Kaj je sistemska terapija?
Sistemska terapija gleda na ljudi kot na del sistema. Vsi ljudje v sistemu so neposredno med seboj povezani – na primer v družini, partnerstvu, šoli ali na delovnem mestu. Spremembe v sistemu torej vplivajo na vse člane. Nefunkcionalni odnosi ali neugodni komunikacijski vzorci znotraj sistema lahko vplivajo na duševno zdravje posameznih članov.
Sistemski terapevti torej človekove težave pripišejo motnji v sistemu. Za razliko od drugih vrst terapij pa se poudarek ne osredotoča na iskanje vplivov, ki povzročajo bolezen. To je zato, ker pri sistemski terapiji terapevt predpostavlja, da vsaka motnja izpolnjuje tudi določen namen v sistemu. Skupaj s pacientom skuša razkriti delovanje simptomov znotraj sistema.
Sistemska terapija lahko poteka tudi v individualnem okolju. Figure navezanosti takrat niso prisotne, vendar lahko terapevt na primer dela pomožno s simboli, da vključi figure navezanosti.
Izvor v družinski terapiji
Sistemsko svetovanje: definicija
Kaj je sistemsko svetovanje? Metode sistemskega svetovanja so podobne tistim pri sistemski terapiji, ker sledijo isti osnovni ideji: pri reševanju težav začnejo pri sistemu. Sistemska terapija se od svetovanja razlikuje po tem, da se psihično trpljenje obravnava kot del terapije. Sistemsko svetovanje pa se osredotoča na vsakodnevne težave in podpira prizadeto osebo pri konkretnem uresničevanju ciljev in pri reševanju težav. Sistemsko svetovanje je zato pogosto krajše kot sistemsko zdravljenje.
Sistemski nadzor
Pomembno vlogo ima tudi sistemski nadzor, zlasti v psihosocialnih in kliničnih ustanovah. Na primer, supervizor podpira svetovalce ali psihologe v njihovem poklicu tako, da razmišlja o njihovem delu. Sistemska supervizija lahko poteka tako v individualnem okolju kot v skupini. Supervizijo zdaj uporabljajo tudi v podjetjih, na primer za izboljšanje komunikacijskih procesov v timih.
Sistemski coaching
Izraza »sistemsko svetovanje« in »sistemski coaching« nista pravno zaščitena. Tisti, ki bi se želeli s takšnim svetovalcem ali coachem posvetovati zasebno, naj bodo zato pozorni na strokovno usposobljenost. Diplomirani psihologi ali psihologi z magisterijem (psiholog mag.) imajo opravljeno strokovno usposobljeno in priznano izobraževanje. Vzgojitelji in socialni pedagogi/socialni delavci pogosto delujejo tudi kot sistemski svetovalci ali coachi.
Kdaj izvajate sistemsko terapijo?
Sistemsko zdravljenje se lahko uporablja za reševanje najrazličnejših življenjskih težav. Od poklicnih kriz do spopadanja s psihičnimi motnjami. Sistemsko zdravljenje velja za učinkovito možnost zdravljenja afektivnih motenj, kot so depresija, motnje hranjenja, odvisnosti, shizofrenija in psihosomatske bolezni. Sistemsko zdravljenje koristi tudi otrokom in mladostnikom.
Kot večina terapij je tudi sistemska terapija smiselna le, če jo je bolnik pripravljen sprejeti. To vključuje pripravljenost pogledati natančne procese v sistemih, kot je družina. Za bolnike, katerih težave niso povezane s sistemi, je morda bolj primerna druga oblika terapije.
Kaj počnete pri sistemski terapiji?
Terapevt se osredotoča na obstoječe vire, ki jih bolnik in njegovi negovalci prinašajo s seboj. Prizadeti imajo pogosto veščine, ki jih prej niso uporabljali ali pa so jih uporabljali nepravilno. To bi lahko bila sposobnost dobrega poslušanja, reševanja sporov ali uveljavljanja sebe.
Za zdravljenje duševnih motenj terapevt razišče tudi, kakšno funkcijo imajo simptomi v sistemu. Primer bi bila depresivna mati, ki je samohranilka in se boji, da bi jo sin zapustil. Njena depresija prispeva k temu, da se njen odrasli sin ne odseli ven, ker ga skrbi zanjo.
