Motorično delovanje je rezultat interakcije med kognitivnimi, motoričnimi in senzoričnimi procesi. Voljna dejanja pa shematično izhajajo iz zaključenega motornega zaporedja. Če na primer pri človeku pride do paralize ali če so njegovi gibi nenadzorovani, je moteno motorično delovanje moteno. To ni posledica poškodovanih mišic, temveč poškodbe mišic živci.
Kaj je prostovoljna motorična funkcija?
Volčna motorična funkcija je gibanje telesa, ki ga nadzira volja ali zavest. Voljna motorična aktivnost je gibanje telesa, ki ga nadzira volja ali zavest. Ta proces poteka v primarni motorični skorji, natančneje v piramidalnem sistemu, ki se nahaja v možganski skorji in ima zaradi vlaken povezav, ki tam potekajo, obliko piramide. Vse konvergentne projekcije nevronov in osrednjih motoričnih nevronov tvorijo skeletne mišice. V teh pridružitvenih regijah EU možgane oblikuje se načrt prostovoljne gibalne dejavnosti. Tu so pripravljeni gibi, ki so potrebni za izvedbo. Da si lahko predstavljamo gibanje in izvedbo, je potrebno dodatno gibalno področje. Načrt gibanja nadzira možganov in bazalni gangliji. Informacije prehajajo skozi talamus in vstopi v motorično skorjo, kjer nato doseže drugo motorični nevron kot impulzi preko piramidnih in ekstrapiramidnih poti, ki sprožijo gibanje mišic. Zgornji motorični nevron je odgovoren za prostovoljno motorično aktivnost, ki nadzira tudi držo telesa. Vsa voljna dejanja so usklajena zaporedja gibov, ki so precej natančna. Na primer, če človek premika prste, se to zgodi kot prostovoljna motorična aktivnost po piramidalni poti, da bi nato izvedel določeno dejanje, ki ustreza volji.
Funkcija in naloga
Voljna motorična aktivnost temelji na gibanju volje, ki je odvisno od situacije in ki lahko poteka tudi drugače. Voljna dejanja pa temeljijo na motivih, namenih za ukrepanje, ciljih, odločitvi ali impulzu volje, načrtovanju gibanja, izvedbi akcije, zaznavanju le-te in oceni doseženega. Celoten postopek se zgodi samovoljno, saj ga določajo premislek in možnosti odločanja. V nasprotju s tem so nehoteni gibi, ki so večinoma čisti refleks ali preprosto nezavedno izvedena običajna dejanja. Odsevi so veliko bolj stereotipne reakcije na dražljaje. Nadaljujejo brez zavesti. Primer je zenicni refleks. Nasprotno pa se zapomnjeno delovanje pri prostovoljnih gibih z izkušnjami izboljša, refleks pa se ne spreminja. Voljne gibalne akcije ne izhajajo iz potrebe, medtem ko refleks so vedno spodbudni odzivi in jih generira centralna živčni sistem. Piramidalni sistem pa lahko nadzoruje vsebino informacij dražljajev, ne da bi sprožil gibanje. Pri voljnih dejanjih se razlikuje med nameni, ki vodi na akcijo in tiste, ki se nadaljujejo med eno. Nevronske poškodbe te ukrepe močno poslabšajo ali pa popolnoma odpovedo. To pa se zgodi na primer med napadom spanja. Sedež oporoke je predfrontalna skorja. Ima odločilno vlogo pri vseh odločitvah in gibanjih. Impulzi se oddajajo prek parietalnega režnja, ki nadzira vse senzorične informacije in pozornost, spomin in orientacija v prostoru. Tam so shranjeni vsi motorni spomini. V tem procesu je prostovoljna motorična aktivnost odvisna od različnih zapletenih nevronskih pogojev možganov regij.
Bolezni in motnje
Številne stimulacije prek motorične skorje hkrati aktivirajo različne mišice. Zunanja področja aktivirajo proksimalne mišice, osrednja pa tako te kot distalne mišice. Posledica so zapleteni gibi, ki med motenjem ne vplivajo več med seboj. Na primer, če je piramidalni sistem poškodovan, lahko pride do paralize in okvare prostovoljne motorične funkcije. Ločijo se okvare prvega ali drugega nevrona. V primeru motenj v piramidalnem sistemu ekstrapiramidni najprej prevzame nadzor nad nekaterimi funkcijami, zato paraliza ni nujno popolna. Najpogosteje so v takih pogojih motene prostovoljne in fine motorične funkcije. Ne zavirajo se samo poti v piramidalnem sistemu, prizadete so tudi druge. Nevrološki simptomi so nato degenerirni refleksi, vključno z Babinskim refleksom. Epilepsija lahko sproži tudi mišični trzanje, ki sledi somatotopiji motorične skorje. V medicini se ti nevrološki simptomi imenujejo piramidalni znaki poti. Posledica tega so zelo specifični refleksi v okončinah, ki imajo različna imena. Motnje v ekstrapiramidnem sistemu pa sprožijo še hujše bolezni. Pod „ekstrapiramidnim“ gibanjem se vedno razumejo razmere, v katerih zaporedja gibanja bodisi niso pod nadzorom piramidalne poti bodisi potekajo zunaj nje. Prostovoljna motorična aktivnost se pojavlja tako po piramidalni kot po ekstrapiramidni poti. Posledica lezij so motnje gibanja, ki so nevrološke ali genetske. Posledica tega so bolezni, kot sta Parkinsonova ali Huntingtonova horea. Tovrstne bolezni motijo mišični tonus, saj se lezije pojavijo v primitivnih subkortikalnih jedrih. Posledica tega so nenormalni ali nehoteni gibi. Parkinsonova bolezen je motnja prostovoljne motorične funkcije in postane počasna, degenerativna bolezen. Njeni simptomi se večinoma pojavijo v starosti. Povzroča hipokinetične motnje gibanja, ki temeljijo na prekomerni aktivnosti izhodnih jeder. Nato se v talamusin prenos na različne projekcijske poti potem ne poteka več. V teh pogojih se izrazi obraza izgubijo in roke in noge nenadzorovano trzajo. Motnje zavesti ali govora so tudi manifestacije okvarjene prostovoljne motorične aktivnosti, povezane z okvarjenim delovanjem naraščajočega mrežničnega aktivacijskega sistema.
