, kot so tiste, ki se pogosto pojavijo po daljših in hudih travmah. Zahteva tudi določeno psihološko stabilnost in aktivno sodelovanje bolnika, kar je v primeru hudo shizoidnih bolnikov mogoče le z zdravili. Vedenjska terapija ni primerna za motnje, ki zahtevajo obsežno in intenzivno ponovno oceno preteklih dogodkov. Lahko postane pomemben v poznejši fazi, vendar ne služi ponovnemu ocenjevanju. Če se vedenjska terapija začne prezgodaj in travma ni dovolj obdelana, se lahko kasneje pojavijo resni zastoji. V teh primerih je učenje uspeh, dosežen z vedenjsko terapijo, je običajno razveljavljen. V nekaterih skupinah bolnikov je zdravljenje mogoče le z zdravili, na primer v hudih primerih depresija. Pomembno je zagotoviti, da se vedenjske spremembe lahko obdržijo tudi po prekinitvi zdravljenja. Pomembno je skrbno pretehtati, ali lahko vedenjska terapija prispeva k uspešnemu ozdravljenju ali pa druga oblika bolje ustreza osebnosti in motnji.