Vendar to ne pomeni, da terapevt mamo obtožuje zlonamernosti. Prizadeti se običajno ne zavedajo učinkov v sistemu. Če prizadeti razumejo povezave in vidijo pomen svojih simptomov v sistemu, se z njimi lažje spopadajo.
Za vidne povezave v sistemu in alternativne rešitve terapevt med drugim uporablja naslednje metode sistemske terapije:
Sistemska terapija: Krožna vprašanja
Sistemska terapija: genogram
Da bi terapevt dobil vpogled v družinsko strukturo, družino prosi, naj nariše genogram. V genogramu lahko družina ne samo nariše svoje družinsko drevo, ampak tudi z različnimi črtami predstavlja odnose med njimi. Debele črte lahko izražajo močno vez, prelomljene pa konflikt. Cilj družinske terapije je odkrivanje togih vzorcev in zakoreninjenih misli. To odpira nove možnosti za reševanje konfliktov.
Sistemska terapija: družinska skulptura
Drugi sistemski pristop v sistemski terapiji je družinska skulptura. Družinski član postavi člane v sobo tako, kot vidi odnos med družinskimi člani. Na primer, družinski člani, ki se med seboj dobro razumejo, bi stali tesno skupaj. Konflikti postanejo jasni, ko se ljudje postavijo s hrbti drug proti drugemu.
Ta metoda ponazarja, kako družinski član dojema družino in lahko sproži močna čustva pri vseh vpletenih. Terapevt nato usmerja osebo, da družino postavi tako, kot si želi, da bi bila situacija. Družinska skulptura lahko pomaga spremeniti dinamiko v družini.
Sistemska terapija: družinska konstelacija
Pacient nato postavi ljudi v sobi glede na njihovo družinsko sliko. Nato sedi na robu in lahko opazuje interakcijo od zunaj. Terapevt vpraša ljudi, ki so postavljeni, kako se počutijo v svojem položaju. Čeprav udeleženci ne poznajo bolnikove osebne anamneze, je dinamika pogosto podobna tisti, ki dejansko prevladuje v družini. Ko posamezniki spremenijo položaj, se spremeni tudi dinamika. Na ta način se lahko preizkusijo možne rešitve.
Družinske konstelacije so kontroverzna metoda. Kritika je nastala zaradi dela terapevtov, ki niso bili dovolj usposobljeni za družinske konstelacije ali pa so to metodo izkoriščali sebi v prid. Prav tako takšni terapevti včasih nimajo odprtega, spoštljivega in nepristranskega odnosa, ki bi ga sistemski terapevt moral zavzeti v dobro svojega pacienta.
Kakšna so tveganja sistemskega zdravljenja?
Pri sistemski terapiji terapevt v terapevtski proces vključuje pomembne figure navezanosti. Če se na primer o obstoječih težavah v družinskem sistemu odkrito pogovarjamo, lahko pride do novih napetosti in težav.
Uspeh sistemske psihoterapije je odvisen od različnih dejavnikov. Posebej pomemben je dober odnos med terapevtom in pacientom. Če se kot pacient na terapiji ne počutite dobro, se o tem pogovorite s terapevtom in po potrebi poiščite drugega terapevta.
Kaj moram upoštevati po sistemski terapiji?
Po terapevtskih srečanjih si je priporočljivo vzeti čas za obdelavo obravnavanih vprašanj. Med terapijo se pogosto pojavijo močne čustvene težave. Dajte sebi in drugim čas, da uredijo svoja čustva.
Pomembno je tudi, da se vsebina terapevtskih srečanj ne uporablja za očitanje napak drugim ljudem. Mnogi ljudje zelo težko spregovorijo o svojih občutkih pred drugimi. Spoštljivo ravnanje drug z drugim torej pozitivno vpliva tudi na terapijo.
Če so težave po koncu terapije še prisotne, se lahko pogovorite s terapevtom o podaljšanju terapije. Če opazite, da se pojavljajo psihične težave, se vsekakor ponovno obrnite na terapevta – bodisi za novo sistemsko terapijo (lahko zdaj že individualno, če je bila prej skupinska) ali drugo obliko terapije.
